noče družine
Spoštovani,
imam problem, ki ga ne znam sama rešiti. Imam fanta (skoraj eno leto), s katerim se zelo dobro razumem. Je zelo ljubeč, dober do mene v vseh pogledih. Tudi v spolnosti ni težav. Karakterno sva si zelo podobna, oba sva visoko izobražena, imava iste hobije.. Problem se je pojavil, ko sva začela govoriti o najini prihodnosti. To temo sem pravzaprav sprožila jaz, ker se mi je zato že zdel čas. Tu pa se je zataknilo. On se ne želi poročiti in ne želi imeti otrok., v nasprotju z menoj, ki si to, normalno, kot večina ljudi, zelo želim. Nisem več mlada (stara sem 34 let), zato si še toliko bolj želim ustvariti dom in družino. On govori, da me razume in da ve, da je to normalno za ženske, vendar njemu največ pomeni svoboda. Pravi, da bi v življenju rad še kaj ustvaril, potoval, si ogledal vse muzeje sveta… Rekla sem mu, da ne razumem, zakaj bi bila družina za uresničitev teh ciljev ovira. Res, da ima človek manj časa, če ima otroke, vendar je treba vedeti, da prav otroci dajo človeku moč in veselje do dela, do življenja.. Namignila sem mu tudi, da morda do mene ne čuti prave ljubezni.. Pravi, da to ni res, da me ljubi. Ne želi se vezati, ker vidi, koliko ljudi gre narazen.
Ne vem, kaj naj naredim. Imam ga rada, težko je kar prekiniti, po drugi strani pa ne želim tako zapraviti svojega življenja. Razum mi pravi, da naj grem proč od takega človeka, srce pa seveda drugače – kar sem mu tudi povedala. Ni bil začuden, vendar ga je prizadelo. Rekla sem mu tudi, naj prebere kakšno knjigo o tej problematiki, o družini, otrokih… Obljubil mi je, da bo to storil in premislil o vsem, vendar je že zdaj rekel, da bo težko, da se kar tako spremeni.
Zelo bom vesela, če mi bo kdo pomagal s svojimi nasveti in izkušnjami, saj ne vem, kaj naj naredim. Nisem trmast in neprilagodljiv človek. Mislim, da bi se v vseh ostalih zadevah, kar se tiče skupnega življenja, lahko prilagodila, razen v tem, ki sem ga opisala.
Hvala za vašo pomoč in lep pozdrav,
Martina
Vaše srce vam govori, da se privlačita, hrepenita drug po drugem in si želita vedno novih srečanj. Drug v drugem vidita možnost medsebojnega podarjanja in ustvarjanja sreče in zadovoljstva. Temu rečemo, da smo si namenjeni ali ga se že od nekdaj poznamo. Partnerja skušata ponovno vzpostaviti primarni intimni odnos s starši, ki se je vzpostavil z rojstvom in se nadaljeval v zgodnjem otroštvu zato v intimnih odnosih izberemo partnerja z upanjem, do bomo zacelili rane iz preteklosti in nadomestili zamujeno. V odnosu tako tudi vi in partner obnavljata občutja notranjega strahu in groze saj vam ravno ta partner obljublja nežnost, ljubezen, novo rojstvo, zvestobo in brezpogojno ljubezen, željenost ter zapunje. Z vsakim korakom znova pa vam zbuja občutek strahu, razvrednotenja, nehotenosti ravno to kar ste nekoč že doživljali v svoji družini. “Kaj je vaš partner kot otrok doživljal v svoji družini, ob starših?” “Ali so se ločili in je bil on pogosto priča zakonskim konfliktom, ki sta ga starša reševala preko njega ali ob njem? Kaj zanj pomeni otrok?” Kateri strah se zbuja v njem?”
Ob rojstvu otroka bodo vajini starši postavljeni pred izziv, da sprejmejo vas skupaj s partnerjem, kot odrasla roditelja. Ta prostor pa tudi z vajine strani zahteva novo ranljivost in iskrenost, kar pomeni da otrok ne zapolnuje vakuma ki je nastal med partnerjema temveč, da ga sprejmeta kot samostojno bitje, ki ne more poskrbeti zase, je izjemno občutljiv na čustveni odgovor in odziv iz okolice. Najkrhkejša čutenja, ki jih lahko doživita parterja, jih doživita ob otroku saj morata ravno ob njem izpeljati iz svojega čustvenega sveta kaj pomeni biti oče in mati. Ta nova pozornost bo radikalno spremenila tudi vajino pozornost, kajti zdaj ne moreta biti več enako pozorna drug do drugega, na odnose s prijatelji, s starši. Ko si boste dovolila biti utrujena in vas mož ne bo obtožil, da mu ne posvečate dovolj časa, naklonjenosti in ljubezni ampak vam bo lahko povedal, da vas pogreša, da bo ponoči vstajal namesto vas, da bosta lahko mirna in varna za eno uro odšla na sprehod ali na skupno večerjo v zavesti, da je otrok na varnem, v ljubečih rokah babice in dedka. Šele ta polnost ljubezni in povezanosti lahko odpre prostor otroku, v katerem je varen, ljubljen in sprejet. Otrok bo v vama prebudil vajino otroštvo tako se bosta ob njem spraševala: ” Kaj sem sva kot otroka pogrešala?” Kaj sva si želela?” Ali bo zame kot moškega še prostor ob tebi , ki si zdaj postala mati najinemu otroku?”
Za to bo potreben temeljit in predvsem intimen pogovor o vajinih družinah, najbolj globokih ranah, kar pomeni, da v sebi poleg otroških čutenj srečata tudi svoje starše in svoj odnos z njimi. Do starševstva ne vodi nobena bljižnica so pa tu nezavedni modeli očetovstva in materinstva iz primarne družine ki so najmočnejši. Če bosta varna in sproščena drug ob drugem bosta zlahkra rešila vajino dilemo in si dovolila dograditi svoj lastni razvoj ob izzivih, ki jih odpira prihod otroka.
Na koncu bi vama priporočila obisk skupine za predzakonce pri Frančiškanih na tromostovju, ki se srečuje vsak 1 in 3. torek v mesecu ob 20. uri.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
strinjam se z gospo Zitko, da je treba najprej poskusiti s terapijo in pogovorom. Ce te ima res rad, bo v to privolil. Drugace pa moras vedeti, da tvoja zelja po otroku ne bo izginila, da bo vedno mocnejsa in da bos v primeru, ce bos ostala z njim in njemu na ljubo ne bos imela otroka, to partnerju hudo zamerila in se bosta po mojem razsla v vsakem primeru, saj se bos pocutila vedno bolj razdvojeno. Mislim, da si zelis povsem normalne stvari, se zlasti za svoja leta, in da je brez veze, da svoja dragocena leta zdaj zapravljas za nekoga, ki si ne zeli otrok in ti ne zeli prisluhniti v smislu terapije.
tako je bilo pri nas.potem se nama je prvi otrok pac zgodil,nenacrtovano.meni je bilo super,partner pa je se vedno zivel kot da je samski in svoboden,zelo neodgovorno.saj ne recem da mi ni pomagal.je.tudi hcerko obozuje,vendar ze pri najmanjsih konfliktih poslusam,kako je otrok moje maslo,da mi je vedno govoril,da naj pocakava,da naj nic ne jamram ce sem utrujena,saj je bila to moja najvecja zelja.tako.si zelis tega?obtozevanja?presneto boli ko ti partner rece da je to tvoje maslo.in ko ga utrujeno prosis ce ti otroka popazi,pa ti rece,kako ne smes jamrat.pa vseeno ostajam z njim.ze 4 leta.otrok si se vedno zelo zelim.rada bi imela vsaj tri,vendar moj partner pravi,da on ima zeljo potovat,da ne misli delat samo za otroke….skratka polno nasprotovanj.ne dovoli si tega,ker otrok trpi.tudi vajina ljubezen se bo skrhala,ce bo otrok vsiljen.raje si najdi pravega,ki bo imel podobne zelje.jaz v to,da se ljudje spremenijo ne verjamem.ce si nekdo danes ne zeli otrok,ker bi rad uzival,ne verjamem,da si jih jutri bo.sploh pa ce pogledam na vajina leta.
Bom bolj direktna.
Moški,katerega bi jaz ljubila in z mano nikoli ne bi hotel zaradi različnih razlogov imeti otrok-a,jaz bi si pa to strahotno želela,ne bi mogla z njim graditi prihodnosti.
Ta tvoj “ženin”je preveč razvajen.Zdaj ima svobodo,na starost bo pa imel osamljenost.Kakšen dolg čas….,samo ne recita,da bosta potem imela farmo psov in mačk.Nekateri že to kar zamenjujejo.
Starost 34 let ni malo za prvega otroka.
Pogovorita se,očitam ti pa,zakaj že nisi prej ga malo potipala v tej smeri.
Meni osebno se zdi,da je nadaljevanje potomstva res nekaj več,kot mislijo nekateri.
Praviš,da si izobražena in bi si sedaj rada še ustvarila družino.Saj to je normalno s tvoje strani.Tvoji predniki so ti omogočili prihod na svet.Razmisli,od kdaj se že vleče tvoj rod.Mislim,da so milijoni let.In eden,ki zna biti tako sebičen,kot tvoj fant,zavestno pretrga nit potomstva.
To pa je delo!
Če drugače ne bo šlo,bo pa treba zamenjat zaročenca.
Če bi pa tvoj zaročenec vedel,kakšni čuti se prebudijo ob otroku,ki ga sedaj zavrača,bi se verjetno sramoval samega sebe.
Pa brez zamere!