on ima čas za vse,jaz pa naj čakam
Pozdravljeni!
Zanima me kako si vi s partnerjem razporedite prosti čas, sploh če imate otroke?
Pri nas je to tako: mož je v službi , ko pride domov gre za 1 do 2 uri na kolo ali sprehod, ko se vrne domov je ves zadovoljen, poje večerjo in nato dela za računalnikom dokler se ne presede pred TV.
Tudi jaz sem v službi do treh, potem tečem po otroke, v trgovino in domov kuhat. Kakšno urico z otroci preživimo zunaj, potem delamo naloge. Spet kuhamo večerjo.Čas je za kopanje. Zdaj grem z mlajšo hčerko v posteljo in včasih tudi sama zaspim do jutra.
Tak je moj vsakdan. Tudi med vikendom nimam prostega časa- s tem mislim čas brez otrok. Da bi tudi sama lahko naredila kaj za sebe. Šla recimo na kakšno daljšo turo s kolesom. V bližini je tudi veliko pohodnih poti, na katerih se lahko prav fino utrudiš in naužiješ narave.
Vem, da lahko grem z otroci, ampak kdaj je pa tudi fino iti sam, da malo hitreje stopiš, razmisliš o stvareh, poklepetaš s prijateljico..
Mož si vedno vzame čas zase in niti ne vpraša če bi jaz ta čas pazila na otroka. To je čisto samoumevno. Če pa bi jaz rada kam šla pa on nikdar nima časa, da bi jih pazil, zato ju povsod vzamem s seboj.
Po drugi strani pa mi je mož večkrat očital, da ne skrbim zase, da se ne ukvarjam s športom. Odkar pa sem pokazala željo po tem, mi noče omogočiti časa.
To pišem zato, ker se mi zdi, da čas tako hitro mineva, jaz pa samo čakam, da bo enkrat bolje, da bom enkrat lahko tudi jaz počela kar želim in kadar to želim.
Je bilo tudi pri vas kdaj tako pa ste to spremenili? Kako?
Lep pozdrav vsem!
Zakaj ljudje tako komplicirate? Vzemite vendar stvari v svoje roke – ni tako težko!
Enostavno se odloči en dan in pojdi ven sama. Obuj si čevlje in reči, da greš ven za eno urico. Kaj bo pa naredil tvoj partner? Končno se bo moral ukvarjati z otroci in ne z računalnikom. Pa morda pri tem ugotovil, da bi lahko več časa posvetil tudi tebi.
A si mogoče sužnja, da ti mora mož “omogočati čas”? Vse, kar si napisala govori samo o tem, da si je gospod zelo lepo postlal, ti pa si s svojim obnašanjem samo podpisala, da se s tem strinjaš.
Kaj narediti?
Enostavno. Odvisno je samo od tebe. Ni ti treba od nikogar iskati nobenih dovoljenj za karkoli. Privošči si – brez prevelikih pojasnil možu. Postavi ga pred dejstvo – koliko časa ti porabiš za rekreacijo, TV in ostalo – koliko pa on. Koliko časa si ti sama z otroci – koliko pa on. Izračun pove vse. Zahtevaj enako udeležbo. Konec koncev sta partnerja, naj bi si delila vse, se spomniš, v dobrem in slabem?!
Če boš nadaljevala s podrejanjem – bo mož upravičeno mislil, da tako mora biti. Povej mu kaj te muči, zahtevaj svoje pravice.
Če te ljubi, bo razumel in te podprl.
lp,
Sreč
Razvajen je s tvoje strani, kot tvoj dodatni otrok. Temu ne bo nikoli konec,je nezrel in nemoder.Sploh se ne zaveda, da je oče in se ne veseli skupnih trenutkov, ko bi otroke učil življenja.Samo ne bo nikoli bolje, zate bi bilo najbolje, da bi si našla 100% prepričana v samo tvoje dejavnosti ali izobraževanja, ker pa verjamem, da bi v tem času on jeznorito ignoriral otroka in gledal tekmo ali računalnik, mu vpiši otroka v istočasne dejavnosti, da jih bo samo pobral, da jih nebi psihično maltretiral, maščujoč se tebi. Mogoče do smrti ne bo odrasel, ampak, otroke je treba pripeljat do kruha in uporabi ves svoj možganski potencial. Ni edini tak.Srečno!
Ce so te stvari samoumevne, si kriva sama, ker pustis, da so samoumevne. Moz te ne bo imel nic rajsi, ce bos samoumevno delala vse stvari, temvec te bo imel za – samoumevno. Udari po mizi, napisi pravicno delitev del in se je drzi in v primeru, da se je drugi ne drzijo, posezi po korenitih sankcijah, pa stvari ne bodo vec tako samoumevne.
Ne pusti, da te drugi vidijo kot samoumevno. Si v redu zenska, v redu zena in v redu mati in si zasluzis prav toliko prostega casa kot on, ce pa to ni mogoce, bosta pac oba delala pol pol.
Ce se sama ne bos postavila zase, se ne bo nihce.
Zberi pogum in bodi sama sebi vzgled!
Je mogoce razlog,da se pocutis krivo,ce prosis cas za sebe in si zato ne izboris svojega prostega casa?Postavi se za sebe in odlocno zahtevaj,da se dogovorita o prostem casu,ki bo namenjen tebi in njemu…pravicno…S tarnanjem ali cakanjem ne bos dosegla nicesar,saj njemu to pase in ce ne bos ukrepala brez,da ti on sam ponudi pomoc ne bo nic..to verjetno ves pa vseeno ne upas spregledati ?
Tudi on gre lahko kdaj po otroke…tudi on lahko kdaj kaj skuha…tudi on bi se mogel ukvarjati z otroci..tudi,ce tebe ni zraven..
In otroci potebujejo zadovoljno mamico,ki ji skrb za njih ne rata breme..tudi ti si samo clovek in priporocam ti,da naredis potrebne spremembe preden bo prepozno in bos zapadla v depresijo ali postala zivcna ali apaticna..zelim ti,da bi zbrala pogum in uredila te zadeve tudi,ce bo trajalo nekaj casa,da tvoj moz dojame,da ne bos popustila in da se bo moral posledicno spremeniti tudi on..lep pozdrav 🙂
Ločila sem se!
Tako. Pri meni je bilo podobno! Cele dneve odsoten, finančno je dobeseno prideloval izgubo, dva majhna otroka, ki ju ni videl tudi po več dni, za vse sama… Od kar sva se ločila je moje življenje pesem. Že prej sem bila za vse tako ali tako sama, le (nikoli izpolnjeno) upanje je bilo prisotno; danes upanja ni več in vse je veliko lažje. Skrbim za dva majhna otroka, ki pridno rasteta, skupaj osvajamo prve kolesarske ‘korake’, on pa pojma nima kaj zamuja.
Drži se!
Tam, kjer ni očeta tam tudi ni varnosti. Vi, kot mati se lahko še tako trudite vendar boste vedno znova obupali, ker ste za vse sama ali se vsaj tako počutite. V teh primerih je najtežje med prazniki in za konec tedna, ko se v vašo družino naseli strah, bolečina in nemoč. Vi kot mati vsega tega ne morete mirno gledati, kajti brez sodelovanja vašega moža težko kaj naredite za očeta in otroke in ob tem imela vsaj košček skupnega družinskega doživljanja, čas ko bi se družina skupaj zbrala in veselila drug ob drugem. Vi samo še kuhate, perete, pospravljate, se jezite in morate skrbeti za vse in to brez pomoči vašega moža, ki je obenem tudi oče vajinih otrok. Vi kot mati pa bi tako rada, da bi bili skupaj, da bi sodelovali, se pogovarjali in predvsem da bi si zaupali. Rada bi, da bi otroci s seboj noslili toplino doma, ljubezen in vero vase, da bi bili ponosni in odločni, ko bodo odhajali v svet. Vendar je vse to težko doseči brez prisotnega očeta, saj je brez očetove podpore vse nepredvidljivo. Vi si želite in pričakujete, da ste skupaj, vač odsotni mož in oče pa pričakuje mir, mir ki zanj pomeni, da ga nihče ne moti pri njegovih opravilih naj si bo to pred računalnikom, na izletu s kolesom ali pred televizijskih ekranom. Vašim otrokom je ob tem težko in to kažejo na najrazličnejše načine. Vi se na vso moč trudte da bi nekaj spremenila vendar ste pri vsem trudu nemočna. Mož od vas pričakuje, da ga imate rada, da skrbite zanj in ga razumete, za vas pa ostaja takšen moški povsem nerazumljiv. Če oče ni v čustvenem stiku z otroci, jim ne zmore prisluhniti, jih samo pušča, da se sami odločijo in se z njimi ne zna pogovarjati. Ker pa ste mati se boste borila naprej in tiho čakala, da bo vsaj nekdo izmed družinskih članov opazil vašo bolečino in nemir in vam morda priskočil na pomoč. Verjetno ste se že od svoje matere naučila, da je treba vse samostojno urediti, saj je to model kateremu sledite. Gre za model, ki je globoko vtisnjen v vas in hoče sedaj prebuditi svojega lastnega očeta v novem moškem. Vendar je on tu, a pasiven in brezbrižen, navajen, da ženske glede vsega skrbijo, kot je bilo podobno že pri njemu doma. Kaj boste morala storiti? Najprej se boste morala osvoboditi bremena krivde, da ne naredite dovolj, torej občutek ki vas vedno znova poganja naprej. Mož in oče živi v svojem svetu in teh dveh odgovornosti ne opravlja, ne vem koliko je ob tem nezadovoljen sam v sebi in o tem ne govori. Otrokom manjka varnost, gotovost in vera vase, kar pa jim lahko da oče. To mu boste morala prepustiti in popolnoma prenehati delati stvari namesto njega, kar pomeni, naj se on sam dogovarja z njimi in z njimi vzpostavi odnos. Njegovo mesto v družini je nenadomestljivo. Pa nikar ne verjemte, da tega ne zmore ali ne zna, saj natančno ve kaj njegovi otroci potebujejo. Vse kar mora narediti je, da se spomni na svojo mladost in na stvari, ki jih je sam tako zelo pogrešal in nikoli zares dobil. Že naslednji konec tedna naj organizira oče. Skupaj z otroci naj si porazdelijo vloge, kdo bo kaj naredil, kdo kaj pripravil, načrtoval in izpeljal. Vi boste moral tvegati in prepustiti, da se mož in otroci medsebojno uredijo, kar pomeni da se vsaj začasno odmaknete od del, ki jih lahko naredijo drugi, saj je samo tako mogoče začeti drugačne odnose.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Kapitljska ulica 2
8000 Novo mesto
Pogovor naju vedno še bolj loči, ker mi na vse odgovori, da če on ne bo delal, ne bo denarja in ne bomo mogli tega,pa unga.
Samo da pojasnim, ko je za računalnikom ne mislim da bluzi, ampak res dela.
Potem pa vedno popustim, ker mu res ne morem očitat da je lenuh.
Samo saj jaz pa ta čas tudi delam, samo ne za denar. Ampak njemu to ni isto.
Že zdaj škripa, a ne? Le organiziraj si življenje tako, da se tudi spočiješ in rekreiraš, ker drugače se bo vse nakopičilo v tebi in ti nekega dne ne bo več za zdržat. Vsi medsebojni odnosi se morajo reševati sproti, sicer se izcimijo nepredvidljive posledice, teh pa nimamo več v oblasti, ampak je stvar postavljena na glavo: Ker se nismo pravi čas brigali za to, kako bomo vozili družinsko barko, nas pa zdaj ona vozi – seveda čisto po svoje in mimo naših potreb, jasno, saj smo sami zafurali, le da se svojega početja nismo zavedali. Enako ravna sedaj tvoj mož, sploh se ne zaveda, kaj mu uhaja iz rok. Ti se zavedaš, zato le ukrepaj! In če hočemo obdržat zakon živ, moramo upoštevat tisti minimum dveh uric tedenskega pogovora o samem zakonu, o odnosu, o razreševanju sprotnih napetosti itd. Kar pošteno in ostro primi moža in mu predoči, da se samo ni še nikdar nič uredilo in se tudi pri vama ne bo. Ali se v njegovi službi kaj samo naredi? Seveda ne! Tudi za domače razmere veljajo iste zakonitosti.
Po moje beži mož v delo, morda celo v deloholizem, ker mu je manj naporno kot sprotno šlihtanje odnosov. Saj tudi ti delaš in zaslužiš. Za domače delo pa le preračunaj, koliko bi te stali gospodinjska pomočnica in varuška! Ko boš svoje delo dovolj cenila, ga bodo cenili tudi drugi, le verjemi.
Ti si šla za urco in pol, popoldne je šel on za eno uro? Ja, kdaj pa greste skupaj kot družina, mislim vsi skupaj z otroki? Mi smo hodili ob nedeljah vedno skupaj na izlete. Ko so bili otroci majhni, sva jih nosila v nahrbtniku, ko so bili večji pa sta hodila sama. Pa tudi kolesarili smo skupaj od njunega prvega leta starosti, ko sta lahko sedela v stolčku, kasneje pa sama.
Drugače pa je tudi pri nas doma tako in to že kar nekaj let. Moj mož je za računalnikom (dela, tako kot tvoj), jaz pa skrbim za družino. Delo sva si razdelila po svojih zmožnostih.
Aha tu je problem..ne upas vztrajati,ker nisi zaposlena..Se vedno imas pravico do prostega casa..potem pa daj otroke v vrtec ali imej varusko,saj zato pa dela ne..pa bos imela cas zase..ali pa se zaposli in s tem uredi zadeve..nevem no..nekaj moras ukreniti,ce nisi srecna…sploh je pa zgleda narobe vec,kot to kar si napisala,saj te ne uposteva dovolj in pomisli,ali bi to,da bi tudi ti nosila denar domov kaj spremenilo vajin odnos…bi se on spremenil in ti pomagal ? Bi bil vec z otroci ?Bi sla ti lahko za eno urco po sihtu na kolo ? lp
Dobro si preberi odgovor Romane Žitko, ker ga očitno nisi dobro razumela. Še vedno si mnenja, da boš kriva, če mu ne boš TI omogočila vse ugodje v življenju. S tem, ko se je poročil in ustvaril družino je sprejel tudi vse kar družinsko življenje potegne za seboj. Bo pač moral kdaj pa kdaj na rekreacijo skupaj z otroci, ne bom naštevala banalnih primerov, ker moraš ti sama s sabo razčistiti, če si sploh upaš od njega “zahtevati”, da je družinski človek.