Pozdravljeni,
Veliko zanimivega sem že prebrala na tem forumu, zato sem se odločila, da vam pišem.
S fantom sva skupaj slabo leto in pol, problem pri nama je v tem, da se vizuelno zelo privlačiva, imava se zelo rada, ni pa tiste prave komunikacije oziroma, ne najdeva nikoli “skupnega jezika”, da bi bil pogovor podoben dialogu, ampak se venomer nekaj sprašujeva, odgovori pa so: zato, ne vem, ter povratno vprašanje zakaj, ipd…
Vem, da idelanih ljudi ni, a vsak zase najbolj ve, kaj si želi, kaj lahko da in česa je zmožen v neki resni vezi. Sama zase vem, da sem za svoja leta (31) dovolj zrela, da bi bila tudi mama, da bi lahko ustvarila družino, dom, a jasno mi je, da morata za to biti vedno dva. Partner si želi z menoj otroka, a zaenkrat še ne kaže veliko zanimanja za-to, rad bi imel svojo hiško, a o tem in še o marsikateri stvari samo govori, naredi pa bore malo. OK, saj hiša se ne more primerjati s stvami, ki so nam v teh časih lažje dostopni, a vseeno me moti njegov način, pristop, daj za boga nekaj naredi, kar tudi govoriš in se ponavljaš.
Najino spolno življenje je v fazi, ko je 2x na teden dovolj (zanj). Ker pa meni sex pomeni veliko, si tega želim večkrat na dan, a zaman (boli glava, je utrujen,..) Odkrito povedano, sem že velikokrat pomislila na to, da bi odšla in bila nekaj časa sama, potem pa zaživela tako, kot paše meni.
Namreč ob vsem tem velikorat začnem govoriti, pa se na koncu izkaže, da bi se partner rad imel lepo, da pa bi za to kaj naredil, pa ne. Lepo je dan dva, potem pa zopet vse po starem.
Odditi mi je pretežko, živeti tako, pa spet čudno?! Kaj storiti??
Ljubim ga in z njim si želim ustvariti družino, uživati, se smejati, pogovarjati (ko sva spet sama, je tiho) in mu biti poleg partnerice, tudi najboljša prijateljica. A opažam, da se v tem ne najdeva in opažam tudi to, da se razume in zna pogovarjati z vsemi svojimi kolegi in kolegicami, sploh pa je prav “pameten”, ko popije kak kozarec alkohola več, ker nima nikoli mere, kdaj je dovolj. No, k sreči je to zelo malokrat, a ko je, je to toliko bolj boleče.

Kljub vsemu, vesela bom, če boste napisala svoje mnenje in razumno in dokaj sprejemljivo možnost, da bi mi pomagala stopiti stopničko višje.

Hvala vam.
Petra

..Takšen kot je partner zdaj, vam ne odgovarja…Odgovarjal bi vam, ko, če,…
To ni temelj na katerem se lahko gradi odnos-Sanjarjenje in iluzije…
Za stopničko višje pa vam priporočam, da preberete knjige od Sanje Rozman(vam bo jasno zakaj), Hendrix-Najina ljubezen…
Ni vprašanje in rešitev zaenkrat ostati ali oditi(ker se vam bo ponovilo v naslednjem odnosu), ampak narediti zase(notranja rast:zakaj me privlači takšen partner,…?) najprej in ko bo to, bo tudi rešitev…Pogled vase in delo na sebi najprej…

Vse dobro!

Pozdravljena ga. Petra,

Opisujte, da ne najdete “skupnega jezika” z vašim parnerjem, saj čutite da vam ne da sebe, da se boji globlje stopiti v odnos z vami, imeti otroke in zaživeti družinsko življenje z vami, po katerem globoko hrepenite. Iz vašega vprašanje je čutiti, da ste se že pogovarjala z njim o vajinem “skupnem jeziku” in mu zaupala vaše želje po družini, vendar čutite, da ga je strah, zaradi česar se težje odloča. Seveda strah ni opravičilo zanj, je pa priložnost, da pride v stik s svojim strahom, vam ga zaupa in tako poglobita odnos. Sliši se zelo preprosto, zagotovo pa je zanj, pravzaprav za ob to velik korak.

Jezi vas, da vam govori, kako bi živel z vami, imel družino, ustvaril dom, ne vidite pa konkretnega koraka, ki bi ga naredil naproti vajinim ciljem. Ob vsem tem si zastavljate vprašanje ali je on partner s katerim si res želite preživeti preostanek življenja. Kot bi bili na križišču, kjer ne bi vedela, za katero pot bi se odločila. Zagotovo vam je ob vsem tem težko in je pred vami zahteven, negotov korak, ki pa ga boste zmogla.

Lahko vam rečem, da je pomembno, da mu zaupate, kako se počutite ob njem (kjer on ni vzrok vaših čutenj), vendar se ob tem že vprašate ali vas bo res slišal, ali se bo znova umaknil, ker mu boste prebudila občutja, s katerimi ne želi priti v stik.

V kolikor boste čutila, da boste potrebovala bolj intenzivno pomoč na vaši poti vam predlagam, da se obrnete na strokovnjaka iz Zakonske in družinske terapije, kateri delujemo v Ljubljani, Logatcu, Kranju in Mariboru, od junija dalje pa tudi v Novem Mestu. V kolikor se boste odločila za tovrstni korak, mi sporočite na moj mail.

Vse dobro vam želim!

Tomaž Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Jaz sem se z takim poročila. Obup. Zdi se da sem v zakonu sama. Kljub temu, da sem instiktivno vedela, da iz te moke ne bo kruha sem vztrajala. Najbolj me jezi to, ker nisva zares partnerja. Zdaj ko imava otroka, se trudiva zanj, vendar ne vem kako se bo končalo. Nekako nisva povezana.

zakaj pa sta imela potem otroka, če nista povezana med sabo? sta mislila da bo otrok rešil vajine probleme? nekaj ti povem: otrok vaju ne zbliža.. je samo še dodatna preizkušnja za vajin odnos… in otrok oddalji starša in ne še bolj zbliža… in sta spravila na svet nedolžnega otroka, ker pač sta mislila da po tem bo pa vse lepo? :/ pa vesta da vajin otrok čuti, da se nimata rada? pa se zavedaš da trpi ob vama? pa veš da s tem ti vzgajaš otroka, da bo imel vajino razmerje kot idealno? in da se bo tako obnašal do svoje izbranke kot se vidva…. a ti hočeš to storiti svojemu otroku?

Težava je ravno v tem, da se moram v večji meri le jaz prilagajati. Saj je priden in razumen, a mislim, da je za svoja leta popolnoma neodgovoren.
Katerekoli stvari se želi lotiti, ostane zgolj in samo pri besedah, zato se bojim trenutka, ko bo, če sploh bo, napočil čas za otroka.