Pozdravljeni,

kar nekaj časa je minilo, da sem se odločila spregovoriti o svoji težavi.
Z možem sva poročena leto dni. Pred poroko sva se poznala nekaj let ter se odločila za ta velik korak. Zelo se imava rada in se spoštujeva, pomagava drug drugemu po svojih močeh. Zaradi službe zaenkrat še živiva vsak na svojem koncu Slovenije. Skupen dom urejava pri njegovih starših.

Vse to je manj pomembno, če ne bi pred poroko izvedela, zakaj se pravzaprav tako “vzdržujeva” spolnosti. Moj mož je bil v mladosti kruto spolno zlorabljen s strani starejših deklet, o čemer ni še nikoli spregovoril z nikomer. V bistvu je bil skoraj prisiljen zaradi mojega “nerganja “, zakaj ne narediva vsaj manjšega koraka naprej. Ostajava samo pri poljubih, objemih in nič več. Trudiva se že dolgo, a nama ne uspeva. Izogiba se pogovorom, izogiba se trenutkom, ki jih preživiva sama. V bistvu jih sploh ni, ker za to tako poskrbi. Jaz pa sebe prepričujem, da je tako že prav, čeprav v sebi grozno trpim, jočem, razrešujem krize s pisanjem dnevnika.
Mož je z najinim odnosom zelo zadovoljen, jaz pa ne, kar sem mu tudi povedala. Najina srečanja so zadnje čase zelo bežna, prežeta s turobnostjo, žalostjo (vsaj iz moje strani). Pogovori tečejo le še o najinih službenih in interesnih stvareh, pri čemer pa se mnenja večkrat kresajo. Skušam iti dlje, vendar me zavrača. Pride k počitku, ko že spim, pogosto odhoja s prostorov, kjer naj bi bila sama, čeprav se gotovo ne bi nič zgodilo, če ne bi dal vidnega znamenja. Bojim se za naju. Rada ga imam neizmerno, tudi on mene, kar pa seveda ni dovolj le z dejanji uslug, pozornosti.
Pogovarjala sva se že o strokovni pomoči, za katero mi je dejal, da jo je že obiskoval. Predlagala sem, da jo obiščeva skupaj, če nama drugače ne uspeva. Vendar sedaj ni ne sluha, ne duha o tem.
Oba si želiva veliko otrok. A kako do njih, če ni poti?
Kaj nama je storiti?
Hvala za Vaše cenjeno mnenje.

vaša cvetlica

a si poskusila z čimveč pogovorov z njim okoli tega?

svetujem ti, da začneš zelo počasi, in ne prehitro s takimi stvarmi… najprej od tebe majhne pozornosti, da mu pokažeš da ga ljubiš, potem pa počasi začni z dotiki…take stvari terjajo čas…čeprav se ti zdi da je preteklo veliko let, je travma še vedno prisotna…

kasneje ko se ti bo že pustil, mu počasi in v ovinkih glede strokovne pomoči in mu reci da mu boš stala ob strani ne glede na probleme… to mu ponavljaj ob pravih trenutkih..in se bo kmalu pokazala reakcija iz njegove strani 🙂

zapomni si – upanje umre zadnje…

ne bodi depresivna in žalostna… stoj mu ob strani in mu poskušaj premagat to travmo… verjami, da ti ne bo žal 🙂

Moje iskreno mnenje je, da ce sam ne vidi potrebe po terapiji in je povsem zadovoljen z odnosom kot je, ti pa ne, potem se loci, ker bos samo trpela. Tezko bi bilo ze, ce bi se za terapijo odlocil, ker bi verjetno trajalo kar nekaj let, da bi prislo do vidnih rezultatov. Ce pa niti sam noce, mu pa res ne mores pomagati.
Ne strinjam se, da je tvoja dolznost, da gres s clovekom skozi vse, ce si samo noce pomagati. Prevec zensk se ujame v to in celo zivljenje podpirajo moza in njegovo travmo, zato ta seveda ne naredi nic, da bi se stvar spremenila. Tvoja prva dolznost si ti sama in tvoja sreca. ne da si celo zivljenje z nekom, ki ti ne more dati tistega, kar si zelis.
Srecno!!

Hvala za vaše vzpodbudne besed. Dobro se zavedam, da je vredno vztrajati. In seveda; UPANJE UMRE ZADNJE. HVALA!

V vajinem odnosu, kot ga opisujete oba neizbežno trpita zaradi zgodnjih izkušenj, ki jih ponovno ustvarjata v novem odnosu in si zato ne zaupata, ne verjameta, da bodo vajine potrebe upoštevane, da bosta drug drugemu uresničila željo po zvestobi, pripadnosti in ljubljenosti. Oba sta posledično zaradi zlorabe gnana od notranjih strahov, da bosta nerazumljena, zavržena in prezrta in zato hitro postaneta neodzivna na potrebe drug drugega. Vaš mož se boji, ga je sram, se počuti krivega, umazanega, grdega in gnusnega, kot da je z njim nekaj narobe, poleg tega pa se počuti še krivega za zlorabo, kot da je on tisti, ki je zapeljal zlorabljajočo osebo. Storjena zloraba se je globoko usidrala v njegovo notranjepsihično strukturo. Ne vem koliko je bil v času, ko se je zloraba dogajala pripravljen na spolno dejanje, ki že v samem jedru zahteva zaupanje, ljubezen, spoštovanje in zavezo. Prav tako ne vem kdo je bila oseba, ki ga je zlorabila? Je bila to prijateljica, kdo od njegovih bljižnjih? Ne glede na to, kdo je bil zlorabljajoča oseba, se je zgodilo v času, ko je bila to res zloraba. Zloraba ki jo opisujete, sodi v redkejšo obliko zlorabe vendar ima globoke posledice, saj ostaja pri vašem možu nepredelana in zato uporablja govorico kot edino sredstvo, prek katerega želi posredovati sporočilo drugim, kaj se mu je zgodilo v mladosti. Ker se vse to dogaja na nezavedni ravni, se on kot žrtev niti ne zaveda notranje razklanosti in se vrti v začaranem krogu. S tem vam sporoča, da se počuti gnusnega in grdega ter globoko v sebi nevrednega ljubezni in pozornosti. Oba sta se znašla v slepi ulici saj vama zloraba postavlja nepremagljivo blokado temu pa sledi čustveni umik vašega partnerja. V vajinem odnosu so se vsa čutenja in celotna dinamika ponovila. Vaš mož se umika ter vas pušča v grozi, jezi in siloviti zapuščenosti medtem, ko se za vašega moža ples vrti okoli glavnih značilnostih, kot so občutek nepripadnosti, strahu, gnusa in razvrednotenja.
Iz vašega pisma ni mogoče zaslediti iz kakšne družine prihaja vaš mož? Kakšen je bil odnos med njegovimi starši? Je mogoče kakšna zloraba prisotna v njegovi družini? Koliko je lahko on o tem odkrito spregovoril s svojimi starši? Koliko je bil star, ko je bil zlorabljen? Kdo ga je zlorabil?
Potrebno bo veliko pogovora v katerem bo naslovljena njegova samopodoba, ki je verjetno ranjena in poškodovana. Brez dvoma pa se je v vanjin odnos zarezal golobok dvom in strah ter stiska, ki se pojavlja v intimnem odnosu. Zato mora biti odnos v katerega se bo lahko rodil otrok prostor ranljivosti. Samo kolikor bo med vama pristono dejanje ranljivosti, toliko bo prostora za otroka. Vsak moški in ženska mora iz svojega čustvenega sveta izpeljati kaj pomeni biti oče v določenem trenutku določenemu otroku, prav tako kot mora ženska svoje materinstvo izpeljati iz svojega najglobljega čutenja. Tudi če bosta otroka tehtala, merila, nikoli ne bosta mogal poskrbeti zanj, če ga ne začutita, mati od znotraj in oče od zunaj.
Prvi korak na tej poti sta že naredila, ko ste napisala svoje pismo zato bi vam in vašemu možu svetovala obisk na Frančiškanskem družinskem inštitutu, kjer bi se po predhodnem pogovoru vključili v partnersko terapijo. Vse dodatne informacije so vama na voljo na telefonski številki ( 01 200 67 60), kamor lahko pokličeta kadarkoli.
Naj vama na koncu zaželim, da bi se našla in začutila v svoji krhkosti, ter tako omogočila varen prostor za novorojenčka.
Vse dobro!

Romana Žitko spec. ZDT

Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]