Otrok
Pozdravljeni vsi, ki mi boste na kakrsen koli nacin lahko svetovali ali podali svoja cenjena mnenja. S partenerjem sva skupaj 2 leti in pol in se odlicno razumeva. Pred casom sva si skupaj uredila tudi lepo stanovanje, imava lepi sluzbi, financnih tezav nimava,na splosno nama ne manjka nicesar. Stara sem 31 let in si ze kar nekaj casa zelim (njegovega) otroka. Tezava nastane, da partner to odklanja. Na zacetku najine zveze sva se pogosto pogovarjala o otrocih, seveda vse bolj preko sale kot zares, vendar sem v vsem tem videla resnicnost in najino prihodnost a do uresnicitve ni prislo, saj kako tudi bi ko pa sva se sele spoznavala. Po 1 letu je partner prenehal govoriti o otrocih. Kadar sem zacenjala razgovor na to temo je postal zaprt in ni pokazal zanimanja, ko sem ga povprasevala po razlogih o njegovi tisini, mi je podajal vsakokrat razlicne odogovore zakaj si otrok se ne zeli. Mislim, da v tem smislu se ni dozorel in da se boji odgovornosti starsevstva. Ima 34 let in je drugace zrel, intiligenten moski. Jaz sem na materinstvo vec kot pripravljena in prepricana v najino lepo prihodnost, imava se rada, obejestranska ljubezen je ocitna. V zadnjem obdobju so diskusije o otrocih prerasle v prepir in mojo nocno moro, ne morem se sprijazniti, da si otrok se ne zeli, ko pa imava vse urejeno. Ta mesec, enkrat po obicajni diskusiji o tej tezavi, sva imela odnos in na njegovo zeljo nisva uporabila prezervativa kot obicajno. Sedaj se je to nekajkrat ze ponovilo, jaz pa sedaj vem, da to dela zaradi mene ne pa tudi zaradi sebe in naju oba. O otrocih se se vedno ne pogovarjava. Kako lepo bi bilo tako pogovarjati se o najinih otrocih in graditi najino prihodnost! Jaz pa se sedaj prav nasprotno pocutim sama, cakam, da bom zanosila, kot da njega ne bi bilo. Ko berem o tezavah z zanositvijo, da zenske cakajo tudi po vec let, in ce pomislim, da se bo to mogoce zgodilo tudi meni, si ne dovolim, da bi odlocitev o otroku prelagala dokler na to ne bo pripravljen tudi pratner, sama sem si vedno zelela 3 otroke in na zgoraj navedeno starost mislim, da je cas da zacnem. Kaj menite, delam pravilno da stojim za svojo odlocitvijo ali bi morala cakati da pratner “dozori”? Hvala vsem za vase misli in lp
hmm.. men se zdi, da če nista oba za to, je zelo velika nevarnost, da te bo zapustil ko boš zanosila…
res ne vem zakaj ne bi 34 letni moški vsaj malo si želel otroka…mogoče slabe izkušnje iz otroštva? je bil preveč ujčkan k je bil otrok in ima zelo rad svobodo? a je bil edinček ali pa najmlajši v svoji družini? taki so ponavadi tolk razvajeni, da glava peče… ampak se najdejo svetle izjeme…
se mi zdi, da tvoj partner, samo preveč ljubi svobodo, da bi se ji odpovedal…
Imam nezakonskega otroka.Oče otroka se je med tem časom poročil in .A kljub temu je izvedela,ko smo se borili na sodišču zaradi preživnine(želel je,da mi plačuje kao na črno-ne uradno in tudi tako očetovstvo naj bi bilo,brez dokumentacije)Nisem se strinjala in uredila uradno.Zakaj???Danes otrok ve kdo je oče,morda pa nebi,v nasprotnem primeru.Problem pa je v tem,da otrok danes star 15 let a ni videl še očeta.Poskušala sem urediti preko CSD-a je bil nedosegljiv.Poklicala sem ga in mu povedala otrokovo željo,da ga želi spoznat-videt.Šok-začel je grozit,da bo kaj storil,če ga ne pustimo pri miru.Poslustvaril družino.Plačval je po sodni poti preživnino a za otroka ni želel več slišati ne viditi.Moram povedati,da je otrok bil nenačrtovano spočet a to bitje sem obdržala.Ko je šel v zakon s sedanjo je prekrival ,da bi imel že otrokaalali smo slike od otroka,na željo otroka-nič.Otrok pa je njemu podoben,kot rečejo jajc jajcu.Dobila sem na telefon ženo,ki pa je izjavila,da mož pravi,da ni otrok njegov.Tudi ženo njegovo ne pusti,da bi spoznala tega otroka.Jo pa pase ferbec.Tudi njegova otroka v zakonu vesta za to,pa pred kratkim tudi njegova mama.Čutim pa,da moj otrok glede tega trpi.Zakaj ga je zanikal,zatajil????Hudo.Zaradi zakona,žene,zakaj,zakaj?poskušala sem vsaj,da ga vidi a zaman.Kako naj pomagam otroku,da bo prav?Pobrteta še bl vpliva na to.Nočem uničvat njegove družine-a če ni bil iskren,kaj smo tu mi krivi.Sem zamudila,bi morala že prej?
P:S:tudi sam je nezakonski sin,k očeta ni poznal in neve kdo je.poleg tega pa je začel še piti alkohol.
A kljub temu bi rada ustregla želji otroka.
Povejte mi prosim,kaj bi vi storili,da nebi otreok trpel grehe staršel??????
Vesela bom tudi kake mamice z podobnim problemom
hvala
Stisko, ki jo opisujete je velika in zapolnjuje neko praznino, ki je verjetno prisotna v vašem življenju. Že sama misel, narediti prostor za otroka v vajinem odnosu pomeni, ustvariti nov čustveni prostor pri čemer mislim predvsem ranljivost in iskrenosti. Ustvariti ta prostor pa lahko predstavlja vašemu partnerju strah, kajti to je zahtevna naloga mladih staršev, saj otrok zahteva, da se starši nanj prilagodijo, da ga sprejemajo kot samostojno osebo, a obnem še zelo odvisno od staršev, kajti gre za otroka ki je čustveno in fizično izjemno občutljiv na vsak odziv. Otrok prinese v odnos veliko ranljivosti. Najkrhkejša čutenja, ki jih lahko človek doživi v svojem življenju, doživi ob otroku, novorojenčku, za katerega je v polnosti odgovoren, a nima ključa kaj ta otrok v določenem trenutku potrebuje. Vaš partner bo moral sam izpeljati kaj pomeni za njega biti oče. Te vloge se ne moremo naučiti od zunaj tudi če preberemo vse medicinske priročnike. Potrebno ga je začutiti.
Iz vašega pisma je moč razbrati strah vašega partnerja in vprašanje kje bo njegovo mesto ob vas in otroku, ali bo moral vzdihovati za časi, ki so minili, ali pa pričakovati čas, ko bo spet tako kot takrat, ko sta bila sama. Ne vem kakšna čutenja se prebujajo v vašem partnerju že samo ob besedi “otrok” in ob tem podoživlja svoje otroštvo. “Je imel očeta, mater?”-“Kakšna sta bila ?”- “Kaj je pogrešal?” -“Kaj si je želel?”
Kakšna čutenja se mu prebujajo ob otrocih, rane zavračanja, nesprejetosti, jeze, ki so se komaj zacelile in imajo dolgo preteklost? “Ali bom znal biti oče temu otroku in ohranil tebe kot svojo ženo?
Otrok prinese tudi novo razsežnost spolnosti, oba bosta želela ohraniti intimo in medsebojno povezanost, vendar ne več kot da se ni nič zgodilo, ampak tako da bosta našla stik ranljivosti, nežnosti, predanosti.
Govorite o osamljenosti, žalosti in koliko je tega tudi obojestranskega.
Potrebno bo veliko pogovora, zlasti o vajinih občutjih, o družini iz katere izhajata, o željah, potrebah,…..
Ravno zato bi vama priporočila skupino za predzakonce, ki se srečuje pri Frančiškanih na Tromostovju vsak 2 in 4 torek v mesecu ob 20h v Frančiškovi dvorani ali skupina za zakonce v krizi, ki se srečuje vsak 2 in 4. petek ob 20h prav tako v Frančiškovi dvorani.
Želim Vama, da bi se začutila v sprejetosti, željenosti in ljubljenosti, ter tako omogočila varen prostor v katerega lahko pride otrok.
Vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]
Jaz bi na kratko rekla le to,da če bi si otroka želela,bi ga imela.Če ne z njim,pa s kom drugim!Pa če treba,5 al pa 6 otrok.Bi si pa našla sorodno dušo.
31 let je čas za prvega otroka,kaj pa če se še vmes kaj zakomplicira.leta se pa še takrat posebno hitro sučejo in se lahko kar posloviš od materinstva.
Pogovorita se in srčno upam,da bo razumel,kako zelo si ti želiš naraščaj,on pa v nedogled tudi ne bo mogel odlagat v prihodnost.Na koncu,bo pa morda fasciniran,ko bo imel ob sebi malo bitje,kateremu je namenil življenje.
Imej se lepo!
Ja, to že drži, tudi sama velikokrat pomislim, kaj pa, če se bo potem, ko se bova odločila za otroka pri tem težava, da jaz recimo ne bom mogla zanositi?!?!
Vedeti pa morate, da se partnerja v to odločitev ne more prisiliti, ali pač?
Sem mnenja, da morata biti za to vedno dva. Najmanj kar bi si želela je to, da otrok ne bi imel v celoti obeh.