Pozdravljeni.
Najin problem:kreganje. Non stop iz dneva v dan. Skoraj vsak dan isto. Groza. Nobeden noče popustiti. Vsak vleče na svojo stran. Jaz mislim da imam jaz prav, on misli da on. In tega ni konca. Stopnuje se. Spoh zdaj ko otroci prihajajo v puberteto. A jih pustiti da delajo kar želijo, ali se pregovarjati z njimi. In spet sva tu. Nisva enotna. Jaz bi se pregovarjala, on recimo bi rajši kupil še en računalnik, samo da bo mir. In tako je dan na dan isto. Pravi, da bo bolje, ko otroci zrastejo. Mene pa počasi vse mineva. Ne morem več tako živeti. Postajam zadirčna, nesramna. On pa se umakne-v službo. Tam je našel smisel življenja. Ok. Ga razumem, da je rajši tam kot doma. Jaz pa rabim več. Zmeraj bolj si želim, da bi bila sama.
Nimam moči. Jokam in ne vem kako naprej……

Pozdravljeni!
Opisujete začaran krog, ki se ponavlja iz dneva v dan; kreganje, verjetno poleg vprašanj glede vzgoje tudi zaradi povsem nepomembnih stvari in težava je v tem, da oba hočeta biti zmagovalca in zato nihče noče odnehati. Ja, verjetno lahko rečemo, da je brez prepirov težko, še težje pa je z njimi vsakodnevno živeti, sa gredo lahko tako daleč, da zakonca razgalijo, izpostvijo, ponižajo in zelo globoko prizadanejo, ranijo. In prepiri se kar vrstijo, nastopijo tihi dnevi, umiki v službo, v računalnik, stiska se veča. ne vem, koliko se je med vaju naselil strah, kaj ti spori za vaju pomenijo?
Kakšne so vajine izkušnje, iz kakšnih družin prihajata, ali so bili tudi v vajinih primarnih družinah spori na dnevnem redu in sta z njimi tako globoko zaznamovana? Ali sta kot otroka vsrkavala nemir vajinih staršev, sta bila priče napetosti in nista vedela, kaj se bo zgodilo, nista vedela ali bo eden od njiju naenkrat imel vsega dovolj in odšel? Nikoli nista vedela, kaj bo in nepredvidljivo ozračje je v vaju vcepila boleče občutke nezaupanja?Koliko ti starševski odhodi vcepijo dvom, predvsem pa velik strah in grozo, kaj bo? In koliko je sedaj tega v zakonskem odnosu? Koliko je kraganje v neprestani službi občutij strahu, groze in nepredvidljivosti? V službi narediti vse, da bi ljubljeno osebo obdržali ob sebi?In v veliki nemoči in stiski se prebudi največja groza, ki pripelje do prepira in s tem še okrepi odhod, kar si ga tako prizadevate preprečiti?
In kaj doživlajjo vajini otroci, ki vstopajo v dobo pubertete? Otroci, ki so priča neprestanim prepirom vsrkavajo nemir in napetost in globoko v sebi čutijo, da ni varno in ravno tako ne vedo, kaj se bo zgodilo. In otroci so tiste trajne žrtve zakonskih sporov. Spori za njih predstavlajo izgubo enega ali drugega starša. Če sodelujejo z očetom izgubijo mater in obratno in tako so v stalnem precepu med njima. In počasi izgubijo zaupanje v straše. Ko se zakonca razumeta je to blagoslov tudi za otroke; ko je med njima soglasje je tudi v otrocih mir in ravnovesje, ko zakonca sodelujeta, se v otroke naseli zaupanje in varnost in s tem predvidljivost.
In kaj narediti?
Z možem se morata soočiti s svojimi spori. Le-ti so verjetno posledica vajine preteklosti, saj ni pravega razloga, da si ne bi zaupala. In je konec koncev krivica, da se ta bolečina tudi v vajinem odnosu tako poglablja in vaju oddaljuje. Potrebno se je srečati z otroci, skupaj z nijimi lahko ustvarita nove pogoje in varno okolje za vse. Potrebno se je zavestno odločiti, da bosta zaradi sebe, vaju in otrok spremenila vajin odnos.
Želim vam, da se v vse vas naseli notranji mir!

Melita Čerček, spec. ZDT

Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]