Spoštovani,

stara sem 27 let, imam uiverzitetno izobrazbo, redno sluzbo. S svojim življenjem sem zadovoljna, srečna. V ljubezni pa se mi zatakne. Odraščala sem brez očeta, kar je posledično pomenilo, da sem v odnosih vedno igrala malo punčko, name pa so se “limali” tipi z očetovskimi kompleksi. Pred parimi leti se spoznala fanta, v katerega sem se zaljubila do ušes, imela sva normalen odnos, brez igric; sla sva narazen ker sva se enkrat zelo spoprla, njemu je pocil film in me je udaril. Hotel je da pridem nazaj, vendar sem mu rekla, pod pogojem, da se tega ozdravi (njegov oce je bil alkoholik in ga je kot otroka pretepal). res je nasel psihiatra in hodil na terapije. po letu dni sva zopet prisla skupaj, vendar tokrat manj strastno kot prej, vec je bilo kreganj in nerazumevanja. odkrila sem da se po mejlu dopisuje s svojimi bivsimi, jih vabi na zmenke in jim pise ljubezenska pisma…Vse na kupu, imela sem dovolj in sla stran. Zazivela sem svoje zivljenje in bila srecna da sem se ga resila. Po letu dni, sem ga sama klicala, ker ni minil dan, da ne bi pomislila nanj…zopet sva se zacela dobivati , on me je prepriceval da naj pridem nazaj…Ko se nisem bila sigurna, je naredil vse da bi mi ugodil; takoj ko sem se odlocila, da znova poskusim, pa se je zacelo: hlad z njegove strani, nedostopnost…dolge ure v sluzbi…zopet sem odkrila mejle raznim bejbam, s katerimi se je dobival na dneve, ko mi je rekel, da bo dolgo v sluzbi…

Sedaj sem prekinila in zelim si, da me ne bi vec vleklo nazaj. Ne vem, kako se znebiti obcutka, da nisem kriva jaz, kako se znebiti obcutka, da ce bom naredila se vec in vse kar bo hotel, bova zopet skupaj…vem, da je to zaradi obcutka zapuscenosti, ker sem odrascala brez oceta, vendar bi sla rada cez to bolecino in zazivela brez teh bolecin, ki jih nosim v srcu.

Ali bom kdaj sposobna zaziveta poln in odrasel odnos z moskim, v katerem ne bom iskala ocetovske ljubezni?

Res mi je hudo.

Hvala za pomoč!

Lep pozdrav!

“Ali bom kdaj sposobna zaživeti poln in odrasel odnos z moškim, v katerem ne bom iskala očetovske ljubezni?”
Vidim, da je vprašanje skoraj dva meseca ostalo brez odgovora. Za vprašujočo bi bilo to narobe edino v primeru, ko še ne bi prišla do te stopnje v samorazvoju, da pogled sploh usmeri v pravo smer in si zato zastavi pravo vprašanje. Ko si enkrat postavimo vprašanje, se slej ko prej pojavi odgovor. Od znotraj, seveda. Pa poglejmo, kaj vse nosimo v sebi. Vse od prazaupanja dalje, ki se kaže v občutku varnosti, v samozaupanju, v veri v življenje. Celotno prizmo bezpogojne ljubezni, ki jo spustimo v svet kot različne barve z vsemi odtenki. Radost nad življenjem, ki jo čutimo kot igrivost, optimizem, zdrav humor, po potrebi entuziazem. Naštete so le najvažnejše kvalitete, ki pomagajo človeku odgovoriti na vprašanja, ki mu jih zastavlja življenje (sposojena besedna zveza). Vsi pridemo na svet s temi kvalitetami, le da so pri enih bolj zastrte kot pri drugih. Dobimo torej življenjske naloge, s pomočjo katerih prej omenjene zastrtosti predelamo in prerastemo! Zelo prijeten je občutek po uspešno opravljeni življenjski nalogi. Četudi smo predelali samo nekaj centimetrov omejujoče zastrtosti, imamo po predelavi dosti boljši razgled kot prej. Z zelo dobrim razgledom je moč izgraditi izredno kvalitetno partnerstvo, brez iskanja nadomestkov. Ko nam življenje ponudi vse možne variacije na temo občutka varnosti, se končno zavemo dejstva, da je vsa varnost znotraj nas.
Vse lepo!