KRIZA! KAKO NAPREJ
Jaz 29, ona 27! Skupaj sva 11 let, v svojem gospodinjstvu pa dve leti. En drugemu sva bila najboljša prijatelja, s spoštljivim in odkritim odnosom, ljubosumja pa v najini zvezi skoraj ne poznava, saj nikoli ni bilo težav in sva se v vsaki stvari dopolnjevala, od prostega časa do spolnosti,….Zadnje leto morda tudi kaj več, pa gre samo navzdol. V vseh letih sva oba imela eno “nedolžno avanturo” si stvar povedala prebrodila, ni bilo lahko, a zdelo se je , da sva izkusila, kaj pomeni narediti nekaj narobe si odpustiti in še bolj zrelo in zavestno zakorakati v skupno življenje. A leta so minila, denarja in stanovnja
ni bilo (vojska, študij, zaposlitev…) želja po naraščaju pa se nekako med nama ni uskladila, ona bi, jaz bi še malo počakal, in obratno.
Pet mesecev spolno ne občujeva, iz njene strani ni iskre in tudi sam sem se strinjal, da se nima smisla pretvarjati. V zadnjem letu se ja zbližala s fantom, sodelavcem, običajno prijateljstvo je preraslo v naklonjenost in še kaj več. Zatrjuje, da se intimno oz. telesno ni zgodilo nič, gre le za prijetno druženje brez težav, ki čakajo doma. Zagotavlja, da si ne predstavlja biti skupnega življenja z nikomer razen z mano a vendar to ni to. Ona predlaga, da se začasno ločiva s čimer se jaz ne strinjam, jaz sem toleranten in razumevajoč tudi v teh trenutkih a stvar se kuha in počasi prekipeva. O vsem sva se pogovorila jaz sem še vedno popolnoma prepričan, da sva za skupaj in morava do sreče priti sama z odpovedovanjem in če je potrevno tudi trpljenjem, saj to stvari kasneje naredi še slajše, ona pa v to ni prepričanja, predlagal sem tudi strokovno pomoč, a se ona ne strinja. tudi o ločivi sva se pogovarjala a se taka debata vsakič konča z jokom in objemom in stvar gre naprej v slepo ulico…
Opravičujem se za dolgo pismo in prosim za nasvet, kakšno usmeritev in idejo! Hvala in veliko ljubezni vsem skupaj.
Malo bi se morala raziti, zadihati in bi potem videla, če je zveza prerasla v ljubezen, ki pa ni enaka zaljubljenosti. Kakšno posebno trpljenje niti ne paše v zvezo, če za to ni bolezenskih ali finančnih vzrokov.Ko človek zadeve prespi in poizkusi samostojno, pride do presenetljivih spoznanj. Pusti vama malo kisika! Srečno!
Če mene vprašaš to da gresta narazen ne bo rešilo problema. Le malo bosta pozabila. Potem pa ko bi/bosta prišla spet skupaj bo sicer fino a kmalu tako kot je bilo.
To da sta imela vsak eno avanturico je sigurno malo načelo medsebojno zaupanje. Manjka vama tudi strasti. Preveč sta navajena eden na drugega. Znašla sta se v slepi ulici. Kako prebuditi strast se mi zdi še največji problem. Če je ne bo bo šlo vse še na slabše.
Nekako se bi morda morala spet navdušiti eden nad drugim. Ne smeta biti preveč skupaj. Vsak mora imeti svoje okupacije in svoje želje. Vsak mora delati na tem da izpolni svoje. Morata pa hkrati podpirati eden drugega.
Se mi zdi da se v tem modernem času vse bolj pojavlja ta sindrom da se ženski utrga. In jo nekako začne metat. Sploh pri ženskah okoli 30. Sicer nisem prepričan ampak ko opazujem se mi zdi da se pojavlja nek tak vzorec. Ne vem, a imajo ženske preveč romantične poglede na svet in ko zapadejo v nek rutiniran vsakdan jih čisto sesujejo in ne premorejo te čustvene trdnosti da ne bi začele sanjati o nekem romantičnem življenju.
Ko prideš enkrat v zvezi že zelo daleč je tud čas da ji pač narediš otroka. Drugače bo pobezlala.
Tole je moj nestrokoven in ne preveč strukturiran komentar. Ni nujno da je pravilen. Temelji pač na mojih izkušnjah.
Zanimivo razmišljaš, analitik. Se vidi, da si pravi moški. O bezljanju imam svoje mnenje in bi rekla, da je to bežanje pred razočaranjem. Začenja se doba malo večje samozavesti in osvobajanje iz podrejenega stanja. Takrat se pokaže, ali je zveza iz ljubezni ali vse ostalo, kar bremeni. Nekatere pa tako prerastejo svoje najdražje, ki so se kar vzporedno z ženo poženščili, da se jim zahoče kaj bolj samozavestnega in vznemirljivega. Niti ne cenijo udobja in zvestobe, ker jim je samoumevna in so se razvadile. Pogreta juha pa nikamor ne pelje, če ni iz srca.lp
Analitik, ne strinjam se s tabo, da partnerici onemogocis “bezljanje” z otrokom. Nikakor! Razmerje se bo sicer podaljsalo, scasoma pa zapadlo v se vecjo rutino in posledice bodo hujse.
Veliko resnice pa je na tem, kar si rekel o samostojnosti in hkratnem podpiranju drug drugega. Ce bosta delala na tem, tudi za otroka ne bo ovir. Otrok pa nikakor ne sme biti spona, vez, ki naj bi resevala odnos med partnerjema.
“Ko prideš enkrat v zvezi že zelo daleč je tud čas da ji pač narediš otroka. Drugače bo pobezlala.”
– analitik meni se ne zdi otrok ravno prava rešitev??? Zakaj??? Ker je to za partnersko vez zelo velik korak, odgovornost – Matija vprašaj se sam pri sebi če se čutiš pripravljenega, pogovori se s partnerko (pa ne samo o otroku) – če je vmes tretji (sodelavec) – mogoče pa njemu lahko bolj zaupa kot tebi, mogoče ji je veza postala preveč monotona, da išče popestritev – to je stvar vredna resnega pogovora – če ti partnerka ne more povedati, naj ti pa na list papirja napiše – oba (poudarjam!) poglejta naprej – povejta si kaj želita eden od drugega, kako si predstavljata vajino skupno življenje – premislita – mogoče je začasna prekinitev idealna priložnost da to ugotovita!
Res je 11.let dolga doba, mogoče se splača potruditi – če bosta pa oba začutila da to ni to – je pa bolje sedaj končati kot nikoli in trpeti. Življenje je eno – sledi srcu!
Govorim iz lastne iskušnje – trenutno sem tudi sama v enem “kompliciranem” odnosu – a treba je jit naprej!!!
Matija – srečno kakorkoli se odločita!!!
Čisto običajna stvar je, da se par po določenem času zasiti eden drugega. Če gresta enkrat narazen (začasno) ne bosta prišla nikoli več skupaj. To uspe le redkim, z zelo močno voljo in karakterjem. Kar se tiče sodelavca (njenega) je pa zadeva bolj enostavna kot izgleda, vendar je ne priporočam v praksi. Sam si povedal, da ji kolega nudi zabavo in druženje BREZ TEŽAV, KI JO ČAKAJO DOMA, vendar se punca ne zaveda, da se pravljica konča takoj, ko bi s kolegom poskusila zaživeti skupaj. Najprej ugotovi, da je tip čisto drugačen, ko je treba z njim živeti v istem gospodinjstvu, domače težave,bla, bla, bla,……, da ne naštevam, kar že vemo, in verjetno bi se je zasitil po enem mesecu skupnega življenja.
Poiščita nekaj, kar vaju povezuje in vztrajajta.
lp
Moje mišljenje je, da je bolje, da gresta sedaj narazen, ko še nimata otrok, kot pa kasneje, ker je težje in bolj komplicirano, predvsem pa bo največja žrtev otrok.
Mislim, da sta vidva svoj čas “izživela”, probajta se na novo orientirat, kajti tega sta potrebna oba. Oba sta brez večjih ljubezenskih izkušenj, kar je v mojih očeh pač minus. Če pa sta se drugače odločila(vidim, da je od tega posta preteklo že skoraj pol leta), pa se bojim, da se bo to stanje ponovilo, če ne sedaj, pa pri 40tih.
Pozdravljen
Mislim, da je vajina veza prešla v neko navajenost, ki pa ne pomeni, da se nimata rada. Verjetno se imata, vendar ni več tistega žara, navdušenosti in oba čutita , da nekaj manjka. Jaz mislim, da s tem, če bi se začasno ločila, ne bi nič naredila. Potrebno je najti nekaj, kar bi vaju oba pritegnilo, da bi se spet zbližala in imela željo po pogovoru. Morda neka skupna neizpolnjena želja ali pa rekreacija kot so sprehodi, pohodništvo. Saj se da kaj najti, tudi, če ni denarja v izobilju. Vendar ključno se mi zdi, da je pogovor tisti, ki zbližuje. Glede privlačnosti, ki bi jo obudila, si popestrita večer z erotičnim perilom, kakšno masažo…pa tudi, če ta takoj ne vodi v spolnost. Morda tudi kozarček vina pripomore k dobremu sproščenemu vzdušju. Skratka, najti morata tisti žar, ki sta ga čutila včasih. Vem, da to ni lahko, je pa nekaj za kar se morata oba potruditi. Želim vama srečno pot naprej in veliko sonca v vajinem življenju.
Pri meni je enako kot pri tebi dragi Matija. Mojemu dragemu se je naeknrat zazdelo, da skupaj nisva srečna, da se nimava rada je rekel. Da nikamor ne greva več skupaj (kar ne drži čisto), itd. Zdelo se mi je, da išče izgovore, da se me reši. Tudi jaz se ne strinjam z njim. Menim, da bi morala še nekrat probati in se potruditi zvezo rešiti. On pravi, da je bolje, da greva živet vsak na svoj konec in vidiva kako bo. In tako se je zgodilo. Prav včeraj sem najela stanovanje v katerega se preselim čez dobrih 14 dni. Hudo je, ampak bo šlo. Ta čas še vedno živiva skupaj, spiva v isti postelji – kot prijatelja.
Stara sem 28, on 29. Skupaj sva skoraj 10 let, od tega 5 let živiva skupaj. Prvič v življenju bom živela sama. Hudo mi je bilo, jokala sem. Poleg vsega tega imam še probleme v službi…
Se mi zdi, da se je vse zgrnilo nad mene. Ampak sem nehala obupovati. Gremo dalje. Veselim se, da se preselim v svoje podnejemniško stanovanje. Kaj naj naredim drugega. Morda bi tudi ti moral narediti podobno. Daj ji vedeti, da ti še vedno pomeni veliko ampak, da si “velik” fant, ki lahko preživi tudi brez nje. Bodi ji prijatelj – stoj ji ob strani, vendar kljub temu živi svoje življenje. Čas teče…
kakšen človek pa si. moški ja. “Da ji narediš otroka, drugače bo pobezlala.”
Povedal si vse o svojim odnosom do drugih ljudi, posebej do žensk. Si že predstavljam, kakšen zakon imaš ti.
Matija, upam, da tega nasveta ne boš vzel resno. Najprej se morajo stvari rešiti, šele potem pridejo otroci, ki so sad velike ljubezni in zaradi svoje čistoosti vredni medesebojnega zaupanja. Otroka si morata želeti oba.
Veš kaj sem storila jaz, ko sem začutila, da ne morem več, da tako ne gre naprej, da moram nekaj storiti. Nabavila sem kužka. vem, rekli boste noro. A pomagalo je. rezultata ne pričakuj od danes do jutri. treba si je dati čas, se kdaj pa kdaj ustaviti, pregledati stvari od zgoraj, poiskati dobre stvari in nadaljevati pot. Počasi a vztrajno.
lp adela
Milan pozdravljeni!
Opisujete odnos s partnerko, ki je bil na začetku spoštljiv in odkrit.
Zadnje leto pa da gre vse samo še navzdol. Kaj se je takrat zgodilo?
Omenjate “nedolžno avanturo” na obeh straneh. Nezvestoba je nezvestoba in konec koncev nikoli ni nedolžna, pa kakorkoli jo poskušamo obrniti. Vsaka nezvestoba, “nedolžna avantura” globoko rani oba partnerja in seveda tudi njun odnos. Sicer pravite, da sta stvar prebrodila. Ne vem pa, koliko ranjenosti, bolečine, občutkov prevare, izigranosti, zamenjanosti je še ostalo v vaju. In kaj je potrebno še narediti, da se bo dalo iti naprej, kakor se sprašujete.
Ja, vsaka afera pusti ogromno gnusa, prezira, gneva. Odnos in vse, kar partnerja skupaj zgradita postavi na kocko, pod vprašaj. Zasadi se močan dvom, izgubi se zaupanje. In kaj potegne to za seboj? Omenjate, da ni spolnosti, v zraku je vprašanje, kako resno zastaviti ta odnos (imeti otroke ali ne), druženje, pogovor se išče drugje. Doma, med vama pa ostaja bolečina o kateri je zelo težko, tvegano spregovoriti.
Ne vemo, kaj se je takrat, tisto obdobje dogajalo med vama, kje sta bila čustveno, da sta iskala stik z drugimi.
In kako naprej? V prvi vrsti je potrebna odločitev: za odnos ali ne; in kaj to preteklo obdobje za vaju pomeni, kaj se je z vama dogajalo, potrebna je ranljivost. Odločitev za odnos pomeni odločitev za ranjivost, za tveganje, da slišita drug drugega v vajini stiski. Potrebno je zavestno odpustiti sebi in partnerju, da se lahko začne graditi novo zaupanje, da se lahko ovrednoti vsak pretekli korak, da se ovrednoti vajino doživljanje. Moram pa povdariti, da je le tisti, ki se odloči v določeni stiski za afero, odgovoren za to dejanje in posledice, ne glede na to, kaj se je v odnosu dogajalo. In za to je potrebno sprejeti to odgovornost.
Kar nekaj je strokovnjakov, ki vam lahko v tej situaciji pomagajo. Lahko pokličete na Frančiškanski družinski inštitut (01 200 67 60), Zakonski in družinski inštitut Krog v Kranju (04 23 66 088), Družinski center Kairos (031 543 573), Družinski center Mir v Mariboru (02 23 45 800), Zakonski in družinski inštitut Novo mesto pa bo nudil terapevtske obravnave v juniju.
V okviru Frančiškanskega družinskega inštituta poteka tudi skupina za zakonce v krizi, vsak 2 in 4 petek v mesecu ob 20h v Frančiškovi dvorani pri Frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani.
Upam, da sva se slišala.
Lep pozdrav in srečno!
Melita Čerček, spec. ZDT
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]
Sem v enaki zvezi kot vidva, prav tako v takem položaju kot tvoja punca, tudi dolgoletna zveza, ampak če ni zdaj bo potem še manj…žal, jaz to iz dneva v dan to bolj ugotavljam. Imam ga rada ampak v vseh teh letih, ker sva zelo mlada prišla skupaj, se človek zelo spremeni, pa očitno punce to prej ugotovimo, da biti navezan na nekoga ni dovolj.