Že moji starši so odraščali v revščini in pomanjkanju ljubezni. Podobno se je godilo in se še godi tudi meni. Oče alkoholik, mama vdana v usodo. Z bratom sva odraščala brez prave opore.
Pri devetnajstih sem se zaljubila v sedanjega moža. Drug drugemu sva bila prva ljubezen. Imela sva se res rada. Bila sva eno itd…Po enem letu se je preselil k meni, ker ni prenesel maminega terorja. Po osmih leti sva se poročila, rodila se nama je hčer. Mož je veliko delal, nikoli ga ni bilo z nama. Za nas je urejal stanovanje v hiši njegovih staršev, delal za osamosvojitev v svojem poslu itd. sledil je svojemu načrtu, gradil svoje sanje. Jaz sem se svojim odpovedala v dobrobit otroka. Moža sem podpirala psihično in finančno, vendar mu posel nikoli ni prav zacvetel. Vmes je naredil nekaj napačnih investicij in smo bankrotirali, ker se nikolo o ničemer ni posvetoval z menoj ali pa ni upošteval mojega mnenja. Takrat je pri meni izgubil vse spoštovanje, dobesedno je padel s svojega prestola. Precej sva se odtujila, zavladali so nepravi odnosi. Minus je tudi to, da živiva v hiši njegovih staršev. Na naju ni napisano nič, čeprav sva veliko doprinesla materialno in fizično. Veliko dolžnosti in nobenih pravic. Mož še vedno vztraja pri svojem poslu in početju. Domov prihaja pozno, nakar izgine v kabinet pred svoj priljubljeni računalnik. Spat hodi pozno, da se mu ni treba pogovarjat z mano. Popolnoma samozadosten je. Vsa njegova ljubezen je dva lubčka na dan. Do hčere se obnaša podobno, vendar se na nek čuden način celo razumeta. Hči je ” zadovoljna”, saj drugega tako ne pozna. Na srečo sva si midve zelo blizu in se veliko pogovarjava itd. Mož ne bi nič spreminjal, njemu je tako kot je čisto všeč. V zakonsko posvetovalnico noče. Nikoli ne da pobudo za nič, ne v odnosu, ne vurejanju našega doma. Če jaz ne predlagam, ne bi šli nikoli nikamor (sprehod, izlet, dopust). Nima časa ne za hobije, ne za branje, šport, izobrazevanje itd. Popolnoma vegetira. Pa tudi jaz z njim, saj mi gre veliko energije,če hočem kaj doseči. Pramišljevala sem že o selitvi, pa pri štiridesetih nimam kam, saj je šel ves moj denar za njegove sanje in skupne stroške. Še vedno ga imam rada saj je dober človek. Vem, da se bova morala oba spremenit, vsak sebe. Je pa težko, saj me vedno nosi iz ene skrajnosti v drugo. Sem poročena ampak kot, da nimam moža, temveč cimra. Pravo maltretiranje čustev.
Oprostite za dolgo pisanje, ampak to je nakrajša verzija.
Hvaležna bom za vsak razumen nasvet.

Zelo dobro razumem vaše občutke in stisko. Oba z možem sta odraščala v nezdravem družinskem okolju, vendar pa sta različni osebnosti. Izgleda, da ste vi energijsko močnejši. Oba pa nista mogla zaščititi vajinih skupnih interesov pred starši. To je popolnoma razumljivo. Vi ste se z leti ozavestili in vidite marsikaj, česar vaš mož ne. Pravite, da bi se morala oba spremeniti. To je res. Res pa je tudi, da se lahko spremeni in se osebnostno razvija le tisti, ki sam to želi. Od moža, ki je z življenjem zadovoljen in ne daje nobenih pobud za nič, tudi nič ne pričakujte. Posvetite se sebi in hčerki. Vzemite si čas za dejavnosti, ki vas veselijo. Ne dovolite si vegetiranja ob njem. Poskusite začutiti zadovoljstvo v majhnih stvareh. Poskrbite za lasten razvoj. To je tisto, kar lahko naredite vi. Osebnostno se na tak način lahko okrepite in zaživite polnejše in lažje. V vsakem življenjskem obdobju moramo ravnati tako, kot zmoremo. Ne prepustite se malodušju.

Alenka B

Draga Alenka,
hvala za dobrodošel nasvet. Sama pri sebi sem prišla do istega spoznanja in to že udejanjam. Počutim se bolj živo in spet sem čedalje bolj prava jaz. Red sem naredila tudi pri najinih financah (vsak pol za skupne stroške) tako, da se sedaj oba veliko bolje počutiva. Tudi hči vidi spremembo.
Gre na bolje v širšem smislu. Ostala bom in nadaljevala pri spreminjanju sebe in posledično pozitivno vplivala tudi na vse, ki so v konaktu z mano.
Še enkrat hvala za potrditev, da sem na pravi poti in srečno vsem.
Vas še obvestim kako napredujemo. Počasi, ampak sigurno : )
LP