Hipotonija
Ga. Marija!
Na Vas se obračam, ker menim, da mi lahko kaj več poveste o hipotoniji. Sem iskala kak prispevek na podobno temo, a ga žal nisem našla.
Zanima me naslednje:
– je lahko samo (generalizirana) hipotonija posledica poškodbe možganov ali se pojavi vedno tudi kaka druga posledica? Se lahko tako stanje opredeli kot ena izmed stopenj CP?
– kaj so še vzroki za nastanek hipotonije? Katere preiskave (če vam je znano) naredijo za ugotavljanje vzroka?
Hvala za odgovor(e) in lep pozdrav,
Urša
Spoštovani,
hipotonija bi lahko opredelili kot mlahavost in pomeni predvsem zmanjšanje mišičnega tonusa. Nasprotje je spastičnost (hipertoničnost), ki pomeni povečan mišični tonus.
Od tu naprej pa so le moja “ugibanja” na osnovi vaših podatkov in vprašanj, saj je marsikaj možno in od otroka do otroka zelo različno. Hipotonija je posledica poškodbe možganov, a intenzivnost je različna. Lahko je povezana z eno izmed oblik cerebralne paralize (CP) in sicer z atetoidnimi otroki. Seveda je hipotonija lahko spremljevalka različnih drugih posledic poškodbe možganov. Lahko jo opredelijo kot enega od znakov CP in s tem del opisa določene stopnje CP.
Vzroki so podobni vzrokom za CP ali pa so del njih, če gre za eno od oblik CP. In s tem je povezano tudi “zdravljenje” (npr. fizioterapija). Ugotavljanje vzrokov pa je drug problem in običajno je težko določiti kaj je vzrok – saj pri malih otrocih.
Več o možnem vzroku in raziskavah Vam pove lahko le vaš pediater, razvojni pediater ali nevrolog. Kje vse ste že bili in kaj so vam strokovnjaki povedali, pa veste vi sami. Če nimate željenih informacij, povprašajte strokovnjake, ki otroka poznajo.
Kajti pri poškodbi možganov in znakih CP niti dva otroka nista enaka in vsi ti podatki so bolj splošni.
Lep pozdrav.
S pojmom atetoza ali atetoidna cerebralna paraliza (CP) označujemo eno od treh vrst CP – drugi dve sta spastičnost in ataksija. Pri otrocih in odraslih osebah s diskinetično atetoidno CP so prisotni nehoteni gibi rok in nog, včasih tudi vratu in trupa. Ti gibi so lahko počasni ali črvičasti ali pa zelo sunkoviti. Ob hoteni aktivnosti je teh gibov še več.
V spanju pa se ti gibi ne pojavljajo in manj jih je, če je otrok sproščen.
Njihove mišice hitro in nekontrolirano prehajajo iz ohlapnega v pokrčeno stanje. Otroci imajo hude težave z držo glave, pogoste so grimase obraza in slinjenje. Njihov govor navadno težko razumemo, ker je otežena tudi kontrola jezične mišice, dihanja in glasilk. Pogosto imajo tudi težave s sluhom. Ti otroci so pogosto suhi zaradi pretiranega gibanja.
Pri tej vrsti CP običajno pride do poškodbe možganov v ekstrapiramidnem sistemu v osrednjem delu (bazalni gangliji).
Seveda pa obstaja možnost – tako kot za vse druge oblike CP – da so težave kombinirane še z značilnostmi drugih oblik CP.
Spoštovani,
ali je možno, da je blaga hipotonija tudi npr. podedovana ali le telesna karakteristika posameznika in ne gre za poškodbo možganov? Ali pa npr. da hipotonija rokic nastane kot posledica tega, da otrok ni dosti pasel kravic, če pa jih je, ga je pri tem zvijalo nazaj in ni slonel na rokicah?
Spoštovani!
Seveda je tudi navedeno glede hipotonije možno in o poškodbi možganov lahko govorimo le ob težjih oblikah, kjer so prisotni še drugi znaki. Glede pasenja kravic pa je več možnosti, da je prav obratno – zaradi hipotonije ne zmore pasti kravice in to otroka moti in želi iz tega položaja na način, ki ga pač zmore.
Poznam nešteto staršev, ki so se srečali s hipotonijo pri svojih otrocih, a je ta z razvojem in pravilnim rokovanje izzvenela. Če pa so prisotni še drugi opozorilni znaki, pa so težave lahko večje.
Lep pozdrav. Marija Božič
pozdravljeni Ga marija božič!
na vas se obračam ker vem da imate velike izkušnje..
doma imam dva nedonošenčka rojena v 26 tednu,sedaj sta stara 11 mesecev korigirano 8 mesecev. pri rojstvu sta imela oba možganske krvavitve 3 stopnje, punčka še 2 cisti..ampak punčka je sedaj brez problemov.. problem je pri fantku ima nižji mišični tonus.. je res mehak in me že prav skrbi.. naša fizioterapevtka pravi da napreduje..ko pa smo šli v ambulanto za rizićne novorojenčke pa je zdravnica rekla da naj poiščemo še kako druge rešitev( omenla je staro goro). zelo me skrbi za sinčka in bi naredila vse za njega.. najbolj me je prizadelo to, ker doma pridno vadimo na blazini airex, dobili smo tudi terapevtsko žogopotem potem pa slišim da ni vredo.. ko smo bili v ambulanti mu je zdravnica pred njega na mizo dala kocko katero je samo zgrabo in vrgo na tla.. pač ni bilo to kar bi mogo naredit..soma sem sama poiskusila in je lepo prijel kocko jo priprimo v drugo roko ter dal nato v usta.. ni mi bilo lahko, da on ne zmore, najbolj hudo mi je ker ga večkrat primerjam čeprav nenamerno z sestrico ki je čist ok, čeprav je imela prej večje težave..
lepo bi vas prosila še za vaše mnenje kaj naj naredim, saj želim vse dobro svojemu otroku..
Spoštovani,
glede na Vaše pisanje kontrolni obisk v razvojni ambulanti žal ni izpolnil Vaših pričakovanj. Verjetno ste si želeli potrditve Vašega dela in truda z obema malčkoma in bolj optimistično napoved, ki bi se ujemala z opažanji fizioterapevtke.
Zdravnica je povedala svoje mnenje in Vi se boste odločili, kaj boste od tega upoštevali.Iz Vaše pripovedi ni možno prepoznati argumente in utemeljitev, čemu iskati še druge rešitve, katere in kaj bi to doprineslo k sinovemu razvoju. Omenjate Staro goro, ne pa kaj naj bi tam dobili, kar v Vašem okolju ne morete. Če tega ne veste, prosite za ponovni obisk pri zdravnici in naj Vam razloži kaj in zakaj predlaga. Sicer je čisto priporočljivo, da dobite še drugo mnenje o otrokovem stanju – več ljudi več ve. Izkušnje zdravnikov so različne in tam kjer se pogosteje srečujejo z otroki s podobnimi težavami, je tudi več znanja in informacij ter kompetentnosti. To pa pomeni več varnosti tudi za Vas in idej za pomoč otroku.
Glede na dogodke, ki jih opisujete, boste verjetno še nekaj časa intenzivno iskali ćim boljše rešitve za razvoj obeh otrok, kajti sedaj sta še majhna in verjetno morata v razvoju še marsikaj nadoknaditi. Vedno me malo žalosti (pa tudi razjezi), da strokovnjaki najprej izpostavljajo težave in tisto, česar ni in zanemarijo večino tega, kar pa otrok ima, kar je bilo doseženo in v kar so starši vložili ogromno truda, časa, volje in upanja. Kot starši opazite vsako malenkost v otrokovem razvoju, ta Vam je zelo pomembna in znate se je razveseliti.In pričakujete, da bodo to videli tudi strokovnjaki, te uspehe (pa čeprav majhne) poudarili in jih nato povezali z vsem, kar naj bi otrok s pomočjo terapevtov in staršev še pridobil.
A v tej naši deželi v glavnem še vedno prevladuje medicinski model, ki izpostavlja le to, kar otrok ne zmore. Zato potrebujete sami toliko več “videnja” in sprejemanja otroka takega kot je v tem trenutko in ne le takega kot ga boste nekoč “popravili”. In Vaše razočaranje ter prizadetost ob obisku v razvojni ambulanti ima verjetno prav tu korenine – ker niste dobili potrditve, da vašega otroka sprejemajo takega kot v tem trenutku je. Saj to ne pomeni, da ne boste delali dalje in iskali rešitve. Pomeni pa enostavno sprejemanje otroka in Vas.
Pa še nekaj je tako zelo pogosto: otrok pri pregledu ne pokaže vsega kar zna in zmore, pa če se še tako trudimo. In zato mnenja strokovnjakov včasih temeljijo na ne čisto pravi osnovi in bi bila lahko realna in širše opažanja staršev bolj upoštevana. Čeprav moramo priznati, da včasih starši pač vidijo le to, kar želijo in so težko popolnoma objektivni.
Ne obremenjujte se preveč s slabo vestjo zaradi primerjanja obeh otrok. To počnejo vsi starši ne le med sorojenci, tudi z drugimi otroci.Pomembno je, da tega ne poudarjajo navzven na način, ki bi otrokom lahko ppustil občutek zavračanja. Informacija, kaj zmorejo otroci v običajnem razvoju v nekem starostnem obdobju, je lahko dobro izhodišče za spodbudo in podporo otroku, ki tega še ne zmore.Posebej,če gre za prve starševske izkušnje.
Verjamem, da se boste znali pravilno odločiti, kako naprej. Popolnoma mi je jasno, da želite narediti vse za svoja malčka. A hkrati ne zanemarite sebe pri načrtovanju za naprej. Naredite tako, da se boste tudi Vi dobro počutili, da boste pomirjeni. Velikokrat naredimo stvari, ki sicer za otroka niso nujne in ne vem kako pomembne, a pomagajo nam k večjemu občutku varnosti in zavesti, da smo naredili vse, kar v tem trenutku lahko. In, ko se mi bolje počutimo, se bolje počuti tudi naš otrok, naš partner – torej smo naredili veliko tudi zanj.
Torej pridobite malo več informacij od zdravnice, od fizioterapevtke, od kakega starša, ki je šel podobno pot in odločili se boste najbolj prav kar trenutno zmorete. Ko boste kasneje vedeli več, se boste odločali enako ali pa drugače, če bo potrebno.
vse dobro Vam želim in lahko mi pišete ali me pokličete še za kako informacijo.
najlepša hvala za odogvor še tukaj…
ja res je da zdravniki navadno izpostavijo le tisto kar ni vredo,..in v tem je verjetno problem tudi zdaj..v bistvo sem srečna da je otrok rojen s takimi tedni sploh preživel, vse drugo bomo že uredili..
je pa res težko, se vzdržat da ne bi primerjal otroka med sabo, sploh dvojčke..načeloma tega res ne počnem, ampak pride kakšna situacija ko enostavno pogledam tako enega kot drugega..
najtežje je to,da človek ne ve pri čem je, kaj ga čaka,kake so posledice,..
upam, da bom še imela toliko zaloge energije, da to preživim…
vam pa še enkrat najleša hvala za odgovor
Pozdravljeni,
moj 7-letni sin je od rojstva hipotoničen, do zdaj je zelo napredoval, vendar še vedno obiskujeva FTH. Diagnoza je danes še vedno hipotonia telesa (bolj izražena v sp. udih), valgus kolen, stopala obrnjena navznoter, slabo ravnotežje in koordinacija.
Zanima pa me, kako se ugotovi, če je hipotonia povezana z eno izmed oblik CP? Kdo in kako jo opredelijo kot enega od znakov CP in s tem del opisa določene stopnje CP.
Najlepša hvala za odgovor.
Spoštovani,
predvidevam, da, če še vedno obiskujete nevrofizioterapijo, je sin v obravnavi tudi v razvojni ambulanti ali pa na Inštitutu Soča ali celo v obeh. In tu je pravi naslov za postavitev diagnoze, ki jo omenjate – torej ena izmed petih stopenj cerebralne paralize po enotni evropski klasifikaciji glede na gibalne funkcije. Pri tej starosti bi to že morali storiti zdravniki, ki otroka obravnavajo od malega, če gre res za cerebralno paralizo. Malce sem zbegana, ker še vedno hodite na terapijo, kar je samo pri hipotoniji malce neobičajno, saj so nevrofizioterapevti zelo “zasedeni” in če ni večjih težav, daje stroka prednost njihove obravnave predvsem pri majhnih otrocih.
Glede na opisano bi lahko bila pri Vašem sinu to I. ali II. stopnja CP – značilnosti I. st. so: otrok po 6. letu starosti hodi neovirano znotraj (tudi po stopnicah) in zunaj, lahko izvaja vse veščine grobega gibanja, lahko teče in skače. Je pa pri vsem tem bolj počasen, ima slabše ravnotežje in koordinacijo. Za primerjavo naj navedem še nekaj značilnosti II. stopnje CP: delno zmorejo vse prej opisano, a imajo težave pri hoji na neravnem in naklonskem terenu, v gneči in tesnem prostoru, kasneje so shodili in potrebujejo več časa za prehajanje in enega v drug položaj in imajo več težav pri hoji, skakanju.
Ni pa seveda nujno, da je hipotonija povezana s cerebralno paralizo, će ni drugih znakov in se niti ne ve ali gre za poškodbo možganov.
Zanima me tudi ali je bil Vaš sin sploh napoten na komisijo za usmerjanje pred vstopom v šolo in kaj so tam zapisali, če so izdali odločbo.
Lep pozdrav. Marija Božič
Pozdravljeni,
hvala za odgovor g. Božič. Moj sin trenutno ni v obravnavi nikjer, ne v razvojni ambulanti in ne na Inštitutu Soča. V razvojni ambulanti je bil obravnavan od rojstva, pa dokler ni shodil(13,5 mesecev), šlo je za poškodbo brahialnega pleteža, centralno hipotonijo, hipotonijo zg. in sp. udov. Kasneje pa ni imel več pregledov nikjer, z obrazložitvijo da je tako shodil in da ne rabi več obravnave in ne FTH in tudi ne delovne terapije. In tako sva vse zaključila takrat, pred šestimi leti.
Pred enim letom pa je imel spet pregled pri nevrologinji, ki naju je poslala k fiziatrinji Lidiji Plaskan v Celje. Ta je napisala da je danes še vedno prisotna hipotonia telesa (bolj izražena v sp. udih), valgus kolen, stopala obrnjena navznoter, slabo ravnotežje in koordinacija. Priporočala je NFT z poudarkom na telesni simetriji, ravnotežju, koordinaciji in da naj bo telesno čim bolj aktiven. Zdaj 6.4. pa imava še pregled pri fiziatru dr. Demšarju v Celju.
Lansko šolsko leto je bil na komisiji za usmerjanje otrok s PP (zahtevo sem dala sama), kjer so mu izdali odločbo za odložitev šolanja za eno leto, tako da je šel letos v prvi razred (1.9.2009), ima tri ure strokovne pomoči, kot dolgotrajno bolan otrok, in zaradi še nedokončane diagnoze epilepsije(nevarnost nezavesti v šoli).
Drugače je zdaj zelo gibalno dejaven otrok(pravijo da celo preveč), vozi kolo brez pomožnih koles, plava,…Hodi s stopali navznoter, kolena se obračajo na X, je zelo neroden, ima slabo ravnotežje, kar je zelo opazno pri vožnji s kolesom,..
Lep pozdrav
Valerija
tudi moj sin je hipoton.Star je 13 mesecev in hodimo na nevrofizijaterapijo in v razvojno ambulanto že od 10. meseca.Sicer sem pediatrinjo opozarjala že pri 4, mesecu da ne pase kravic pa je čakala do 10. meseca da nas je poslala naprej. Uglavnem zanima me ali je to da je motorično zaostal, možno da je tudi mentalno? To mi je rekla terapevtka, ker se mali zelo slini. Sicer ne opazim nobenih drugih znakov da bi lahko rekla da je mentalno zaostal.Je pa res da ne da ne papa.niti bravo bravo ali kar koli drugega ko mu pokažem. Kaj je temu vzrok? Dugače pa že reče mama,dada,dejdej,grrr,ava,am am…
Spoštovani,
verjamem, da Vas skrbi otrokov tako fizični kot intelektualni razvoj in želite zagotovilo, da je vse v redu. V tej starosti otroka so zdravniki in drugi terapevti previdni v svojih izjavah. Znaki, ki jih opisujete, so lahko običajni za to starost, lahko pa tudi nakazujejo zaostanek v razvoju. Le primer: slinjenje je lahko posledica gibalnih težav in zmanjšane kontrole glave in ust zaradi hipotonije, lahko pa je povezano tudi s težavami v razumevanju in samonadzoru – verjetno mu prigovarjate naj zapre usta ipd.
Težave z gibanjem avtomatsko še ne pomenijo mentalno zaostalost, so pa lahko vzrok za počasnejši ravoj na področuju zaznavanja in vzbujajo vtis zaostalosti. Hkrati pa lahko gre za počasnejši razvoj na obeh področjih. Posnemanje v tej starosti je ena izmed značilnosti otrok in če tega pri njemu ne opazite, bi bilo dobro, da ga še več spodbujate, tako gibalno kot besedno. V tej starosti otroci pokažejo naklonjenost, vrnejo objem ali poljubček, izgovorijo prve besede, izpolnijo preprosta navodilo kot je npr. “pridi”, “daj meni”, “ne, pusti” ipd. Upoštevajo navodilo kot je npr. stegni roko, ko ga oblačimo; kažejo na stvari, odzivajo se na svoje ime in podobno.
Če kaj od naštetega ne opažate pri Vašem malčku, Vam priporočam, da obiščete še kakega specialista (nevrolog, psiholog) in pridobite več informacij ter se mogoče razbremenite nepotrebnih skrbi. Če pa se bo pokazal zaostanek tudi na drugih področjih razvoja (ne le na motoričnem), boste imeli čas in navodila za pospeševanje in stimuliranje sinovega razvoja in možnost vpliva. Zgodnje spodbujanje je dobrodošlo za vsakega malčka.
Vse dobro Vam želin in oglasite se še kaj. Če želite, mi na moj e-naslov sonce@soncek napišite Vaš poštni naslov in poslala Vam bom interno gradivo – prevod priročnika “Pregled gibalno – zaznavnega razvoja od rojstva do 6. leta starosti”.
Veliko veselja z Vašim malčkom in lep pozdrav. Marija
spoštovani.moj sin bo kmalu dopolnil pet let-shodil je pri 18 mesecih in ima oslabljeni misični tonus ter blago hipotonijo-dostikrat še pade vendar dobro zna skakat,stanje na eni nogi mu dela težave…trenutno naju nihče ne obravnava ampak jaz imam čudne občutke,da ni vse v redu…imela sva tudi magnetno resonanco pa ni nič pokazalo…dostikrat se mi zdi,da majnši otroci hodijo lepše od njega..kaj mi svetujete?
Spoštovani,
če sem Vas pravilno razumela, sin nima obravnave in predvidevam, da ste imeli v mislih nevrofizioterapijo, kamor so ga v prvem letu verjetno napotili, če mu je bila diagnosticirana hipotonija. Verjamem, da bi magnetna resonanca pokazala, če bi bilo karkoli neobičajno. Sina natančno opazujete, ker Vas še vedno skrbi njegovo gibanje – mogoče celo preveč. Otroci pogosto padajo in verjetno vsak padec ni pripisati slabšemu mišičnemu tonusu, če ga res še vedno ima. Tudi način hoje je specifičen za vsakega otroka in primerjave niso od posebne koristi. Če pa se še vedno soočate z občutkom, da ni vse tako, kot ste pričakovali, pa (predvsem zaradi Vašega notranjega miru) prosite pediatra, da napoti sina na kontrolni pregled h fizioterapevtu. Ta bo ob določenih vajah hitro potrdil ali pa ovrgel Vaše bojazni. Če Vam sredstva dopuščajo, lahko to storite tudi samoplačniško, saj dela kar nekaj nevrofizioterapevtk. in prej boste na vrsti.
Glede na slabši tonus v prvih letih, pa je seveda priporočljivo več gibanja kot sedenja pred TV ali ob drugih “sedečih” dejavnostih. Krepitev mišič bo le dobrodošla in tako bo manj okoren in previden. Če bosta sedaj poleti skupaj v naravi izvajala gibalne igr, bo to za oba zabavno in tako lahko samii veliko pripomorete k večji gibalni spretnosti.. Seveda pa bo med počitnicami verjetno tudi kje v bližini tudi možnost plavanja ali pa druge skupinske počitniške aktivnosti za otroke, kjer bo druženje z vrstniki pripomoglo k njegovemu kvalitetnemu gibanju. Včasih je pač potrebno malo dlje počakati na otroka v njegovem razvoju. Vem pa, da ni lahko.
Vse dobro želim obema in lep pozdrav. Marija
Pozdravljeni,
na vas se obračam, ker bi se rada z nekom pogovorila in izrazila svojo skrb glede mojega sinčka. Že od rojstva naprej opažam, da z njim ni vse v redu. Najprej me je zmotil njegov neutolažljiv jok. V budnem stanje je jokal nepretrgoma, pomiril se je le, ko sem ga dojila, pa še to ne vedno. Potem sem začela opažati, da je mlahav v trupu in obenem zategnjen v ramenskem obroču, pogosto se je tudi zazrl. Tudi socialni kontakt je bil slabši. Zaradi vseh teh težav in po mnenju mnogih moje pretirane zaskrbljenosti smo bili napoteni na nevrološki oddelek pediatrične klinike, kjer smo opravili nevrološki pregled, EEG, UZ glavice in kontrolo sluha. Postavili so nam diagnozo aksialna hipertonija ter hiperiritabilni sindrom. Napoteni smo bili tudi v razvojno ambulanto ter na nevrofizioterapijo. Sedaj obiskujemo fizioterapijo enkrat na mesec, ker je fizioterapevt mnenja, da je moj sin samo hipoton in da to zadostuje. Razvojne mejnike dosega s polžjo hitrostjo, a napreduje, česar se veselim. Sedaj je star 6 mesecev, se obrača na oba boka ter na trebuh. Sedeti še ni sposoben. Ker bi sinu rada pomagala po svojih najboljših močeh, ga vozim še na dodatno fizioterapijo dvakrat na teden.
Domači me mirijo in poskušajo vliti kar največ upanja, jaz pa se ne morem znebiti misli, da ima moj sin CP. Vem da je prehitro za postavitev te diagnoze in da mi nobeden ne more povedati kako bo šel razvoj naprej. Predvsem sem zaskrbljena, žalostna, jezna in še kaj bi se našlo.
Na koncu pa bi vam rada postavila še nekaj vprašanj. Zanima me ali so otroci s CP tudi bolj sitni? Moj sin je namreč včasih prava tečnoba. Z ničemer ni zadovojlen, tako da sploh ne vem več kaj naj z njim počnem. Tudi z uvajanjem goste hrane imava težave. Poje par žličk, potem pa plane v silovit jok. Dajem mu samo spasirano hrano, še ta se mu včasih zaleti. Tudi tekočino zavrača. Poskusili smo s čajem, vodo, soka mu nisem ponudila. Zaenkrat se več ali manj samo dojiva, a me skrbi, da pri tej starosti z mlekom ne dobiva več dovolj za pokritje vseh potreb.
Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem.
Pozdravljeni! Čisto sem obupana zato se na vas obračam z vprašanji na katere mi boste upam odgovorili. Moja punčka je stara 8 mesecev, rojena je bila v 37.tednu s carskim rezom zaradi amnionitisa in posledično je imela sepso in bila 10 dni zdravljena z antibiotikom. Bil je narejen UZ glave po rojstvu in je bilo vse vredu. S hčerko obiskijeva enkrat mesečno nevrofizioterapijo prav tako sva vodeni v razvojni ambulanti. Fizioterapevtka pravi da je hipotona in da si išče stabilnost na nepravilen način. Zelo je trda v rokicah in nogicah, pogosto križa nogice in z rokami udarja na polno na trdo. Ni niti minute pri miru. Skoz v gibanju. Plazi po vseh štirih se ne ampak se puza po trebuhu in se z eno roko vleče dalje. Fizioterapevtka pravi da je prisotna asimetrija. Sama opažam sicer da me hčerka pogleda v oci, se smeji. Vendar se nikoli noče cartat. Vedno ko jo imam na rokah se nekje zateguje po navadi so to rokice ki jih takoj odroči. Drugače se lepo igra z igračkami. Zanima me ali je to nujno cerebralna paraliza???? Ali je možno cerebralna paraliza kljub temu da je bilo na uz glave pri rojstvu vse vredu? Je možno ta nepravilen vzorec gibanja popraviti in bo z mojo hcerko vse vredu. Naj povem da lepo menja polozaje in da sedi samostojno, zdaj se nekaj trudi da se sama vsede iz lezecega polozaja na trebuhu vendar na svoj nacin saj zategne nogico? Ona bi tudi ze stala na nogah vendar ji ne pustim saj pravi fozioterapevtka da to ni dobro? Kaj so lahko posledice za nadaljni razvoj? Hvala za odgovor. Sem zelo zaskbljena.