Živjo

Sama sem dojila in bila dieti brez mleka in jajc pa seveda na urtikarični dieti do otrokovih 14,5 mesecev. Tudi zadnje tri mesece nosečnosti sem bila na dieti. Potem se mi je vse skupaj zdelo prenaporno. Saj veste: služba, opravki, mleka je bilo vedno manj in manj, meni pa se je po glavi sprehajal vonj in okus po siru , jogurtu, pa po pravih palačinkah … Imela sem slab dan in sem se odločila: Konec dojenja. Sedaj se mi pojavlja občutek krivde. Lahko bi ga še dojila, pa so me premamila prepovedana živila.

Vem, da ste mnoge še na strožjih dietah in zdžite tudi po 2 leti. Jaz pač nisem. Sedaj pa imam, včasih se mi prikrade, zapluje v mojo zavest: občutek krivde. Saj ni totalna kriza. Se je kateri zgodilo kaj podobnega? Kako je to reševala?

lp

nadja

Sem ravno na istem. Zaključujeva z dojenjem. Občutki krivede obupni. Na dieti (strogi) sem od otrokovega šestega meseca, sedaj bo star sedemnajst mesecev. Ko se je dojenje zminimiziralo, je prepovedana hrana vedno bolj dišala… Res je tudi, da sem sama zelo izgubljala na teži, že v svojo škodo. Kaj pa vem, enkrat je potrebno končati. Saj verjetno bi še zmogla nekaj mesecev, toda razum mi nekako govori, da gre le še za crkljanje zvečer, da bo potem še težje odstavit, da moram tudi zase poskrbet, da bom lahko za mojega sončka. V glavnem, razumem te, ne boriš se sama s temi občutki, če ti kaj pomaga. Po drugi strani pa se tolažim s tem, da mnoge mame zdravih otrok še do enega leta ne zdržijo. Če bi bil moj sonček zdrav in ne bi bilo diete, bi verjetno sama dojila tja do dveh let. Saj je tako lep občutek… A zabluzila sem…

Čim manj občutkov krivde, sotrpinka, ti želim.

Lp.

Pa da malo omilim vajin občutek krivde. …

Sina sem prenehala dojiti pri 7,5 mesecih njegove starosti. Od začetka sem bila na strogi dieti, pa je sinček kljub temu imel težave z kožo – sicer je bilo veliko bolje kot pa če ne bi bila na dieti. Kljub vsem naporom, sem mu poleg dojenja morala zvečer še dodajati Pregomin. Ker me je na koncu že čisto pobralo do kosti, sem ob nasvetih bližnjih, češ da otrok potrebuje zdravo mamico in podobno, počasi prenehala z dojenjem. Bilo mi je nepopisno hudo in da o občutku krivde sploh ne govorim. Glede na to, da pa je sinček občutljiv na številna živila, kreme, itd., se je nazadnje izkazalo, da sedaj lažje kontroliram in ugibam stvari, ki mu škodujejo, kot pa prej, ko smo ugibali, kaj bi še lahko dobil preko mene. Zdaj je star že 11-mesecev, na obdobje dojenja pa imam le še lepe in tople spomine.

Aja, še to. Po končani dieti mi prepovedana živila sploh niso tako teknila, kot sem pričakovala in moram reči, da še zdaj nimam tistega starega, pravega apetita.

lep pozdrav obema, pa ves SPOŠTOVANJE, da sta vztrajali toliko časa!
mojcapec

Punce, brez slabe vesti! Sama sem se odločiloa, da sina odstavim pri letu in pol, kljub temu, da ni imel nobenih zdr. težav. Enostavno se mi je zdel že velik in menila sem, da lahko z dojenjem počasi preneham, saj tisto mleko več ni bilo kaj prida za obrok, temveč je bilo le cartanje. To cartanje pa sva nadaljevala pač brez prsi. Dojiti sem prenehala postopno, da ni bilo šokov, priznam pa, da odločitev ni bila lahka, ko pomisliš nikoli več, še zadnjič. Toda vsega je enkrat konec in tako je tudi prav. Dolgo si ga dojila, zato brez slabih občutkov.

Lp-mojca

živjo

hvala za odgovore. Mislim, da ni nič narobe, če kdaj pogledamo dojenje in alergije tudi s čustvene in ne samo tehnične plati.
Se pa tudi meni dogaja, da si sedaj, ko lahko jem vse, naredim tak obrok, kot sem ga imela prej, ko sem bila na dieti. Nekatere prehranske navade so se mi spremenile – na boje : ) .Saj moramo dietično hrano še vedno kuhati zaradi otrok.

lp

nadja