duševna prizadetost, zaostalost, motnja
Pozdravljeni,
zanima me ali imajo izrazi duševna zaostalost, duševna prizadetost in razvojna motnja isti pomen oz. v čem se razlikujejo?
Pa še to me zanima – mamice, kdaj ste ugotovile, da je z vašim otročkom nekaj narobe, da je drugačen od ostalih – ali že kmalu po rojstvu ali kasneje? Verjetno je odvisno tudi od vrste bolezni, pa vseeno me zanimajo vaše izkušnje…
LP!
T,
se oproščam, da ste na odgovor malce čakali.
Na kratko: duševna zaostalost, duševna prizadetost sta sinonima, ki se uporabljata pri otroci/ mladostnikih/ odraslih z motnjo v duševnem razvoju in se nanašata na zmanjšanje intelektualnih sposobnosti. Pojma “duševna zaostalost, duševna prizadetost, metalna prizadetost” so pojma s katerimi so se (bolj včasih) označevali otroci/ mladostniki/odraslih z znižanimi/nižjimi intelektualnimi sposobnostmi.
Pod pojmom »razvojna motnja« pa si v širšem pomenu predstavljamo zaostanek (za nekimi normami) na različnih področjih (npr, motorika, govor, socialne veščine, igra..) V ožjem pomenu besede pa razvojni zaostanek pomeni neko zaostajanje (ki ob ga oseba s svojim potencialom, ustrezno terapijo lahko nadoknadi, kompenzira) pa čeprav ji lahko v prihodnosti še povzroča kakšne težave.
Upam, da sem bila razumljiva. Če ne, kar vprašajte. Res pa je, da slovenska defektologija nima ustrezne terminologije v vseh primerih (in za nekatere termine iz tujine sploh imamo ustrezne slovenske besede).
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (03-03-07 17:09)
Na kratko – naša izkušnja. V družini, sorodstvu nimamo nikogar z duševno motnjo. Nosečnost potekala običajno. S to temo sem se nekaj malega srečala na svoji poklicni poti – drugače nič. Otrok je bil zelo jokav, veliko bruhal, nič spal … Da pa je nekaj narobe, me je začelo kljuvati ko je bil star približno 3 mesece. Vendar sem že našla izgovore za njegovo odzivanje (oz. neodzivanje) na okolico. Skoraj prepričana, da je nekaj narobe, sem bila pri 8 mesecih. Vendar so me mož, sorodniki, starši držali nazaj napr: saj bo, saj veš eni naredijo nekaj prej, drugi kasneje, pa še fantek je …Tudi na sistematskih je bilo BP (res pa da so se pediatrinje menjavale, ker je imela njegova osebna pediatrinja takrat specializacijo). Pri enem letu sem bila že 100% in sem šla k pediatrinji, ki pa je takrat hitro ukrepala, vendar mirila, da ni nič hudega, samo blag zaostanek. Šele razvojni nevrolog me je postavil na realna tla – motnja je, nikoli se je ne bo odpravilo, oz. jo ne bo prerastel. Lahko rečem, da če sedaj gledam za nazaj, mislim da je bilo lažje to postopoma sprejemati, kot pa da te takoj po porodu postavijo pred dejstvo. Sedaj se trudimo, da mu nudimo res čim več pomoči in sem res hvaležna naši defektologinji, saj res dela s srcem. Otrok napreduje v okviru svojih zmožnosti – to pa je glavno!!
Če misliš, da je nekaj narobe, ukrepaj čim prej, da otroku zagotoviš pomoč, ker – naša izkušnja – za vse moraš “bezati” sam, nič vam ne bodo prinesli na pladnju.
To je naša izkušnja. Veliko sreče vl
Moj otrok je star 5 let. S to defektologinjo, ki ga obravnava, sva se slučajno srečali poklicno in ga je prvič pregledala, ko je bil star 2,5 let. Takrat je enkrat tedensko hodila domov, ker zaradi stalnih obolevanj še ni bil vključen v vrtec. S 3,5 let smo ga vključili v vrtec, bil je tudi usmerjen. Ker v našem okolišu ni razvojnega vrtca, hodi v redni vrtec, s tem da so v skupini približno 1 do 2 leti mlajši otroci. Ima res super vzgojiteljico, z defektologinjo zelo dobro sodelujeta, pomoč ima 3 ure tedensko. Ima pa še eno dodatno uro defektologa tedensko – na lastno iniciativo defektologa. Enkrat na 14 dni pa še privatno obiskuje logopeda (če bi bil ponovno usmerjen za logopeda, bi se mu ure defektologa avtomatsko zmanjšale). Tako da – sam moraš res ogromno narediti! Pa veliko sreče!