Pozdravljeni!

Moja druga hči je stara 5 let. Že kot novorojenček se je pokazalo, da ne bo miren otrok. Prve štiri mesece je jokala podnevi in ponoči, tako, da sva bila z možem že čisto izčrpana. Nenehen jok se je delno umiril šele, ko se je začela zavedati okolice. Na prvi polurni sprehod z vozičkom smo odšli šele, ko je že lahko bila v športnem vozičku z malo dvignjenim naslonjalom, da je opazovala okolico. Dogajati se ji je moralo 24 ur na dan. Shodila je pri 9-ih mesecih in tudi zgodaj lepo razločno govorila. Od kar je začela hoditi, je bila vse povsod, pod omaro ali na vrhu nje. Že pri enem letu in pol je nehala spati po kosilu. Dobesedno niti sekunde ni bila pri miru. Pri treh letih, ko smo bili na sistematskem pri psihologinji, je bila na vseh področjih ocenjena nadpovprečno, čeprav me je resno skrbelo, da je z njo kaj narobe (hiperaktivnost). Taka je še danes. Računa bolje od starejše 7-letne hčerke, bere tekoče. Zelo rada pomaga (še vedno se ji mora dogajati 24 ur na dan), vendar bi vse sama, povsod mora biti zraven. Če jo opazuješ ˝od daleč˝ imaš občutek, da je nič ne zanima, da je nobena stvar ne pritegne. Vsake igre in dela je konec v petih minutah, če ji berem, sedi pri meni natanko dve minuti, nato se postavlja na glavo, dela prevale… kot bi ji bila pravljica zadnja stvar, ki jo zanima. Pa vendar na koncu ve več in bolje, kot njena starejša sestra, ki daje vtis, da posluša. Je zelo samozavestna, zgovorna in sploh samostojna in nikoli nespoštljiva in nesramna. Točno ve, kaj hoče in jo je nemogoče kakorkoli ˝vzgajati˝ po svoje. Tako, kot se odloči, mora biti in nič drugače. Pri vsem tem se z možem čutiva nemočna pri vzgoji, ker jo je nemogoče kakorkoli ˝prestaviti˝. Nimava preveč popustljive vzgoje, prav tako otrok fizično ne kaznujeva. Vzgajava po načelih knjige Otroci so iz nebes in moram reči, da s starejšo hčerko in mlajšim sinom krasno sodelujemo. Skrbi me, kako bo jeseni, ko bo šla v šolo. S tem, da ni pri miru niti sekunde, bo moteča za ostale in verjetno ne bo imela vedno tako aktivnih učiteljev, kot je zdajšnja vzgojiteljica, ki se ji res posveti in jo takoj, ko se začne dolgočasiti motivira z drugo stvarjo. Ne bi rada, da jo vzamejo kot skrajno nevzgojeno in razvajeno (za takšno jo imajo najini starši in bližja okolica). Se pa v določenih situacijah izkaže za zelo srčno in simpatično deklico. Na vas se obračam, ker bi rada kakšen nasvet, kako naj se ji približava in ji razloživa, da obstajajo določene norme obnašanja, ki jih okolica ne sprejema niti pri 5 let starih otrocih. Zdi se nama, da sva pri njej kot vzgojitelja ˝odpovedala˝.

Mama in oče,
Najmanj koristno bo, če se bosta z možem začela počutiti kot »vzgojno neuspešna«. Odmislita pripombe in nasvete socialnega okolja, če se vama ne zdijo koristni.
Očitno čisto dobro in uspešno vzgajata še dva otroka, zakaj bi se potem tako počutila?
Srednja hči je pač otrok, ki zahteva veliko več pozornosti, iznajdljivosti, potrpežljivosti in energije.
Iz vašega pisma je jasno razbrati s koliko moči in zahtevnosti vaša hči prilagaja družinsko okolje in vzdušje svojim potrebam. Če je pregled triletnikov izključil možnost drugih posebnosti in potrdil njen zelo uspešen razvoj bi lahko sklepali, da gre za vzgojno zahtevnega (kar nima nič z razvajenostjo ali nevzgojenostjo) otroka, ki težko sprejema omejitve in se težko prilagaja vsemu, kar ni v njenem interesu. Navadno na pritisk staršev odgovori še z večjim uporom.
Prepričana sem, da v resnici potrebuje veliko več motoričnih aktivnosti in gibanja kot večina ostalih otrok.Razmislite o kakšni športni aktivnosti, vključite jo v športno društvo (vendar pazite na dolžino treningov, najprej naj bodo krajši, pa tudi ne borilni, boljši bi bili individualni športi) Pa ne pričakujte, da jo bo to posebej umirilo. Le menim, da se je mogoče v tem okolju na še najmanj boleč način naučiti določenih pravil in vedenj. Ko bo upoštevala eno previlo in bo za to ustrezno pohvaljena, bo lažje sprejela kakšno drugo itd.
Mimogrede sem pomislila, odgovorite pa lahko le vi: »Ali si starejša hči res zapomni kaj manj, ali pa jo pri poslušanju moti nemir, ki ga ustvarja mlajša hči. Ali pride starejša do besede? Mogoče samo potrebuje nekaj več časa, da oblikuje odgovor ….«
Kar se šole tiče bo najbrž res težje. Seveda se v skupini (razredu) pričakuje, da učenci vzdržujejo koncentracijo (usmerjenost v neko temo) vsaj 10 min. ali več in »da se gibljemo in razgibavamo, ko je za to »pravi« čas«.
Po vsem sodeč je vaša hči tudi zelo izrazit t.i. telesni tip sprejemanja informacij. To pomeni, da si hitro in brez napora zapomni stvari, ki jih naredi, se dotika, oblikuje, se med sprejemanjem informacij (pravljica) giblje ipd. (ko npr. potrebuje slušni tip mir za poslušanje).
Dobro je, da se povežete s šolsko svetovalno službo in jim zaupate svoje pomisleke.
Zagotovo pa bo razvoj pripomogel, da bo deklica vedno bolj (miselno) nadzorovala svoje potrebe in jih postopno zmogla tudi odlagati (= počakati).
Kar se vaju z možem tiče pa mogoče razmislita in spremenita eno svoje vedenje. Naj ne bo prezahtevno (npr. ne bomo odložili obiska, če njej ni za na pot, ali pravljice, če ni po njeni meri – karkoli in pri tem bodite ustvarjalni in vztrajni).
Pa še to, bodita pozorna in vedno pohvalita »primerno vedenje«, pa čeprav je bilo še tako kratkotrajno. Če je le mogoče neprimerno vedenje ignorirajta, ne omenjajta ali le na kratko in povsem iskreno. Hvalita pa to, kar pri hčerki želita. S tem naj si pridobi vajino pozornost in ne obratno.

Želim vam vse dobro!
Francka

n

Draga Teja,

nekako se vedno prepozno vkljucim v aktualne teme, upam pa, da bos ta moj odgovor se prebrala.

Sama imam hiperaktivnega sina, ki je mlajsi, ima pa se dve leti starejso sestrico.

Ko smo se oglasili pri solski psihologinji za vpis v solo, je takoj, ko je videla nasega sincka rekla, da bo pa treba nekaj narediti z njim, ker je prevec nemiren za solo (s 6. leti je zacel hoditi v 1. razred osemletke, ker je od dolgcasa in brihtnosti znorel v mali soli). Torej smo se lotili dela. Veliko smo se pogovarjali, hodili k logopedu, ker je imel tudi nekaj tezav z govorom in bili vec ali manj pod nenehnim nadzorom solske psihologinje, ki nam je zelo pomagala.
Otroka je treba usmeriti v to, da se zacne umirjati.

Psihologinja je sina razporedila v razred, ki ga je vodila uciteljica, ki velja na nasi soli za najboljso pedagoginjo na razredni stopnji. Res mu je na zacetku pustila precej svobode. Nas sine se je med poukom presedal iz stola na mizo in nazaj na stol in se gugal in tako naprej. Vse to je uciteljica dopuscala ampak vsak teden mu pa je zacela s svojo doslednostjo jemati pravice do samovoljnega pocetja.

Uciteljica je naredila kar se je dalo. Ker pa je bilo zelo tezko tudi njej, smo se ona, solska psihologinja in midva z mozem zmenili, da odpremo dnevnik, v katerega je uciteljica dosledno pisala dnevno dogajanje, kaj vse je nas fante pocel pri doloceni uri. Bilo je za vse zelo naporno. Seveda so bile napisane tudi vse tiste manj prijetne stvari ampak bilo je zelo ucinkovito, lazje smo lahko sina usmerjali se sploh zavedali, kaj zelo rad dela pri pouku, cesar pa ne bi smel.

Torej. Mislim, da problema zivahnosti vase hcere ne morete resiti sami oz. ze vnaprej ampak jih najbolje resujete ob pomoci udelezenih. Scasoma postaja bolje. Problem pa nastane, ko uciteljica ni ravno naklonjena takim dodatnim opravilom.

Veliko srece

Sade