Enkrat sem pri ginekologinji v čakalnici poslušala pogovor dveh (že) mamic. Jaz še nisem imela odnosov in sem prišla zaradi ene čisto splošne stvari.
Me je pa pretreslo, ko sta govori o tem, kako so eno potem morali zašit, drugi pa kar nič niso šivali, ampak so jo kar pustili in kako boli kako…
Mene je bilo kar groza.
Ko sta videli moj prestrašen ksiht sta se nasmehnili in rekli, da ni tako hudo, ko dobiš dete v naročje, da je vse vseeno in ti je prav lepo…
Ampak me nista preveč prepričali…
A je res tako težko rodit????

Draga nimampojma,

res ni tak bav bav. Prav tako je vsak porod drugačen, sama naprimer nisem bila nič prerezana in šivana.
Veliko je odvisno tudi od tega, kako visok prag bolečine imaš.

Verjetno je še najbolj nefino imeti carski rez, pa še to v dosti primerov ni nič takega. Sam carski rez tako ali tako ne boli, ker si pod narkozo, bolj je boleče po njem.
Seveda pa tudi v tem primeru ni vedno tako. Soseda je imela 1 teden nazaj carski rez in je po dveh dneh bila kot prej, brez bolečin, brez problema skoraj takoj začela skrbeni za svojo punčko.

Naj te kar si slišala pri ginekologi nikar ne prestraši. In RES JE, ko dobiš svojega otroka v naročje, je vse pozabljeno.

Draga nimampojma,

nikar te naj ne prestraši vsak pogovor, ki ga slišiš. Vsak človek je enkrat prišel na svet in če bi bilo res tako hudo, bi nas bilo najbrž precej manj.

Ko se boš odločala za otroka, najbrž ne boš premišljevala, kako bo čez 9 mesecev prišel na svet, ampak samo, da bo zdrav in da bo z vama vse v redu.

Imam dva otroka, v februarju pričakujem tretjega pa me ni bilo strah ne prvega poroda (ko še nisem vedela, kaj me čaka) in ne drugega, čeprav sem že vedela, kako zadeva poteka.

Najbolj pomembno je, da imaš pozitiven pristop do sebe in poroda pa bo šlo vse O.K. Poleg tega imaš vedno več možnosti za porod brez bolečin (EA).

In veš, dobro je, da namesto na to, kako bo bolelo tebe malo pomisliš na to, kaj mora prestati otroček, da pride ven. Najbrž tudi njemu ni najbolj prijetno.

Ko pa se rodi in ti ga položijo na trebuh, takrat boš vedela, da je to najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. Tega trenutka se boš spominjala vse življenje.

Kar brez skrbi.

Malček

Draga Mamica,
praviš, da nisi bila nič rezana. Mene je tega tudi zelo strah oz. bi mi bilo neprijetno. Na sosednjem forumu sem dr. Pušenjaka povprašala o tem, ali se da dogovoriti, da se tega ne naredi/prepreči. Odgovoril mi je, da ne zmeraj.
Zanima me, ali je bilo tvoje dete (oz . njegova glavica) zelo majhno in ali je porod potekal počasi, da ti tega niso naredili?

Hvala za odgovor , pozdrav
Kaja

Mene so prvič prerezali,otrok je tehtal samo2500g.Drugič me pa niso,pa je otrok tehtal 3700g.

Mimi,
po mojih informacijah je precej odvisno od obsega otrokove glavice in hitrosti poroda

Zdravo Kaja,
po pravici povedano mi je na vprašanje babici ali ni bilo potrebno prerezati presredka ona odgovorila, da je to predvsem zato, ker sem točno sledila njenim navodilom kako potiskati v zadnji fazi.
Drugače pa je bil moj otrok 50 velik in 2850 težak, ali je to in majhna glavica vplivala na to, da niso rezali presredka pa ne vem.

Ja, samo da je imel prvi tudi obseg glavice manjši.Porod pa je trajal obakrat okrog pet ur.

Samo nekaj o rezanju: jaz sem v tistem trenutku doživela veliko olajšanje, ker se je sprostila velika napetost, tako da je šlo vse skupaj potem lažje. Bolelo pa ni popolnoma nič, čisto tako, kot so nam rekli v materinski šoli (sem si mislila, ja, pa še kaj…). Seveda ni bilo ravno fino potem, ampak sem preživela…

verjamem, da samo rezanje ne boli , ampak po porodu mora biti pa kriza , ker ne moreš sedeti :((
Rana se, predvidevam , celi počasi , ko greš lulat te peče, skratka nič kaj prijetno , vsekakor pa se strinjam s tabo Adda, da se da preživeti … itaq !

Mimogrede: ali katera ve, v katerem tednu se otrok obrne v položaj (na glavo), v katerem naj bi se rodil ?

Še ena, ki je preživela prerezan presredek. Mislim, da je bilo pri tem veliko huje mojemu dragemu, ki je to videl. Se pa strinjem, da je veliko odvisno od tega kako slediš navodilom babice. Seveda potem skoraj en mesec sediš samo na eni ritnici, ampakvse mine. Kar se pa tiče tega, da peče ko lulaš – seveda malo peče, ampak veliko si lahko tudi same pomagamo, da se rana hitreje zaceli. Jaz sem si jo izpirala z mlačnim kamiličnim čajem, vsaj dvakrat na dan in dokaj hitro se je vse skupaj zacelilo. Kot vemo so kamilice antiseptične.
Drugače pa porod ni noben bav bav. Saj na koncu zadnjih 14 dni že itak komaj čakaš, da bo vsega konec. Tudi jaz sem mislila, da vse ženske samo nakladajo, ko govorijo, da pozabiš vso bolečino, ko ti otročka položijo na trebuh. Ampak sem tudi sama doživela to sladko izkušnjo. In 1.maja me to spet čaka!

Če boš poslušala vse govorice, te bo vsega strah in te bo še res bolelo.
Predvsem prisluhni svojemu telesu in svoji zdravi pameti!

Da ti še jaz povem.

Mene so tudi ful prestrašili, sploh sem bila čisto panična, ko sem v materinski šoli videla slike poroda – res izgleda ne samo nagravžno (kri…), ampak kot v kakšni grozljivki.

Ampak… Prva me je “odprestrašila” moja sestra, ki je na moje vprašanje, če res toliko boli, rekla: “Fajn že ni. Ampak saj si itak čist zadrogiran. Ni tako hudo.” Tako da sem šla rodit povprečno prestrašena, češ, kar bo, pa bo.

Potem pa sam porod. Veliko je odvisno seveda od sreče – ali je otrok in njegova glavica velik ali majhen, od tvojega telesa – raztegljivosti… Ogromnoooo pa lahko pripomore tvoj partner – če te spodbuja in ti je v pomoč pri porodu, pa tudi babica. Pri nas je bila ena, ki se je z mojim partnerjem nekaj hecala, tako da je bilo vzdušje sproščeno in s tem tudi jaz. Pa še bila je toliko prijazna, da mi je dala injekcijo proti bolečinam (+ maska, ki je meni ful pomagala) in res so se bolečine precej zmanjšale. Tudi dihanje (ki je tudi tehnika sproščanja) se mi zdi, da mi je kar šlo. Ne bom rekla, da sam porod ni bolel, je bolelo. Bolečine so take, kot menstruacijski krči, čeprav se potem stopnjujejo. Ampak se je dalo zdržat. Ves čas po injekciji sem bila kot v nekem transu – sicer sem se vsega, kar se je okoli mene dogajalo, zavedala, ampak jaz sem bila zelo osredotočena na dihanje in vsakič, ko se je popadek začel, sem začela dihat z masko in mi je odleglo.

In posledica: samo en šiv, čudovit dojenček in V TRENUTKU POZABLJENE BOLEČINE. Verjemi!!!

Kaj prerežejo in zakaj???
Ej, saj ste pisale same opogumljajoče poste, ampak mene je zdaj še bolj strah.
Nočem, da me kje prerežejo in nočem en mesec sedet na eni ritnici in nočem da me peče ko grem lulat… =(

Stara sem 22 let in niti partnerja še nimam, pa se že poroda bojim. Sem tud koza! =(

Ha ha nimampojma…. ko bi sebe poslušala pri tvojih letih…. ojoj, mene bodo morali po glavi mahnit, če bodo želeli da rodim… a ste nori, to boli…

Pol sem pa nehala razmišljati o tem. Sploh ko so velik bavbav delali tudi iz drugih stvari v življenju, pa pol ni blo niti pol toliko hudo…. najhujši izpiti na faksu, so se meni zdeli otročje lahki, ostali pa delali paniko, prvi sex, kako boli pa krvaviš pa… nič od tega… malo morje stvari… enako, ljudje deajo paniko za brezveze.

Sedaj ko sem noseča pa … sploh ne razmišljam o tem. Ma ja če je tok žensk preživelo tole zadevco, bom pa še jaz. Pa rezanje… saj so mi zanč bradavico rezal… pa je bolel ko se je vse zagnojil… ma bom že preživela tist presredek.. pa sedenje na eni strani… ma je mela prjatlca tur na riti in je lahko le na desni polovici sedela kar nekaj časa, jaz bom pa lepo menjala levo-desno, pa peče ko lulaš… ma saj če si fajn prehladiš mehur te bo tud….

Zdaj me skrbi sam a bom mela dost za jest, pa če bo dobra hrana, ker jaz sem res ena razvajena metka kar se hrane tiče… ostalo pa… ma ja saj bo.

Ljudi ki delajo paniko pa ne poslušam… pri vsakemu se stvar durgače obrne.

Ti pa pozabi na tole v čakalnici… brez veze da se sekiraš za nekaj kar te v bližnji prihodnosti sploh ne čaka….. ko bo čas in boš imela fanta in bosta videla da to vse štima… pol bo odločitev za otroka nekako kar prišla in tale strahec bo minil… veš pol ko greš enkrat zavestno v to in veš kaj te čaka… pol ti je vseeno….. pol ne razmišljaš o takih stvareh ampak bolj razmišljaš a bo fantek a bo punčka, a bo nagajiv po meni, al priden po fantu, a bo jedu ribe pa joto, al bo zbirčen ko mami…

Prerežejo pa ti presredek, to je tkivo med anusom in vagino. Prerez presredka pa omogoči lažji porod za nosečnico in otročka.
Res je tudi kar pravi pajaca, da ko bo prišel čas fanta, želja po otročku … ne boš gledala na porod kot nekaj hudega ampak si ga boš celo želela.

Nikar naj te ne bo v naprej strah, resnično porod ni bav bav in prav tako nič povezanega z njim. Je eden najlepših dogodkov, ki se zgodi fantu in dekletu (možu in ženi) v njunem razmerju.

Tudi jaz sem postala malo zaskrbljena, ko sem prvič v materinski šoli videla vse tiste diase o porodu. Predvsem me je skrbelo, ker so govorili, koliko časa traja vse skupaj – tudi 10 ur. A tisti čas je v porodnišnici minil en dva tri. Prvič sicer nimam najlepših spominov na porod, saj sem imela vakuum, a kljub temu sem noseča že tretjič! Obadvakrat so mi prerezali presredek, a je bilo vse v redu že po tednu dni. Seveda sem zelo pazila, da sem sedela tako, da me ni nič bolelo, zato se mi ni nič vnelo.

Seveda ni prijetno imeti popadke in rojevati, a obadvakrat sem si rekla: jutri bo že vse za mano! Saj boli tudi pri zobozdravniku in še marsikje, pa vse mine…

Tudi jaz mislim, da če toliko žensk rojeva vsak dan in se prostvoljno odločajo še za drugega, tretjega… že ne more bioti tako strašno. Jaz grem kmalu prvič rodit in me ni niti malo strah, samo veselim se, da končno vidim tega mojega otrokeca. Tudi pri tebi bo tako, ko bo napočil čas.
Pomisli, kaj vse se ti lahko zgodi npr. ob prometni nesreči, ko si raztrgan, polomljen itd. še bolj boli, tu pa dobiš potem dojenčka!!!

Bolečine pri porodu se da hitro pozabit. Grozno je potem, ko vidiš, da otrok ne diha, da ga oživljajo, da je vse polno ljudi okrog tebe. Ne razumem bodoče mamice, da se že v naprej sekirajo kako bo. Jaz sem rodila nedonošenčka, ki je bil potem še mesec dni na intenzivni negi in sploh nismo vedeli, kaj bo z njim.Res je, da imaš kasneje ogromno več “letanja okrog zdravnikov , fizioterapevtov….vendar otrok je tvoj- pa kakšen koli je.

Zato drage mamice nič se ne sekirat, že nekak bo.Ko ti otrok podari nasmeh pozabiš vse kar je bilo slabega.

Moj fant je star 14 mescev, sama pa sem noseča 29 tednov, pa me ni nič strah bolečin, bom že nekak prestala. Strah me je malce, da se ne bi spet kaj zakompliciralo.
Lp, Lian

Pozdravljene!

Tudi sama razmišljam o porodu in me skrbi, saj je veliko tudi žensk, ki se zaradi travmatičnih izkušenj odločija, da izkušnje poroda NE ponovijo nikoli več. Ob tem se sprašujem, ali je bilo v naših porodnišnicah zanje narejeno vse ali pa so bile žrtve slabega osebja ali varčevalnih ukrepov.

Ko razmišljam o slovenskem porodničarstvu, me zanima, zakaj je pri nas presredek tolikokrat prerezan, zakaj so porodi v vodi tako zapostavljeni, zakaj so tako “previdni” pri EA in ultivi. Zakaj moramo te možnosti dodatno plačevati? In na koncu – zakaj plačujemo prisotnost očeta na porodu?

Bolj ko razmišljam o tem, manj mi je všeč in bolj me mika, da bi odšla rodit drugam, da ne bom še s svojim denarjem podpirala nekega sistema, ki ni v skladu z mojimi prepričanji in tudi z zdravniškimi priporočili (omejevanje pitja med porodom).

No pa še moja zgodba. Meni je zelo pomagal tečaj Eve Kuhar ( v LJ), tako psihično. Ja res me je bilo strah par dni prej, ko sem vedela zdaj pa bo enkrat kmalu. Ko pa so se začeli popadki, sem rekla možu mislim da so se začeli popadki. Začeo se je zjutraj ob 9, kot nekako ščemenje v križu. Dan je bil lep, tako da sva šla dvaat na sperhod, kasnjee je prišel brat s pnco in smo se igrali Naseljence, v glavnem precej običajen dan, da je čim hitreje minil. Okoli 10 so se začeli gostiti na 5 minut. OB pol enajstih sva odšla v porodnišnico. Ob 23 ko so me pregledali sem bila že 5cm odprta. Hitro na oddelek, klistir, tuširanje in v porodno, do katere sem komaj prišla ( še sreča da sem bila v prvi sobi). Bolečine (ob katerih sem pomislila ‘give me some drugs’ oz. druzga naj si akr sam rodi če bo to res še trajall vsaj 4 ure…to mi je namreč rekla ginekologinja po telefonu, ko sem povedla da so popadki na 5minut in da sem prvoroda, tako je menda povprečje) Spomnim da ko sem pogledala na uro je bilo 00.15, takrat sem se šla stuširat. KO sem prišla v porodno mi je babca rekla sej bova dali kaj proti bolečinam, pregled in vprašanje babce ‘ a ste kupil glavnik, ful ma lask?’ sam trenutek počakte da šibam po drugo babco, rodil boste. Punčka je prišla na svet 00.57. Takoj po porodu sem rekla da bomo mel še enga. Bolečina ko sem jo ocenjevala sem prišla do 7/8 (pričakovala sem hujšo). Šivana nisem bila, čeprav imam ves čas neke razpoke na presredku in me je bilo tega ful strah. Za prerez pravijo da ne boli ko prerežejo ampak kasnjeje. Menda je bolje da prerežejo da je raven rez kot pa da se raztrga nekontrolirano. Prag bolečine imam tudi nizek, to mi vsi govorijo.

No mogoče še na kratko, kaj mi je tako pomagalo. Eva nam je ves čas pšonavljala da smo mi glavne, da moramo poslušat svoje telo. Da če ti paše predihat stoje stoj, in če že pri naslednjem čutiš da bi se ulegla, se uleži,…

Res pa je da je vsak porod različen. En ginekolog mi je enkrat rekel, da ženske ki imajo poštimano življenje in pozitiven odnos do nosečnosti, otroka, rodijo lažje ker niso obremenjene še z vsem ostalim.

Veliko sreče!
M