strah
Pozdravljene nosečnice!
Midva s partnerjem načrtujeva otroka, vendar je naju strah. Ali ste tudi vi imeli podobne občutke? Strah, da bi otrok vplival na vajin odnos, dvome, ali bosta zadovoljna itd … Vem, da je treba stvari gledati s pozitivne plati in da moramo vse življenje gledati tako, toda ti občutki pa so tako moteči …
Hvala
Hvala, Bgv! Vsaj edina si se oglasila in povedala izkušnjo. Torej se tudi jaz veselim, čeprav me je malo strah. Ja, v neznano stvar se podajava. Upam, da se ti kmalu pridružim.
P.S. Imam eno vprašanje – poleg tega, da si srečna in vesela, me zanima, ali si tudi postala kaj bolj odgovorna v življenju nasploh? Imaš kakšne drugačne odnose, karkoli?
Ojla Pika,
Sama sem med srečnicami, ki niso nikoli pomislile (v prvi nosečnosti) na to, da bi se kaj spremenilo na slabše. Otroka sva si zelo želela in na to nisva mislila.
Je pa sedaj drugače v drugi nosečnosti. Ni nama takoj uspelo in želja po otroku je bila spet zelo prisotna. Ko sem zagledala dve črtici, sem zopet čutila eno samo veliko veselje dokler,…
dokler nisem začela misliti tudi na to, da bo veliko težje z dvema otrokoma kot le z enim (naš malček je že kake 6 mesecev trmast tako, da moramo vsi v njegovi bližini imeti resnično železne živce, da delamo kar je prav) in se zelo bojim, da se bo vse še poslabšalo z mojo drugo pikico, ko jo bom rodila.
No, sedaj sem prišla iz tega razmišljanja ven, ker je pač ljubezen do mojih otrok močnejša od strahu in vem, da nam bo uspelo oba otročka vzgojiti kot je najboljše.
Strah, da bo otrok spremenil vajino življenje, vajih odnos, navade … je čisto normalen in povem ti, da v neki meri celo koristen, saj se že sedaj celno pripravljata na psihične spremembe v vajinem življenju.
Te pa bodo v večini pogledov le pozitivne, v to sem prepričana.
Želim vama vse lepo, da bi čimpreje zanosila ter čudovitega dojenčka in z njim veliko veselja.
Hm … vsekakor sem postala bolj odgovorna … Začela sem bolj zdravo jest in tudi bolj pogosto, prenehala sem kadit, pit alkohol, kavo in na sploh (skoraj) vse stvari, ki lahko škodijo otročičku … Zelo se pazim, da se ne prehladim pa to …
Drugače pa sva si z mojim dragim že prej nekako ustalila življenje … je pa res, da sedaj še toliko bolj resno razmišljava o tem, da si končno sezidava hišo in greva na svoje (sedaj živimo v hiši od moje babice … ona je pa … drugje) :))))
Se mi zdi, da rataš avtomatsko toliko bolj odgovoren, ko je dojenček na poti. Kar pogumno … :))))))
Lp, Bgv
Kaj vem midva nekako nisva nikoli govorila o tem kako se bo najin odnos spremenil. Kaj vem, veva da se bo vse spremenilo, a ker sva nekako po enem letu skupnega življenja ugotovila, da nekaj rabiva, da je to mulček, da bo najin odnos še boljši s tem, sva se podala v tole in sedaj le čakava kdaj bo prišel…
Odgovornost pa…. no ja sem začela počasneje voziti, ker prej sem res divjala, pa on tudi, sedaj pa imam nekako mejo 10 nad dovoljenim, včasih ne rata po predpisih. Za hrano itak skrbi fant in on potem poskrbi, da je raznolika in vsakega nekaj. Ok se izogibam zakajenim prostorom, alkohol pa, kakšen kozarček piva ali vina ne škodi, več pa niti ne. Prehlajena sem cel čas, čeprav se mirkam, tako da sedaj bom nehala s tem merkanjem, pa bom zdrava…..
Drugače pa sva še vedno isto otročja in nagajiva kot do sedaj… včasih kar pozabiva da sem noseča, da se je treba merkat… tako sem skoraj šla na Siddarto… ha ha to bi bilo smešno, pa kar začnem se kaj menit, pol pa ojoj saj to pa ne bo šlo….. nekako živiva kot do sedaj in upava, da nama bo še potem uspelo kdaj dati mulca v varstvo, da bova lahko šla s prijatelji ven, pa v kakšno gledališče…
No ja pa saj vemo… nikoli se ne ve kaj bo.
Ja no želja po lastnem stanovanju oz hiški je pa postala zelo močna… sploh ko tu prebiram kako urejate otroške sobice… jaz pa le kotiček v moji sobi… a saj bo…. vse še pride.
Midva sva sicer po 5 skupnih letih sicer bila že prepričana, da naju bo otrok samo obogatil in ne bo negativno vplival, a vseeno sva ob dveh črticah prebledela. Tega pač ne doživiš vsak dan in občutkov najbrž res ne moreš predvideti. Bilo pa naju je strah, kako bo vse zneslo stanovanjsko (sva namreč podnajemnika), pa finnačno, pa ali bova dovolj zrela in odgovorna, kot praviš sama. Pa tudi nazačetku me je bilo malo strah, ali se bo zdaj treba odpovedati vsemu, kar smo običajno počeli in hkrati ali bom sploh dobra mama ali ne. A to je hitro minilo: samo dojeti moraš, da otrok ne ovira v ničemer in da je prav tako sposoben za pot okoli sveta, če je treba.
Jaz sem se uprla cigaretom, alkoholu (čeprav sem tu in tam oplazila malce pene na Guinessu), tud jaz sem skoraj pristala na Siddharti (pa sva šla poslušat samo od zunaj), nehala sem čistit mačje stranišče in podobne reči. Kaj vem: vzdržujem se tistega, kar pravijo, da lahko resno škodi, preveč pa tudi ne kompliciram. Saj še takrat, ko so rojevale naše mame, niso opravljali polovico vseh teh testov in pregledov, ki jih delajo danes, pa nam čisto nič ne manjka. Najbolj všeč mi je, ko me začne brcati, kar pogosto počne, in ko mu moj dragi poje skozi trebuh ali pripoveduje kake štorije, mali pa ga potem uspe brcniti v nos. To odtehta vse težave in pomisleke.
Uživaj