Pozdravljeni.

No, letos je pa tudi mene zagrabila “manija rožic” in to fejst. Veselo berem Ašiča in gledam za rožcami.

Seveda imam pa kot čisto nova v tem kar nekaj vprašanj, upam, da mi boste lahko pomagali:

1. Včeraj sem nabirala arniko in jo namočila v olivno olje ter postavila kozarec na okensko polico. Kako dolgo mora tam stat, preden precediš? Ašič sicer omenja samo, da namakaš v alkoholu, ampak jaz sem bolj za olje, ker imam majhne otroke in bi alkohol preveč pekel, če bi mazali rane. A še kdo namaka v olju? Olivnem ali navadnem sončničnem?
2. Smrekovi vršički. Sem jih narezala in zlagala po plasteh s sladkorjem v kozarec, potem pa dala na toplo plato štedilnika, da se je sladkor začel že topiti. Kako dolgo imate to na soncu?
3. Sušenje zelišč: nabrala sem bezeg in ga poskušala sušiti v ventilatorski pečici, pa je postal rjav. A kdo obvlada to tehniko sušenja v pečici – temperatura, kako dolgo… ? Ali ga sušite isto kar na balkonih na papirju?

Se opravičujem za tako dolg post, upam, da ga nisem preveč “pihnila”, zahvaljujem se za vse odgovore in vam želim lep podaljšan vikend, metka

Ne glede na to, v čem je namočena, je arnika sama po sebi tisto, kar je problematično. Res je, da je včasih veljala za univerzalno zdravilo (arnika za rane, arnika za revmo, arnika za kurja očesa…), pa so ljudje preživeli. Vendar pa po novem velja, da se na odprte rane (tudi na odrgnine) sploh ne bi smela mazati, pa tudi daljšo uporabo menda odsvetujejo.

Meni se zdi za odrgnine in podobno boljši prevretek hrastove skorje ali preslice. Ali pa očistiš z vodo, razkužiš z jodom, potem pa mažeš z bepanthenom.

Smrečja ni treba posebej segrevati, ker že sonce zadošča, da se izloči smola in se raztopi sladkor. Ponavadi se take zadeve “pacajo” tri tedne, kar bi potemtakem (po mojem) veljalo tudi za arniko.

V pečici še nisem sušila. Je pa najlažje sušiti zelišča na vrvici. Rožice s stebli vred zvežeš v male šopke (veliki se na sredini ne bi lepo sušili) in obesiš s cvetovi navzdol na napeto vrvico. Polovico šopka na eno, polovico na drugo stran, za vsak slučaj pa še pritrdiš s kljukico za perilo. Ko se posuši, pomaneš med dlanmi, da se cvetovi osmukajo, ali pa jih porežeš s škarjami in shraniš na suhem v platnenih ali papirnatih vrečkah. Meni je tak način sušenja najbolj priročen, ker se zelišča lepo z vseh strani zračijo, pa še veliko prostora ne zavzame. Bezgove kobule pa lahko sploh kar tako obesiš čez pol na vrvico. Če se ti ljubi komplicirat, pa jih lahko nanizaš na tanjšo prejico (s šivanko – skozi steblo) in obesiš nekam v senco.

Veliko uspeha!