Lep pozdrav!

V soboto imamo praznovanje 50 letnice in načeloma bi morali biti tudi neki govori , napitnice in take stvari. A ima kdo izkušnje, po kakšnem vrstnem redu te stvari potekajo (uvodni, pozdravni, glavni in ne vem kaki še govor; zdravica…) in kdaj (li to med kosilom ali med ostalim praznovanjem.

Res prosim za pomoč, če ima kdo izkušnje s tem, ali če se spomni, kako je bilo na kakšnem praznovanju….

Hvala.

Nataša

Načeloma se prvi nagovor ne začne prej kot po juhi (topli predjedi), prvi govornik je lahko gostitelj (če gre za starejšo osebo – kdo drug v njegovem imenu), če je več govorov je potem spet po glavni jedi oz. pred sladico, ob ali po sladici še morda zahvala za udeležbo, potem ko je zabava običajno uradnih govorov ni več. Tako nekako po domače.

pa še tole v “študij”:

Citirano iz knjige “Govori za različne priložnosti”:

…
“Govori z zasebnim motivom

Govor ne sme pokvariti razpoloženja družbe, marveč ga mora ogreti. Številni govori pa poslušalcev ne vzradostijo, ampak jih silijo v razmišljanje. To velja predvsem za jubilejne in spominske govore. Vzrok je morda v tem, da so preveč usmerjeni v preteklost.
Ampak tudi za šestdesetletnika ali za zakonski par, ki npr. praznuje zlato poroko prihodnost še obstaja! Za jubilante je resda že marsikaj minilo – vendar še zdaleč ne vse! Seveda so pogledi v nekdanjost smiselni, dobri in pravilni. Navsezadnje je velikokrat to, kar se je zgodilo, povod za slavje. Kljub temu mora govornik paziti, da se njegov govor ne spremeni v brezupno potovanje v preteklost, marveč naj izžareva vedro zaupanje v prihodnost.
Slavnostni govor v zasebnem krogu naj bo sestavljen iz naslednjih delov:
– nagovor,
– povod za slavnost,
– zahvala za vabilo ali prihod gostov,

– poudarjena omemba slavljenca (če je veliko gostov, je smiselno, da se prej prepričamo, kje slavljenec tisti hip stoji ali sedi),
– miselni preskok v preteklost (kaj je bilo takrat, kaj je zdaj?),
– kaj zmore ali lahko prinese bodočnost,
– kaj želimo,
– kaj upamo,
– zdravica ali zaključek z zahvalo in dobrimi željami.

Vrstni red govornikov je pogosto točno določen. Zato je dogovor s tistim, ki slavnost prireja, nujen, že zato, da vemo, kdo bo govoril po predjedi (ali juhi) ali pred glavno jedjo. Na splošno pa velja izrek “kratko in jedrnato”.

….

Nagovor in captatio benevolentiae

Vsak govor se začenja z nagovorom. Govornik mora premisliti, kolikšna naj bo duhovna razdalja ali bližina med njim in njegovim občinstvom. Najbolj normalen je nevtralni nagovor “Moje dame in gospodje!”, mogoče malce bolj zanosen, bolj poudarjen je “Moje (zelo) spoštovane dame in gospodje!” Vsiljivost in hruljenje sta tabu, saj negativno vplivata na pozornost in blagohotnost občinstva.
Nagovora kot “Dragi prijatelji” – če med govornikom in občinstvom obstaja določena zaupnost ali celo zaupljivost – ali “Nadvse spoštovani prisotni”- če je ustrezna določena mera distanciranosti – sama po sebi nista napačna, pravilna pa le v določenem položaju. Celo nagovor “Moje dame in gospodje” lahko med sorodniki ali športnimi tovariši sproži zaničljivo vihanje nosu. Vsakomur je do tega, da ga nagovorijo z njemu ustreznim imenom.
Govornik mora izhajati iz dejstva, da njegovi poslušalci računajo na primeren nagovor. Zakaj bi mu prisluhnili, če jih muči domneva, da govor sploh ni namenjen njim? Govornik pa je resnično lahko velikokrat v dilemi. Velikokrat se namreč zgodi, da je njegovo poslušalstvo sestavljeno iz različnih skupin ljudi, njegov odnos pa je do vsakega drugačen. Kako na primer naj se obnaša na svatbi? Tu sta najprej nevesta in ženin; zaslužita, da ju nagovori posebej in pred vsemi drugimi. Potem so na vrsti gosti: “Ljubi gosti!” lahko reče le tisti, ki sam ni gost. Med gosti je nekaj sorodnikov, nekaj prijateljev ali znancev – seveda ni nujno, da so to govornikovi sorodniki, prijatelji ali znanci. Rešitev? Govornik lahko oblikuje več nagovorov (“Draga mladoporočenca! Spoštovani sorodniki! Cenjeni sogosti!”), kar pogosto učinkuje nekam togo in distancirano ali pa nagovori najpomembnejšo(e) osebo(e) oziroma skupino(e), vse druge pa bolj ali manj neposredno potegne v uvod z motom “Saj si zraven tudi ti!” – torej tako nekako: “Draga mladoporočenca! Vama na čast se je zbralo tukaj toliko prijetnih ljudi…” Ali pa se zanese, da bo kako drugače pritegnil pozornost tistih, ki jih ni izrecno nagovoril. Mimogrede, častni gosti se lahko omenijo, ni pa nujno. Odvisno, ali je komu še posebej do njihove dobrohotnosti ali pa bi radi poudarili njihovo prisotnost. Če je častni gost prišel s svojo soprogo (ali obratno častna gostja v spremstvu svojega moža), najprej omenimo častnega gosta (“Ljubi gospod župan, ljuba gospa Dolenčeva” ali ”Pozdravljam gospo ministrico in njenega moža, gospoda …”) Drugače pa spoštljivo najprej imenujemo dame in šele potem gospode (torej: “Drage kolegice in cenjeni kolegi!”).
Ob izjemno formalnih, uradnih priložnostih se moramo pozanimati za protokolarni vrstni red in ustrezne nazive, ki gredo častnim gostom (eminencam, ekselencam, dostojanstvenikom vseh vrst). Vrstni red za najvišji državnopolitični vrh je natanko določen, za vrstni red drugih častnih gostov pa velja pravilo:
– državna raven pred regionalno in občinsko,
– izvoljeni funkcionarji pred imenovanimi,
– duhovni pred posvetnimi,
– sedanji dostojanstveniki pred nekdanjimi,
– pridobljeni nazivi pred dodeljenimi.
….
Primer 2: Šestdesetletnica. Navzoči: jubilant, njegova žena Lidija, njegova mati, sorodniki, nekaj kolegov, vodja oddelka dr. Kovač.
a) Pozdravni govor jubilanta: “Ljuba mama, ljuba Lidija! Spoštovani gospod dr.Kovač! Ljubi gostje od blizu in daleč!”
b) Sinov govor: “Dragi oče! Draga mama! Ljuba babica! Cenjeno sorodstvo, spoštovani prijatelji naše hiše! Moje dame in gospodje!”
c) Kolegov govor: “Dragi Teodor! Spoštovana gospa Praprotnik! Cenjeni sorodniki družine Praprotnik! Zelo spoštovani gospod dr. Kovač! Dragi kolegi!”
Ali je govor za poslušalce privlačen, ni odvisno le od od nagovora, čeprav pa način nagovora že opredeljuje potek govora. Klasična metoda za prijetno povezavo govornika in poslušalcev je captatio benevolentiae, to se pravi, prošnja za naklonjenost občinstva. Po klasičnih načelih sodi v njen repertoar, da se govornik predstavi kot poštenjak, ki mu gre predvsem za stvar, za resnico ali blagor občinstva, javne zadeve itd. in ki ne govori iz sebičnosti. Obenem z gesto, ki izdaja njegovo skromnost, poskuša pridobiti naklonjenost in simpatije občinstva, rekoč, kako močan vtis so nanj naredile misli predgovornikov, saj sam ni tako spreten v besedah. ”… saj obstaja naravna naklonjenost do šibkih, ki se trudijo, in vesten sodnik najraje posluša zagovornika, pri katerem se mu je najmanj bati za pravično stvar,” piše Kvintilijan (rimski učitelj retorike, približno 35 – 100 po n. š.). Nadalje mora govornik polaskati tudi poslušalcem in reči o njih kaj pohvalnega ali poiskati zvezo med odlikami poslušalcev in lastno zadevo.”