pogrešam ga
Oh, kako ti dnevi hitro minevajo, saj skoraj ne morem verjeti. Minilo je že pet mesecev od tiste strašne nesreče v kateri sem izgubila komaj 17 letnega sina. Ko pa pomislim, se mi zdi, da se je vse skupaj zgodilo včeraj, dan prej pa smo bili tako srečna, zadovoljna družinica. Čez te nesrečne praznike sem se utapljala v solzah in komaj čakala, da minejo. Minili so – hvala Bogu, upala sem, da bo sedaj nekako šlo naprej, pa vendar mi je še vedno, lahko rečem vsak dan težje – zelo ga pogrešam. Skušam biti vesela, nasmejana – se vključevati v družbo, skušam kar najboljše funkcionirati v službi, vem, da bi moj sin to želel, da me rad vidi veselo, nasmejano… Nekaj časa gre, potem pa me spet potolče, žalujem, jokam, prebrala sem že kar nekaj knjig o žalovanju, o posmrtnem življenju itd. in mi je najbolj seglo do srca, da sin vidi in čuti moje trpljenje, da je takrat tudi njemu hudo, jaz pa ne bi rada, da je njemu in meni hudoooo… Najbolj pa mi je hudo, ko vidim, da ni hudo samo nam – njegovi družini, trpijo in hudo je tudi mnogim prijateljicam in prijateljem, sošolkam in sošolcem…Tako rada bi jih potolažila, jim rekla kaj spodbudnega, pa vedno ne gre, to me še bolj zlomi…Pišejo mi, mi pošiljajo sporočila kako jim je hudo, o kako jih razumem, kako bi jih rada objela in stisnila k sebi…
Ne razumem in ne razumem zakaj, zakaj je moral moj sine tako hitro oditi od nas, ki smo ga imeli tako radi….
Žalostna mama
Nenći!
Lep dober dan!
Želim Ti, da bi počasi le prišla k sebi, v tem začetem, znežnem letu 2006.
Nimam ti kaj povedat, veliko si napisala že sama. Pa veliko prečitala, ja, marsikaj je napisano v knjigah.
Misliti je treba pozitvno in iti naprej, ker proti NARAVI, ki je včasih zelo zelo kruta, ne moremo nič.
Nenči, lepo TE pozdravljam in drži drži se.
LP PRABABI
Nenči, točno vem kako ti je…pride dan, ko zdržiš in potem je spet pet takih, ko misliš da boš umrl..tudi meni knjige pomagajo za tisti čas, potem pa sem spet sama s svojo glavo in svojo žalostjo…je pa zelo, zelo lepo, da ga tudi drugi pogrešajo, so ga imeli radi in se spomnijo nate..mene je zadnjič sodelavec od mami vprašal “kako sem” pa sem odgovorila “slabo” on pa “ja zakaj”…haloooo, a ste res že vsi pozabili??? Med tem, ko se je meni vse ustavilo…
Nenči, ne rabiš se siliti v nič. Zaradi tvoje žalosti ni njemu nič bolj hudo, ker ve, da tako je in da moraš to dati skozi. Če si žalostna, se vendar ne moreš delati, da si vesela, in se ti tudi ni treba. Tvoj sin te razume. Praviš, da ti njegovi prijatelji pišejo – mogoče bi pa pomagalo tako tebi kot njim, da bi se kdaj usedli skupaj, spili kakšno kavo, mogoče pogledali kakšne fotografije in se morda tudi skupaj smejali ob skupnih spominih. Mogoče ne še zdaj, ampak kasneje, lahko bi se na ta način spomnili na njegov rojstni dan ali na kakšen drug poseben dan.
verjamem da se je tisti dan ko je tvoj sin odšel ustavil čas zate in verjamem ti da se trudiš da bi vsak dan nekako preživela dan in da včasih se ti zdi kot da tistega dne ne boš dala skozi,vendar vsi vemo da moramo naprej pa kakorkoli že gremo moramo,veš tudi moj sin je bil blizu smrti vendar je zmagal v boju z boleznijo in takrat sem se spraševala kako bi preživela njegovo izgubo in bolelo je mnogo bolj kot sem si predstavljala.Izgubila sem mamico ki mi je pomenila zeeelooo veliko, vendar ne vem kako bi prenesla izgubo sina zato vem kako te boli,in kako ti je hudo.Bodi močna in drži se saj kot si zapisala bi si to želel tudi tvoj sinko,verjemi da se ima lepo in da te čuva tako kot čuva mene moja mamica
Draga Bučka, res je, tudi mene ljudje sprašujejo, na ulici ali pa v službi, ali pa kar tako: KAKO SI??? Večkrat niti ne utegnem ust odpreti, pa mi že rečejo:Oh, sedaj si že v redu, moraš pozabiti in živeti naprej, ali pa Dobro se držiš, oh kako si močna…..Jaz pa bi najraje zatulila, zajokala, večkrat se komaj zadržim, da ne znorim ob takih pogovorih….
Izgubo, posebaj izgubo otroka, lahko razume samo mati, ki jo je prestala….
Vem, da je ob vsaki izgubi težko, izgubila sem že nekaj ljubih ljudi, babico, dedeka, sestro – staro komaj 30 let….
Ampak izguba otroka – poruši se ti ves svet, nimaš več volje živeti naprej, pa moraš………..
Bolečina ni nič lažja, nič manj ne boli, pogrešam mojega zlatega sina..
Dragi moj sin – naj ti bo lepo med angelčki —– tvoja mama
Pravijo, da je res najhuje izgubiti otroka, ne vem, mislim, pa da je veliko povezano s tem koliko smo na nekoga bili navezani in koliko smo ga imeli radi…jaz sem bila zelo in noro sem jo imela rada…tudi moj svet je pust in prazen in ne znam naprej, pa vem, da moram.
Vsaka bolečina je huda in vsak jo doživlja po svoje in se njemu zdi najhujša.
Ne želim vedeti kako je tebi..nočem doživeti še tega…dovolj je hudo..
Kar pa se bolečine tiče, po skoraj šestih mesecih, je meni še hujša kot takoj na začetku zato vem, da te nič manj ne boli.
Ljudje pa tudi meni pravijo… dobro zgledaš, dobro se držiš, jaz pa jim le rečem, kaj pa vi veste, kako je v moji notranjosti, razlagala pa vam tudi ne bom..
Draga nenči!
Vem kako ti je. Vse kar pišeš se mi zdi, kot da bi sama napisala. Od smrti mojega 16 letnega sina je minilo dobri 2 leti in še vedno ga tako zelo, zelo pogrešam. A vseeno, verjemi mi, da bo čas nekako le omilil (nikakor pa ne izbrisal) bolečino. Še do pred kratkim sem živela kot v nočni mori, a zdaj se mi počasi , počasi jasni. Zelo mi je pomagalo, da sem si poiskala novo službo, spremenila okolje in sem bila prisiljena veliko bolj razmišjati in se učiti v novi službi. To mi je nekao zaposlilo možgane, da nisem vsak trenutek mislila na njega. Tudi sodelavke imam krasne in moram reči, da tistih 8 ur v službi skoraj popolnoma izklopim. Enostavno zdresirala sem se, da ne mislim več toliko na njega. Sklenila sem dogovor z njim, da se mi bo v nasprotnem primeru zmešalo in da ga moram vsaj malo spustiti iz mojih misli.Tudi sama sem prebrala veliko knjig in so mi bile v veliko pomoč pri žalovanju in verjamem, da jih moramo pustiti oditi in ne smemo tako močno žalovati za njimi, da si uničimo življenje. Sama nekako živim z mislijo, da bom pač čimbolje odživela to, kar me še čaka in potem pa me čaka veselo snidenje z njim. Komaj čakam, da ga spet vidim in objamem. Do takrat pa pač živim.
Tudi sama tako čutim kot ti, da je smrt otroka nekaj najhujšega. Sama sem doživela tudi smrt mojega očeta pred 15 leti in na njega sem bila resnično navezana, a to nam je nekako le v podzavesti, da starši umrejo pred nami. Bolečina se ni mogla primerjati s to, ki jo sedaj čutim.. Otroci , oni vendar morajo živeti dlje kot mi. Mislim, da ni nobena povezava tako močna, kot je vez med starši in otroci. Sama se počutim, kot da bi odpovedala kot starš. Svoje osnovne dolžnosti nisem opravila-varovati svojega otroka!
Drži se nenči! Piši še kaj, joči se, žaluj in daj času čas…
Draga Nenči, velikokrat se spomnim na tebe, v prazničnih dneh, ki so minili, sem prav čutila bolečino s tabo. Ne znam povedati zakaj, vendar, kot si napisala, izgubiti otroka je nekaj najtežjega kar se ti lahko zgodi, vsako mamo je strah prav tega, že misel na to me duši.
Ljudje, ki jih srečuješ verjetno res rečejo kar jim pač tisti moment pade na pamet, samo da se izognejo besedam o smrti, bojijo se, da bi ti prizadeli bolečino, da bi te spomnili, sploh se ne zavedajo, da je ta misel nenehno v tvoji glavi. Morda bi se ti rada pogovarjala o njem, o sinu in morda bi oni radi začeli to temo, pa se ne upajo…Prijateljici je umrl mož, nekaj časa sem se izogibala pogovoru o njem, potem pa mi je povedala, kako rada se pogovarja o možu.
Ja in res je, moraš živeti naprej, moraš počasi ven iz ruševin. Tudi jaz verjamem, da je nekje še nekaj in, da so vsi nam dragi, ki niso z nami tako kot nekoč tu nekje, da trpijo in se veselijo z nami. In Nenči iz tvojih ruševin sijeta še dva sončka, stisn ju v svoj objem, oba te potrebujeta, sine in mož, ti pa boš z njima močnejša.
Nikar v svoji bolečini ne pozabite en na drugega
Nenči moj topel objemček in enako vsem ostalim, ki trpite zaradi izgube najdražjih in naj bolečina v tem letu popusti.
Berem vas in trpim ob vskem, sprašujem se zakaj, to se sprašujete tudi vi, pa ne nejdete odgovora. Zakaj ne bi bili vsi ljudje tega sveta srečni, zakaj…
Žalostna mama, spomnim se prvega zapisa na forumu, bilo je v začetku avgusta. Konec julija mi je umrl mož, na forumu pa sem iskala pomoč, kakšen nasvet, karkoli, kar bi ublažilo strašno bolečino. Ravno takrat sem naletela na vaš zapis, ki mi je še posebej segel do srca, saj imam tudi sama enako starega sina. Grozno mi je bilo hudo tudi za vas.
Prazniki so postali nekaj najbolj groznega. Dnevi koncentrirane žalosti in pogrešanja. Dobro je le to, da hitro minejo. Ko se življenje vrne v vsakdanje tirnice, se vanje vrne tudi bolečina. Z njo pa smo se medtem že naučili živeti. Saj dni brez bolečine nikoli več ne bo.
Popona
Vidim, da tu že skoraj 6 let ni nihče pisal, jaz pa sedaj prebiram tudi stare izpovedi bolečine, iščem karkoli kar bi mi morda ublažilo mojo strašno bolečino ………………
O, kako zelo se strinjam z gospo, ki je takrat zadnja pisala – Popona, in upam, da so se nesrečniki, ki so takrat pisali, z bolečino naučili živeti. Jaz sedaj mislim, da se ne bom nikoli ……….
Včeraj je minilo tri mesece od kar mi je po borbi z boleznijo, hudem trpljenju – rak in hkrati veliko željo po življenju, umrl moj dragi mož ……………. Sesul se mi je svet …….. bolečine so vedno hujše …………… zelo, zelo mi je hudo ……………..
Ja, zelo hude so te stvari… Ko je meni februarja 2010 umrl mož , ki je imel komaj 46 let, ni za povedat, kako ostra bolečina je zarezala v moje srce. Ostali smo sami, jaz in najini štirje mladoletni otroci. In to s kmetijo in povrh še jaz brez službe. Ko sem prvi trenutek pomislila, ne zmorem, najrajši bi šla za njim. In vse to zaradi tega prekletega raka. In potem še vsa žlahta: ja, bog je že vedel, zakaj ga je vzel. Za popenit. Potem pa se človek malo zbere, po mrvicah, dan za dnem po malo in nekako rine naprej skozi življenje. Sama sem, s štirimi malimi otroci, s kmetijo- otroke moram spraviti h kruhu, mar nimam zadostnega razloga, da živim? In tudi vi ga prav gotovo imate, zato nikar ne obupajte v svoji bolečini. Velikokrat ste v mojih mislih. Lepo vas pozdravljam.
Spoštovana gospa mrkn, hvala za vaše besede. Po tako hudi preizkušnji razumete bolečino izgube ljubljenega moža in mi želite povedati, naj najdem razloge za pot naprej – res hvala vam.
Vam so ostali štirje otroci, za katere morate skrbeti, jih spraviti h kruhu, to je res zadosten razlog, da morate živeti, čeprav zelo težko. Mislim si s kakšnimi bolečinami ste se pobirali in se še pobirate.
Jaz pa sedaj razloga, zakaj naj živim nikakor ne najdem. Moja otroka sta odrasla, imata svoji družini, jaz pa sem sama. V hiši in zunaj sami spomini…., same njegove stvari, njegovo delo ………….., na stotine fotografij iz najinih skupnih poti ……….., samota ………
O ljudeh iz okolice in o žlahti bolje, da ne govorim – se obnašajo kot da se ni nič zgodilo…….., če pokažeš bolečino, ki jo je težko skriti, hočejo deliti neke neumne nasvete ………., nisi edina ………….., pojdi k zdravniku, jej ……….. – grozno, bolje da nikogar ne vidim. Ja to kar ste napisali od žlahte – res za popenit.
Moje bolečine so vedno hujše, tako sem obupana, tako zelo mi je hudo ……………….
Lep pozdrav in objem vam in vašim otrokom.
Gospa mrkn,
še nekaj kar se tiče tega prekletega raka, ki je nama vzel drage može.
Na enem od forumov (ne vem več katerem) je nekdo pisal, zakaj zdravniki pri tej bolezni, zlasti v medijih, vedno poudarjajo kot vzrok: nezdrav način življenja, pitje alkohola in kajenje. Zakaj ne povedo, da zanj zbolijo tudi taki, ki živijo zdravo, ne pijejo in ne kadijo – torej ni pravila.
Kako zelo se s tem strinjam. Pri raku, ki ga je imel moj mož – na slinavki, povsod piše kot vzrok le to: pretirano pitje alkohola in kajenje. Vendar moj mož je živel zelo zdravo – nikoli pil in nikoli kadil, se zdravo prehranjeval, rekreriral, se ukvarjal s športom ……. In poznam kar nekaj primerov, ko so ljudje zboleli za rakom na pljučih, pa niso nikoli v življenju prižgali cigarete…….. Torej pri tej bolezni: K vragu pa zdrav način življenja!
Draga Boly,
nikar ne razmišljajte, da nimate za kaj živeti, kljub temu, da imate odrasle otroke jim
sigurno ne želite prinesti bolečine, ki jo vi sedaj doživljate. Tudi jaz sem izgubila sina
in ta misel, da svojim domačim ne morem povzročiti še nove bolečine me je držala in me še nekako drži pokonci.Težko ampak ne gre drugače….boli in bo bolelo dokler mi bo bilo srce.
Če imate moč pojdite v družbo, pogovarjajte se, obujajte spomine skratka poskusite najti v kaki malenkosti kanček veselja…
Spoštovana gospa solza1,
Hvala za vaše besede. Razumem, da je tudi vam, ki ste izgubili sina, zelo hudo – moje sožalje. Bolečine bodo ostale večno, tudi jaz tako čutim.
Seveda se zavedam, da je tudi mojima otrokoma hudo in da jima ne smem povzročati novih bolečin. Moje razmišljanje, zakaj naj živim pa je, ker berem izpovedi bolečin mladih vdovelih mamic z otroki, ki pravijo, da jih otroci držijo pokonci, ker vedo, da morajo za njih živet, kar je seveda tudi res. Pri meni pa tega sedaj več ni in tako zelo mi je hudo ……….. Vem, da bom morala preživeti in da ne bo šlo drugače, vendar sedaj je tako brezupno ………. Za pogovarjanje o možu, bolečinah, spominih ……. skorajda nimam možnosti (nekaj o tem sem omenila zgoraj). Za iskanje česa novega nimam moči …………
Borim se, da preživim dan ………..tako zelo boli ………….
Lepo vas pozdravljam.
G. Boly,
o kako dobro poznam vaše občutke, ni besed s katerimi bi opisala bolečino…., vem kako je biti
brez volje za vse, ko tudi ti tudi za osnovne življenjske potrebe primanjkuje moči. Pravite, da se nimate s kom pogovoriti o možu, kaj pa če bi svoja razmišljanja zapisali v blok, kot da pišete njemu? Poskusite. Otroci imajo svoje družine pravite, kaj pa če bi jih babi povabila mogoče na kosilo ali samo popoldansko kavico pa bi vam bolečino vsaj za kako urico oblažili ali pa bi se skupaj z njimi zjokali. Vem, da je nasvete lažje deliti, kot pa jih upoštevati, ampak če ti to reče kdo, kateremu lahko verjamete, da pozna moč te neizmerne bolečine, se boste pa mogoče za začetek samo zamislili in o tem malo razmišljali (že s tem misli preusmerite na drugo temo), čez en mesec ali dva pa to tudi naredili. Pot žalovanja se žal ne more meriti v dnevih in mesecih tukaj ni pravil, pravijo eno leto potem je pa bolje…, res ne vem kdo postavlja ta tako imenovana pravila..Jaz po že kar nekaj pretečenih letih še vedno mislim, da je bilo to včeraj, vse je živo v glavi in nikakor ne dojameš, da se bo potrebno sprijazniti…nikoli…. Pravijo, da tisti, ki so verni lažje predelajo, ker imajo upanje, da se bodo še enkrat srečali, ne vem….
Želim vam, da boste s časoma lažje zadihali….
Draga gospa Solza 1,
Hvala Vam za vse zapisano – nasvete in dobre želje.
Moja otroka z družinami vesta, da sta pri meni vedno zaželjena in tudi povabim jih, tako kot ste mi predlagali. Večkrat jim kaj pripravim, spečem …….., žal pa se, tako kot bi jaz želela, o očetu ne želita pogovarjati. Jaz seveda govorim o njem, tudi zjočem se pred njima, onadva pa nič ……, se ne zjočeta z menoj – žal, pa sta ga imela zelo rada. Sem pa prebrala in tudi slišala od strokovnjakov, s katerimi sem se tudi pogovarjala, da se pogosto otroci, četudi odrasli, o pokojnem očetu z mamo ne želijo pogovarjat.
Pisanje pisem njemu, kar nekateri počnejo, mi ne gre, ne morem , sem poizkusila.
Rane so tako zelo sveže in bolečine se še stopnjujejo…………… Mislim, da tudi meni, tako kot vam, po enem letu, ne bo bolje. Tudi meni ni jasno, od kod ta pravila – po enem letu …………………. Za okolico in sorodnike, bi pa jaz že sedaj morala to sprejet, se sprijaznit in biti “normalna” ………. Jaz pa še vedno ne morem dojeti, da ga nikoli več ne bo ……., kaj šele sprejet, se sprijaznit ………… Tako kot vi pravite …………… nikoli………
Še enkrat se vam lepo zahvaljujem in vam želim vse dobro – da bi čim manj bolelo.
Lep pozdrav!