Prazniki
Tudi jaz že par dni zbiram pogum, da bi lahko kaj napisala na forum, k pisanju pa me je spodbudila Špela.
Zastavila sem si cilj, da bom ta mesec december preživela oz. preživljala iz dneva v dan, kot preživljam dneve – sedaj bo že pet mesecev, ko mojega zlatega sina ni več med nami. Ko pa hodim po mestu, srečujem vesele nasmejane obraze, gledam praznične lučke, okrašene izložbe, pa bi najraje zakričala na ves glas in pred vsemi izkričala svojo bolečino. Sedemnajst božičev, sedemnajst silvestrovanj smo preživeli skupaj kot srečna družinica, potem pa BUUUUMMMM, nesreča, sporočilo da sin ni preživel nesrečo…Prvi božič in prvo silvestrovanje brez njega, brez njegovega poljuba, brez njegaaaaaaa. Vsi okrog mene se veselijo, tudi naša družinica dobiva v teh dneh voščilnice, ko preberem voščila me vedno zalijejo solze, ne morem si pomagati….Želim si, da bi ti nesrečni prazniki bili že za nami in da ne bi poslušala več teh pogovorov o željah, jaz imam samo eno željo, da bi bilo mojemu zlatemu sinu lepo tam kje je, ostane pa bolečina, ki je ni mogoče izbrisati – prazniki ne bodo več nikoli takšni kot so bili….
Nenči
Draga Zora, moje sožalje ob izgubi, lahko ti svetujem, da samo začni pisati, potem boš presenečena ko boš ugotovila, da je lažje pisati in izliti svojo bolečino kot pa velikokrat spregovoriti, samo začeti moraš, pa če tudi napišeš samo par stavkov – boš videla, da ti bo malo odleglo.
Z mislimi sem z vami
Nenči