Danes sem izgubila, gospo,ki mi je bila kot mama,čeprav sva se poznali samo 4 leta.Imela me je za svojo vnukinjo,skrbela zame,večkrat tedensko pozvonila pri vratih z kakšno od svojih dobrot v roki.
Še včeraj mi je prinesla iz tržnice mandarine,klepetali sva in neka zla slutnja me je obšla,kot da bi čutila,da jo vidim zadnjič.Med mojo odsotnostjo je vzela mojega kužka k sebi in on je danes bil tako nemiren,ko sva prišla iz sprehoda je silil v njena vrata in cvilil….čez pol ure pa mi sporočijo njeni sorodniki da je umrla.Ne morem opisati bolečine,solze samo lijejo.In samo misel:”nikoli več je ne bom videla in ji rekla hvala za vse”mi roji po glavi.
Starševske ljubezni nisem imela nikoli,stari staršev nisem poznala,ona mi je nadomestila vse.Čista neznanka,je v mojem srcu zasedla tako veliko mesto in to mesto je ostalo prazno.Bila je moja opora pri študiju,veselila se je moje diplome,pa je žal ni dočakala.Bojim se zaspati,ker vem da je zjutraj nebom srečala na stopnišču,nihče me nebo vprašal ali sem zajtrkovla….ZAKAJ RAVNO ZDAJ?Tako se je veselila Božiča in praznikov….jaz tudi,do danes.Sedaj si želim samo za njo…..

Moje iskreno sožalje.

Tudi moje iskreno sožalje.

Moje sožalje. Lepo, da si našla oporo v neznanki, ki ti je pokazala, kako je, če nekomu ni vseeno zate. Sigurno si tudi ti njej veliko dala. Žal mi je, da si jo tako hitro izgubila.

Unika, ne bom pisala,da te razumem. To ni res. Res pa je, da so mi tvoji občutki tako blizu. Veš, ne bo vedno tako bolelo. Trenutno je hudo, vem, verjetno ne moreš razumeti, da je ne bo nikoli več. Ostali bodo spomini, spomini na gospo, ki je tvoje življenje obogatila za nekaj lepih trenutkov. Ne bo vedno tako bolelo. Vendar sedaj je čas, ko se prepusti solzam, spominom, žalosti … in verjemi, da ne bo vedno tako bolelo.

No še moja izkušnja,
tudi sama sem spoznala prijetno, starejšo gospo. Na pokopališču, zraven groba moje hčerke… in sva klepetali in sva se ujeli. Tolažili druga drugo, zaupali si … in ko sem končno pričela “živeti” je gospa umrla. Šok zame in zopet vprašanja. Pa zakaj morajo umreti tisti, ki so mi dragi ??
Ne vem.
In zopet dnevi samote, pričakovanje, da jo bom zagledala na najinem mestu, želja, potreba, da jo pokličem, da se zjokam v njenem objemu …. a nje ni.
To se je dogajalo pred 3 leti. Nosim jo v srcu in jo cenim kot sopotnico v mojem najhujšem in najtežjem delu življenja.

Unika!

Čutim s tabo. Sama sem izgubila 2 najbližji osebi, mamo in brata, še zelo mlada, mnogo premlada. Še vedno sem mlada, na življenje pa gledam skozi drugačne oči. Tudi ti boš, takoj, ko se bodo solze malce posušile. Do takrat pa jim kar pusti, naj padajo in padajo.
Mislim, da si lahko zelo srečna, da si spoznala to gospo in tudi ona je bila srečna zaradi tebe – ni veliko ljudi, ki uspejo vzpostaviti tak stik z neznancem. In teh izkušenj z njo, teh čustev ti Smrt ne more vzeti. Tvoja gospa bi ti gotovo želela le najlepše stvari v življenju – veseli se ga, njo pa nosi v srcu – bogastvo, ki ti ga je zapustila je neizmerno.
Smrt ni konec, je nov začetek…

Lenyka

Moje sožalje … Tako lepo sta napisali Petra in Lenyka – hvala vama!

moje iskeno sožalje

Včeraj je bil njen pogreb,kako je bolelo,neizmerno…niti mraza nisem čutila,samo nemo sem stala tam pred odprtim grobom,čakala,da bo nehalo boleti vsaj za sekundo,a ni.Sedaj sva s kužkom ostala sama,brez najine prijateljice in “varuške” in nekako se bova morala znajti v tem krutem svetu.Hvala za vso tolažbo in lepe besede.