saj ne vem kako naj napišem kako naj izrazi to bolečino ta cmok v grlu ki ga kar ne morem pogoltniti solz tečejo v prsih me tišči izgubila sem najboljšo prijateljico mojo zaveznico ne morem dojeti da se to dogaja meni ne ni me mogla zapustiti ni mogla kar oditi ne da bi se poslovila me objela kam je šla moja mami v ušesih mi zvoni glas mojega očeta ura je bila 05.35 MAMICA JE UMRLA??????ne ne more biti res pa tako dobra je že bila bila je boj z rakom v drugo in če pogledam nazaj se je prepustila toku brez bolečin brez strahu še dan prej sva se pogovarjali ni mi dala znaka da odhaja le ponoči sem se zbudila z nenavadnim občutkom to ne more biti res kdaj se bom zbudila kje si mamica moja kje naj te najdem???????

Ko te berem, mi je prav hudo in spet vse znova podoživim. Tudi mojo mami je vzel rak in tudi pri njej so rekli, da gre na boljše.
Tvoja mama je bila verjetno še mlada? Koliko let pa imaš ti?
Prav dobro te razumem, kaj preživljaš. Drži se.

Petra

stara sem 31 let moja mami pa jih je inela 59 premlada a vem da ji je sedaj lepo ampak mene pa taakoo boli tako sem bila navezana nanjo vedno sem rekla dokler imam mami imam vse in res je ne morem napisati kakšno praznino čutim v sebi kot da to nisem jaz in boli me to kako je odšla sploh ne morem verjeti v mislih se pogovarjam z njo in jo sprašujem ZAKAJ MAMI?pa odgovora ni in ni vsako jutro ko se zbudim pomislim sem sanjala a je konec te more?Čakam da mi zazvoni telefon in da bom na drugi strani zaslišala njen glas a telefon molči imam 8 let staro hčerkico in to da njene none ni več kar ne more verjeti svojo sobo je polepila s njenimi slikami na tablo si je napisala nona je zvezdica in vedno bo z nami..veš kako boli saj vem da veš dala si to skozi in verjamem da me razumeš ampak pridejo ure ko mislim da temu ne bom kos ko se v meni vse ruši jezna sem na ves svet in kar naprej si zastavljam vprašanje ZAKAJ MAMI?
koliko si stara ti

MAMI KJE SI KJE JE TVOJA MALA BUČKA DA JO STISNEM K SEBI MAAMMMIII???

ena Petra hvala ti za vse besede ki si mi jh namenila hvala

Moje sožalje, mami pa bo za vedno ostala s teboj, kot so z nami vsi naši dragi.
Neizmirno pogrešam svojo hčerko deset mesecev, pa vendar verjamem, da ostaja z mano. Taja

Vem, da je grozno, toda nič ne moremo, le upamo, da so z nami čeprav jih ne vidimo..

Aja piši na mail, če ti bo lažje, da spregovoriš o njej…meni je…hvala vama Petra in Špela..

taja moje sožalje hudo je ko izgubiš starše verjamem pa da še bolj ko izgubiš svoje otoke tako rada bi ti napisala kaj več pa ne morem ker ni besed so samo solze

Jaz sem 27, mami je bila pa 52. Mama premlada, da bi odšla, jaz premlada, da bi jo izgubila. Ampak pri tem ne gre nikoli “po vrsti”. Najbolj me jezi, če mi kdo pove, da je to normalno, da pokoplješ svoje starše. Je že bolj normalno, kot da pokoplješ svojega otroka, ampak ni normalno, da je starš še tako mlad. Kako so eni grozni, ko hočejo pomagati z nekim besedičenjem.

Ne vem, če ti lahko kako pomagam… Tudi meni je umrla mamica, bili sva zaveznici in prijateljici, februarja bo minilo “že” 4 leta in še vedno vsak dan mislim nanjo. Vem, da me opazuje in še vedno upam, da se še kdaj srečava. Tisti, ki pravijo, da čas celi rane lažejo. Meni je vsako leto huje, ko je ni poleg.

Stara sem bila 23 let, ona pa 63. Odšla je hitro, v treh mesecih, tako, da je njen odhod prišel za mano. Še vedno si težko priznam, da je ni.

Drži se!

Tina

Joj Tina, kako mlada si bila. Jaz se pri svojih 27-ih prav bojim življenja brez mame. Pa zdi se mi, da je beseda “mama” omenjena povsod. Slišiš jo v večini filmov, v reklamah, v službi jo slišim vsak dan vsaj petkrat, saj delam z otroci. Res je težko. Kot pravijo – mama je le mama.
Tudi jaz upam, da jo bom še kdaj videla. Saj ne more to biti vse.

bim bim hvla ti tako booooolllll se mi zdi da vsak dan bolj in bolj tako zelo jo pogrešam

Vsakič, ko slišim besedo mama se zdznem, da ne govorim o tem, kako sem jezna na ljudi, ki svojih mater ne spoštujejo. Vem, lahko sem neizmerno srečna, da sem imela z mamico tako lep odnos (pa čeprav je bila malce starejša kot mame mojih vrstnikov), vendar pa je velika krivica, da jo zgubimo ravno tisti, ki imamo dober odnos.

Ste že kdaj prosile za pomoč medija?

Tolažim se s tem, da se bova nekoč srečali…

Tina

Tudi mene moti, če ima kdo nespoštljiv odnos do svoje mame. Takrat bi najrajši zavpila a ne vidite, kako ste lahko srečni, da še imate en drugega.
Glede medija pa tako: pravijo, da za pokojne ni dobro, da jih kličemo nazaj. Meni bi že bilo dosti lažje, če bi poznala nekoga, ki je preko medija navezal stik z umrlo osebo, se pravi, da bi imela nek “dokaz”, da se življenje po smrti nadaljuje. Da bi bila sigurna v to, da jo bom še videla. Jaz sama moji mami ne bi motila miru, pravzaprav sva imeli takšen dober odnos, da nimava med sabo nič nerešenega. Da bi mi bilo malo lažje, bi mi res bilo dovolj že to, da bi vedela, da se bova še srečali, ko bom jaz na vrsti. Imam dneve, ko sem v to prepričana, večkrat pa pridejo tudi dvomi, ko se bojim, da je to življenje na zemlji vse, kar nam je dano. In takrat me res stisne.

ne ne bom motila njenega miru naj njena duša počiva verjamem pa da se bova nekoč nekje srečali,do takih stvari kot je klicanje pokojnih pa moram reči imam strah zato ne bom motila njejega počitka naj počiva v miru

pogrešam pa jo zelooo in srček me boli pa ne morem nič za to le solze tečejo in kažejo mojo bolečino

V katerem kraju zdaj živiš ujetem ?
Enkrat na dan mi jo dajte,
edino, kar mi ostalo je,
da se pojočem z njo.
Današnji dan je še objela nisem.

Včeraj je minilo leto in pol… Večinoma gre življenje po običajnih tirih, ampak včasih… včasih pa stisne tako, da tudi dihati ne morem…

Naj počivajo v miru, vsi dragi naši.

Avesqua tudi tebi moje sožalje. Ker si se oglasila pod tem postom, si verjetno izgubila mamo. Skoraj bo 5 mesecev, odkar sem brez nje, zdi pa se mi, da je že celo večnost nisem videla. Da bi jo vsaj tu in tam dobila za par minutk, bi mi bilo lažje. A višje sile ne sklepajo takih dogovorov, še v sanje je prišla le dvakrat. Tudi pri meni je tako, da življenje nekam teče, poskušam se vključevati, ampak včasih pa stisne… močno…

Ni dolgo nazaj kar sem odkrila ta forum in od tedaj naprej sem redna obiskovalka teh strani! Ob prebiranju teh vrstic, se sprašujem zakaj nisem za ta forum vedela že poleti…ja poleti, ko je bila bolečina najhujša in je kar rezala v srce! In moram priznati, da tudi po sedmih mesecih ni nič manjša, včasih tako boli, da imam občutek, da me bo razneslo.
Tudi jaz sem julija izgubila meni najljubšo osebo, osebo ki je bila moja najbolša prijateljica, moja zaupnica in zaveznica predvsem pa moja mami, mami s srcem na pravem mestu! Tudi ona je v samo 14 mesecih izgubila hudo bitko z rakom in njeno utujeno telo je pri komaj 48. letih v miru zaspalo. Odrešitev zanjo je prišla, zame pa se je začelo najtežje obdobje v mojem življenju!!
Razumem vas vse, vse ki ste pisali v ta forum, razumem vaše občutke in vašo bolečino! Skupaj smo v tem.
Držite se!