Prvič se obračam na vas.
V bistvu sploh ne vem kako naj vprašam.

Moji prijateljici (bolj kolegici) je pred kratkim umrl dedek.
Ko je zvedela sem bila zraven nje. Pretreslo me je, ker vem kako je ko izgubiš dedka ali babico. Objela sem jo in ji izrazila sožalje.
Potem pa sploh ne vem kaj mi je bilo da sem ji rekla: “Sej bo!”
V tistem trenutku mi je postalo kar slabo, ko sem si prišla gor kaj sem rekla.
Poskusila sem popravit vse skup…. pa sem dodala še: Joj, ne, ne bo… če ti je pa dedek umrl. KK sem butasta!”….. Kolegica se je v joku nasmejala in me pogledala.

mene pa še kar muči tisti “sej bo”.
Zdaj pa ne vem a naj se kolegici opravičim… al kaj naj sploh naredim… al naj pustim vse skupaj…
Res ne vem… in bom hvaležna vsakega predloga…

Po teh tvojih besedah je tudi kolegica razumela, da si bila zmedena, da v bistvu nisi vedela, kaj bi rekla v trenutku tolažbe. Poznam to, ko želiš, da boš naredil najbolje, ti kar nekaj uide. Mislim, da je kolegica razumela, jaz ji ne bi sedaj še nič rekla, ko pa bo bolečina malo popustila,ko se bo lahko pogovarjala o tistih trenutkih, ji povej, koliko so ti te tvoje beseda dale misliti.
Pa nikar se preveč ne obremenjuj zaradi izrečenih besed, pomembno je, da si ji v tolažbo

Saj ona ve, da nisi mislila tako.
Pač včasih človek ne ve kaj bi rekel pa mu uidejo napačne besede.
Ne obremenjuj se več z njimi, saj si ji že povedala, da tako nisi mislila.
Predvsem pa veš koliko jaz slišim takih pa se nihče ne opraviči, ker mislijo čisto resno.
Pozabi na te besede, verjamem, da ti ni zamerila.

se strinjam z obema. po moje ti prijateljica tega ne zameri, in res, kot pravi bucka, veliko ljudi to rece, pa niti ne pomisli, da so rekli kaj cisto napacnega. ti si ji pa ze dala vedeti, da nisi tako mislila.

Saj si ji že povedala “kk si butasta”.:-)))) To se lahko zgodi čisto vsakemu. Jaz na tvojem mestu ne bi zdaj načenjala tega, saj je verjetno ona bolj prizadeta zaradi dedkove smrti in ni toliko pomembno tvoje počutje zaradi teh besed. Lahko ji kdaj kasneje poveš, da te je še kar nekaj časa preganjalo.

Govorim ti iz lastnih izkušenj. Moji znanci so mi razlagali, kako so se oni počutili, ker niso vedeli kaj bi rekli. In to so mi povedali večkrat. Dokler jih nisem vprašala, če jih naj zdaj tolažim jaz, že prej sem jim povedala, da vem, da niso mislili nič slabega ampak, da je zdaj to govorjenje rahlo egoistično. Izpostavljajo svoje počutje, torej jim je v resnici malo mar zame in za moje občutke. Moje mnenje je, da ob izgubah stojim ob strani, sem tam, poslušam, če kdo želi pogovor se pogovarjam. V tistih prveh dneh ne govorim o sebi. Jaz nisem pomembna.

To je moje mnenje.

LP