… berem osmrtnico, vedno znova in znova… besede, krepko tiskane črne, njeno ime… od pokojnice se bomo poslovili…

Bila je leto mlajša od mene, skupaj sva odraščali v mladosti (kaki mladosti neki, v mladostnih letih je bila še sedaj, ko je odšla za vedno). Pustila je dva otroka in moža.
Zakaj si bolezen zbira tako mlade ljudi, ki bi naj bili še tako polni življenja!?

Danes je zadnje slovo in že zdaj me stiska. Nemogoče si je predstavljati bolečino otrok, moža, staršev, sestre…

Rada bi napisala en žalni verz, če ima kdo čas… se katerega posebnega spomni…sicer pa grem zdaj iskati, nekaj jih je bilo, ki so mi segli v srce…

pozdrav vsem

Moje sožalje.
Res je vedno se dogaja to in ne le, da ljudje umirajo mladi temveč tudi to da si kmalu na vrsti ti ali tam ali pa tukaj na tej strani. Včasih verjetno bolje kar tam, vsaj boli ne, če si tukaj pa te zelo, zelo..dokler ne pokoplješ ljubljene osebe se ti še sanja ne kako hudo je..