spomini…
Ko prebiram vse te vaše zgodbe mi solze kar same stečejo po licu… Začutim kaj vse prestajate zdaj! Prestajate vse tisto kar sem jaz pred dvema letoma, ko sem pri 22 letih kar čez noč ostala brez mamice. Takrat se mi je zdelo da moram biti močna zaradi očeta in mlajšega brata. Jokala sem naskrivaj, da me ni nihče videl, še danes jokam… Še vedno vsak dan obiščem njen grob in ne mine noč da ne bi sanjala o njej. Se res sprašujem kdaj bo čas zacelil rane, kot pravijo…. mislim na vse vas, ki prestajate enako bolečino kot jaz….
Aisha moje sožalje!
Še vedno si zelo mlada za tako kruto dejstvo, da si ostala brez mame. Jaz sem svojo ljubo mamo izgubila pred dobrim mesecem, en teden po tem, ko sem napolnila 27 let. Tudi sama si ne predstavljam, da bi nekega dne nehala jokati. Sicer je še zgodaj, ampak se mi zdi, da je vsak dan huje. Tudi meni sta ostala ata in brat. Imam tudi sestro, ki pa je že poročena in ne živi pri nas.
Pravijo mi da jo tako pogosto sanjam zato, ker zelo veliko premišljujem o vsem in ker ji ne pustim oditi…. ampak jez tega ne verjamem. Sploh ne dvomim da vse ostale ki ste ostale brez mamic ne premišljujete o njih, se neprestano spominjate trenutkov preživetih z njimi in se venomer sprešujete kako bi bilo če bi bila ta trenutek tukaj….tako kot jaz. Tako da res nevem zakaj jo sanjam tako pogosto, sem pa zelo vesela da jo vidim in slišim v svojih sanjah…čeprav je nič manj ne pogrešam…
Prav imaš, tudi jaz skoraj vedno mislim nanjo. Sicer še ni preteklo dosti časa, ampak skoraj vsako minuto je zraven, v mojih mislih. Vem, da če bom kdaj še doživela kakšen lep trenutek, da se bom sigurno spomnila tudi nanjo. Ob težkih trenutkih pa tako vedno nanjo mislim, ker se mi zdi, da me edino ona zna potolažiti. Pa saj ni nikoli tako tolažila, da bi ne vem kaj govorila, ampak že dejstvo, da je bila tam, za mene. Mene je vedno potolažila že njena prisotnost, objem, znala je to narediti brez besed.
Ti kar misli nanjo. Jaz sem svojo izgubila pred 13 leti, očija pa lani. Veliko premišljujem o njih. O očiju se veliko pogovarjam. To mi zelo pomaga. Veliko lažje pa mi je od takrat, ko sem eno noč sanjla o njem in mi je razložil, da je to naredil zaradi oči. To naj vsem povem mi je rekel, ker smo se spraševali zakaj????.
Sanjam še o njem in o mamici, kako je bilo , ko smo bili še vsi skupaj.
Pa je že veliko lažje. Z mojim malim miškotom gremo babniki in dediju prižgat svečko. Pravi, da dedi aja.Tam v hiški. Starejša hči pa je še vedno zelo žalostna, saj je bil dedi njena ljubezen. On ji je bil zakon . Pa saj je bil za vse.
Pa še nekaj, čas ne celi rane!!!!
VSI SE BOMO SREČALI IN OBJELI TAM ZGORAJ.
SOLZICA ZA POZDRAV.
draga daka….iskreno sožalje. nikakor si ne predstavljam da bi še izgubila očeta….kakj prestajaš ti je res mučno. in še kako prav imaš:čas nikoli ne zaceli ran. to so samo besede s katerimi te tolažijo vsi znanci ker pač ne vejo kajnaj ti rečejo ob takem trenutko…kako pa je pri srcu tvoji hčerki pa čisto razumem,tudi jaz sem izgubila svojega dedka, ki mi je pomenil zelo zelo veliko.pa čeprav je od tega že kar veliko let ga še vedno zelo pogrešam.