Saj ne vem..
Bučka,
tudi moja mami je odšla in to pred 5 dnevi.
Lani novembra smo izvedeli za diagnozo, rak, in zdi se mi, da sem takrat ze pricela zalovati, kljub temu, da smo se v naslednjih mesecih vsi borili z njo, polno preziveli vse dni in si cimbolj skušali zapomniti vsak dan. Zal je bolezen v torek pokazala svojo zmago in mami je zaspala. Nisem mogla verjeti, da se to res lahko zgodi, verjetno ne verjamem se danes.
Ne sprasujem se vec zakaj, ker to nima pomena. Mami je lani dobila svojo novo najvecjo ljubezen, mojo hcerkico, 1 mesec preden smo izvedeli za diagnozo, pa je odsla v pokoj. Imela je polno novih nacrtov, bila krasna, energična, najbolj dobra oseba na svetu, lepa in mlada… Bili sva zelo povezani.
Zdi se mi, da sem zanikanje in jezo ze predelala, ko je bila se z nami. Sedaj obcutim le veliko zalost, praznino in nek mir. Zdravnica v bolnici nam je svetovala, naj se skušamo posloviti in pogovoriti, da bo mami lažje odšla. Zelo zelo težko je bilo, a smo se in cez par ur je v miru zaspala. Trpljenje na koncu je bilo res hudo in tega ne privoščim nikomur, zato je bilo bolje, da se poslovimo.
Nikoli vec ne bom slisala njenega glasu, nikoli vec se ne bova tako smejali, nihce te nima tako rad kot mami. Vseskozi mislim nanjo, jo klicem v svoje sanje, berem knjige, ki bi mi pomagale razumeti, kje je sedaj. V pomoc mi je majhna hcerkica in partner, brat in njegova punca in zlati sorodniki.
Upam, da jo bom nekoc nekje lahko spet objela, poljubila in bila z njo.
Mami, hvala za vse, vedno bos moja, rada te imam.
Bucka, to je moja zgodba in moje dozivljanje. V mislih sem s tabo.
Neja*
Neja hvala in iskreno sožalje tebi ob izgubi drage mami.
Moja si je nadvse želela to, kar si ti dala svoji, pa ji te želje nisem izpolnila, žal, a čas se mi ni zdel primeren, saj sem imela njo in njeno bolezen. Čakala in upala, da bomo zmagali, pa nismo. Mogoče pa ona vseeno je zmagala in odšla tja kjer ji je lepo in me tam čaka brez bolečin ter od daleč skrbi zame in me bodri. Kaj pa vem… le upam, da je tako…
Špela hvala tudi tebi, vem, sem prebrala tvojo zgodbo in čutim kako trpiš.
Kot mi vsi na teh žalostnih straneh…
Boš zdržala , boš. Vsi zdržimo. Meni je najprej umrl oče , kmalu za njim še
mami….sama sem ostala, brez doma , brez njih. Pa se vse zdrži.
Ti samo jokaj, jokaj…Pojdi na grob, pusti solzam svojo pot…..ozri se v
nebo..tvoja mamica je tam…vedno s teboj…čutila jo boš..
In potem…počasi moraš oditi nazaj v življenje…to tvoja mami hoče.. ni ji
vseeno, kaj se dogaja s teboj.
Spomnim se, ko sem dober mesec dni po mamini smrti tako živo doživljala
sanje…še danes mislim, da sem se v resnici pogovarjala z njo…
Isto sem doživljala kot ti sedaj…nekaj dni po pogrebu sem padla v nezavest,
nato se preživljala s tableti… pa me je neki noči okregala, čes …sedaj je
čas, da nehaš jokat…še sedaj čutim njeno strogost…povedala mi je , da se
ima fajn, da se imata z atijem krasno…in da bedita nad menoj in mirkata name
in na moja majhna otročička..
Pa sem se počasi začela sestavljat…tudi ti se daj….zavoljo nje, da ji ne
bo tam nekje preveč hudo….
Pozdrav
A.
Ravno sedaj sem napisala post Špeli “pod sanje” in ji napisala, da sem dva dni nazaj tudi jaz mami sanjala. Bila je duh, povedala da se ima dobro in jaz sem za trenutek stopila vanjo, bilo je toplo, lepo a vseeno malce čudno tako, da prav dolgo nisem zdržala in nato nekomu rekla, no tako pa se midve z mami sedaj objemava. Prvič sem se zbudila lepo a žal to ni prav dolgo trajal.
Hvala za lepe besede in hudo mi je, da si sama ostala brez obeh.
Bučka in Petra,
Speedy, je lepo napisala o sanjah, ki se Vama pojavljajo, še bosta sanjale.
Dejansko čutile njen objem, pogovarjajta se z njimi, to tudi odleže. Vem.
Zdržat, pa je treba, pokojnim je res hudo, če se preveč žaluje, trpijo, zato v sanjah pošiljajo tolažbo, njim je lepo, ŽALOSTNI SO ZARADI NAS.
Ali poznata pesmico???
Angeli živijo, čeprav jih ljudje ne čutijo,
nas spremljajo in čuvajo. itd.
Lep pozdrav!
PRABABI