..mamica moja, danes mineva mesec dni, odkar sem te zadnjič videla, poljubila in pobožala. Mesec muk, solza in trpljenja. Vem, da si šla na lepše vendar se nikakor ne morem sprijazniti, da te ni. Prijatelji so odšli, fant je odšel, ker ni mogel razumeti mojih slabih dni, moje zmedene glave, pa me niti malo ne boli, boli me le to, da tebe ni več, da te nikdar več ne bo.
Tako rada bi te objela, tako rada bi ti rekla “rada te imam, sonček moj”. Pa saj ti vsak dan stokrat to povem in verjamem, da me slišiš.
Zato ti bom še enkrat napisala:
Rada te imam, mamica moja zlata!

Tvoja bučka

tudi oči in tvoj kjoko te imata……vsi te neskončno pogrešamo……..

Bučka jaz te razumem. Pri meni bo jutri 3 tedne, kar mame ni. Po tvojih

besedah čutim, kako rada si jo imela. Verjamem, da je bila čudovita. Kot

moja. Veš, vsi otroci nimajo takih mam in niso tako navezani nanje.

Mogoče so med njimi tudi tvoji prijatelji. Ali pa še niso tega doživeli in ne

razumejo.

Draga bučka,moje iskreno sožalje ob izgubi ljubljene mame.
Tvoja mama te ni zapustila po svoji volji in če bi bilo po njeno te neb nikol zapustila.Dano ji je blo kratko življenje in to morš sprejet.Vem,da ti je težko in vedno ti bo.Verjemi mi,da te je mama sam telesno zapustila in da sedaj maš angela ,ki te bo čuval in te bo usmerjal po dobrih poteh.Ne obupaj ko se ti bo slabo dagajalo,ker veš,da ti ona stoji ob strani.Vedno ti bo stala ob strani.Tega se savedaj.Spominjaj se je vsak dan in vedno jo imej shranjeno v svojem srčku.Tega bo ona najbolj vesela in to je vse kar ji lahk še daš.Ne izgubi vere vanjo in v sebe.Drž se draga bučka.Lahk pa prebereš knjigi USODA DOŠE(prvi del) ter POTOVANJE DUŠE(drugi del).Ko sem jaz zgubila svojo ljubljeno osebo in v žalosti prebrala ti dve knjigi ,sem se bolš počutila,ker sem spoznala,da je na dobrem mestu in da je vedno z mano.Avtorja se žal ne spomnim.Ti bom naknadno povedala,ko se bom spomnila.Želim ti čim manj solz na tvojem licu.In nekoč,ko bo prišlo naše slovo ter čas se bomo srečali,…

p.s.
Tud tebi Petra iskreno sožalje.

Krasna je bila, borec, dobrota, predvsem pa moj sonček, moja druga polovica, tudi besed nisva rabili pa sva se razumeli, pogled je bil dovolj.

Hvala Petra za lepe besede, sem pa ti tudi mail napisala.

Sedaj pa grem ležat, sta me imunski sistem in žalost spravila v posteljo.

Sončica tudi tebi iskrena hvala za lepe besede.
Mamica moja pa bo vedno v mojem srčku in mojih mislih. Vem, da me gleda in vem, da mi pomaga ter vem, da bo z mano na tak način dokler se ponovno ne snideva, poljubiva in objameva, nekje……..

Bučka, tudi jaz verjamem, da te tvoja mami sliši in ve, da jo imaš rada. Drži se!

Kar zadeva prijatelje … nekateri so odšli sami, druge sem odgnala sama in po mesecih nedvigovanja telefona me pač ne pokličejo več. “Vsak je sam, ko ostane sam,” v eni pesmi pojejo Hazard …

Pa je mimo dva meseca in deset minut…vsak dan bolj boli…

Minilo je trinajst mesecev in sedem dni , bolečina ne pojenja, moraš pa živeti, ker te otroci potrebujejo, življenje okoli tebe gre naprej, navadiš se živeti z bolečino, nikoli pa ne poneha boleti.

Evo mami pa smo prišli do tretjega….čas neusmiljeno beži, vse živi, vse miga, vse se vrti, le tebe ni….nas pa boli……

Rada te imam, mamica moja!