…in tam nekje
DPEN!
Prebrala sem tudi tvoje prejšnje prispevke. Danes je komaj 2 tedna, odkar
mi je umrla mama. Svojih otrok nimam, zato čisto točno ne vem, kako zelo
te boli, vendar vem, da močno. Vendar trudi se, lepo te prosim, zaradi
sina. On te vidi in ga zelo boli, če vidi, da si na tleh. Dokler se ne bosta
videla, ga bo potolažila moja mama. Ljubezni je imela dovolj za cel svet.
Predobra je bila za ta svet. Včasih se mi zdi, da odidejo najboljši. Imam
brata, ki še ni imel maturantskega plesa. Nikoli ne bo mogel zaplesati tam s
svojo mamo. Bodi hvaležna za ta lepa leta z njim. Veš, veliko dečkov si
sploh ne upa pokazati svoji mami pravih čustev. Bodi vesela, da te je
nekoč rad stisnil,… in ti pokazal, da te ima rad.
Draga DPEN,
tako tezko in nepopisno hudo. In ni besed in ne dejanj, ki bi Te potolazila, kajti najhujsa za starsa je izguba otroka.
Nic Ti fizicno ne more vrniti tvojega zaklada – ravno tako Ti “nic” ne more vzeti spominov in lepih trenutkov z njim in “nic” prepreciti, da zivis v svojem svetu dalje z njim. Pobozaj ga, stisni ga, poljubljaj ga v mislih – vedno znova in znova. Vem, da je bolecina huda, nic manjsa kot tistega dne, morda celo vecja. Clovek je popolnoma izgubljen.
Verjemi, da Te caka, tako kot Ti cakas, da se ponovno srecata.
Anja
Draga DPEN!
Tako čudovite verze si napisala, da so mi solze kar lile. Kako si? Upam, da ti je vsaj stotinko lažje kot ob izgubi pred 15 meseci? Saj vem, saj vem tudi sama čutim neizmerno žalost in bolečino, pa je minilo 22 mesecev od kar sem ga izgubila. Edino, kar sem se v tem času naučila je to, da nekako obvladujem svoja čustva in misli. Poskušam živeti čez dan v službi, med ljudmi, tudi doma, tako da ne mislim vsak trenutek na njega in si to dovolim, ko sem sama. Drugače bi bilo prehudo, solz ne moreš ustaviti pa tudi srce zaboli tako, da ti kar zaustavi dih.
Ampak gre, nekako gre to življenje naprej, četudi sem dolgo, dolgo nejeverno gledala in se spraševala kako da vse teče naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ljudje so se še naprej smejali, uživali in se pritoževali za neke nepomembne stvari. Najraje bi kričala: Moj sin je umrl!!!! Naj se ustavi svet!!! Največja tragedija, kar jih je možno se je zgodila!!!Največja krivica na svetu!!!Moj fant, moj zlati fant na pragu življenja, v cvetu mladosti, je odšel za vedno..
Naslednji mesec, 8.septembra bi imel 18 let. Ne vem kako bom preživela ta dan….
Napiši še kdaj kaj, kako si, kako preživljaš, kot jaz pravim zase “preostanek življenja”. Vse svoje življenje do sedaj, si namreč delim v življenje z njim in po njem…In moram priznati, da se prav nič ne bojim več smrti, ker vem da ga bom srečala. Žal mi je samo vseh tistih, ki bodo ostali za mano in bodo morali preživljati bolečino, ki jo sedaj jaz zaradi izgube ljubljenega človeka.
Prosim te, če lahko, napiši mi avtorja teh verzov.
Lp in mir tvoji duši
Draga KMETKA pozdravljena
Tvoje pismo, v katerem razkrivaš kako preživljaš dneve in mesece po slovesu dragega sina, se mi zdi kot da je podobno mojemu življenju. Tudi jaz se nekako borim dan za dnevom, predvsem se osredotočam na to, da se obvladujem pred drugimi, da se več ne obremenjujem z njihovimi besedami ali z njihovim molkom, z njihovim ravnanjem.
Spoznala sem, da moj sin je bil samo moj, edino jaz sem bila njegova mama in občutke, ki sem jih občutila jaz, ko je pričel rasti v meni, ko sem ga rodila, ko je rastel in zrasel v postavnega mladeniča ni mogel občutiti nihče drug kot jaz. Tako tudi občutke ob nesreči, ko je za vedno odšel, ne more občutiti nehče tako kot jaz, negova mama. Ta bolečina je samo moja. In z njo bom živela samo jaz. Zakaj bi se obremenjevala z drugimi.
Draga KMETKA razumem tebe in tvojo bolečino, toda zdrži in živi naprej, kajti tvoj sin bi tako želel. Veš nikoli, nikoli več ne bo tako kot je bilo. Nekoč, ko bo pa prišel najin čas, bova pa šle in takrat naju bosta pričaka najina zlata sineka.
Verze sem pa zasledila, ko jih je neka mama zapisala v spominu na sina, brez navedbe avtorja. In jaz sem se takoj našla v teh verzih.
Tudi ti najdi mir v svoji duši. Na svidenje.