Pa je udarilo.
V nedeljo….tako lep izlet sta imela, v delčku sekunde je bilo vsega konec.
Kako naj pomagam bratu, ki mu je umrla punca. On je vozil tisti ATW, njemu nič, ona pa je umrla. Kaj naj mu rečem……je čisto v šoku, ne govori, gleda v tla in zmajuje z glavo.
Hudo mi je zanjo, še posebej zanj, ki je ostal. Prepričan sem, da bi takoj dal svoje življenje zanjo…..

Uroš

Moje iskreno sožalje
Uroš,sedaj so to za njega zlo težki časi.Še težji bodo prišli.Bodite z nim in ga NIKOLI ne pustite samega.Mejte ga na očeh,ker se bo dalo zgodit,da ne bo mislil z svojo glavo.Še posebej če je mlad.On se sedaj počuti krivega in mu marsikaj roji po glavi.Bodite skupaj ,ga tolažite,…Naj ve ,da ni ostal sam.Naj se ti zaupa,kajti drugače bo težko prebolel.Najhuje bo šele prišlo,ko bo spoznal kaj se je zares zgodilo.
Govorim iz lastnih izkušenj.

Uroš!

Bodi z njim. Povej mu, da ga imamo radi. Čeprav smo izgubili nekaj zelo dragocenega. Našo dobro, prijazno, pozorno,…. punčko. Radi imamo tvojega brata tako kot ga je imela rada ona. Ljubila ga je in vsi vemo, da je ljubila dobrega, poštenega fanta, ki mu ne privoščimo takega trpljenja. Vedno bo naš tako kot ona.

Iskreno sožalje vsem. Fanta pa pazite, bodite z njim, mu odpustite, ker si sam ne bo nikoli. Ko bo potreboval pomoč, mu jo poiščite, da ne bo prepozno. Če zmorete ostati v stikih, ostanite, ker boste potrebovali drug drugega.

Uroš,

poznam jo, še predobro jo poznam, deklico tvojega brata. Bila mi je sodelavka, taka, ki je znala najti besedo zame in za otroke…. Dajala mi je občutek, da živi le za njih in največ za svojega fanta. Tega, kako ga je imela rada, ne znam povedat….
Spominjam se zadnjih dni v službi. Pa verjemi ali ne, na nek način se je poslavljala, od mene, sodelavk in na tak lep način od deklice po imenu Julija. Nihče ni pomislil, da pa je danes ne bo več…..
Vračala sem se domov in nisem hotela verjeti, dekle, najbolj previdno, kar sem jih poznala…. Zakaj ona?
Jutri prihajam k njej, da ji namenim še zadnje besede, da jo pospremim in da bom začela verjeti, kar sedaj še enostavno nočem. Še vedno mislim, da se ji bom lahko nasmejala in ji namesto dobr dan zaklicala “O naša Petrca”.
Uroš pazi na Janeza, potrebuje tebe, prijatelje, največ pa čas, saj le-ta zdravi vse rane.
Tebi in vsem domačim izrekam sožalje….

Uroš, mislim nate……vem kako se počutiš!