Kako ste preživeli ločitev?
Zmešalo se mi bo! S fantom, s katerim imam tudi otroka (3) sva se razšla. Varal me je. Odšel je. Mislim, da ne bom prenesla. Živim iz minutko v minutko. Podira se mi svet pod nogami. Meša se mi. Toliko stvari je vezanih nanga. Otrok ga pogreša, jaz težko zmorem vse narediti sama, ne morem jesti, v službi delam s starejšo gospo, ki ji ne morem nič zaupati, vsi prijatelji so njegovi, saj sem se preselila k njemu v drug kraj, nimam skoraj kam iti, ker je manjši kraj. Stanovanje pravi naj bo moje, vendar sem brez avta. Non stop gledam v mobi, da mi bo poslal kakšno sporočilo, čakam na njegov klic … Ko pokliče, je seveda ves srečen: „Kako kaj otroci, pridem danes ponje?“ In potem ostanem še sama. Kaj naj naredim, da se mi ne bo res zmešalo, kajti pravi, da se ne bo več vrnil, ker je na novo zaljubljen? Kako naj psihično držim?????????????
Se strinjam, Barbi8. Nisi zašla na napačen forum; ko nekdo izgine iz tvojega življenja na tak ali drugačen način, ostane za njim velika praznina. Le pogumno, prej ali slej se bodo stvari postavile na svoje mesto. Je pa res, da umrlega ponavadi ne moremo preboleti ali pozabiti, ti pa njega lahko. Preprosto moraš iti dalje – to počne tudi on. Ne daj se!
Vso srečo ti želim.
Sem v podobni situaciji. Tudi mene je zapustil fant zaradi druge. Bil je moj edini in skupaj sva bila 13 let. Bil je del mene in sedaj se pocutim prazno in zelo zelo zalostno. Moji dnevi so polni bolecine. Izcrpavam samo sebe. Ne morem si predstavljati, kako je lahko huje. Vendar ce je zraven se otrok mora biti se neskoncno tezje. Ne razumem, kako lahko nekdo to naredi osebi, ki mu je bila tako blizu tako dolgo. Zaljubljenost mine, navezanost, spostovanje pa ostane. Kako deci tega ne razumejo?! Rada bi ga sovrazila, pa ne morem. Se vedno upam, da se vrne, ceprav tezko verjamem. Dobro ga poznam in vem, da bezi pred problemi in se ne sooca z njimi. Tak slabic je. Vem, da bo treba naprej, pa ne vem kako.
Tudi sama sem dobra dva meseca nazaj (zaradi druge ženske) izgubila partnerja, s katerim sva bila skupaj skoraj šest let in imava 1,5 letno punčko.
Ko berem vajine izpovedi, je kot bi šlo za mojo zgodbo, za moja razmišljanja.
In vsem drugim (sploh tistim, ki tega niso doživeli), lahko povem, da je ta forum še kako ustrezen za nas.
Menim, da je bolečina ob tem, ko te nekdo zapusti zaradi druge osebe, še hujša kot bolečina, če ti ljubljena oseba umre. Ker, ko ti umre, ga res izgubiš za vedno, ko pa te zapusti zaradi druge osebe, pa ga izgubiš za vedno, poleg tega pa te prizadane, zavrže, poniža…
Sama se zelo težko borim z vsem tem, tudi punčka ima že dva meseca precej težav, sploh to podajanje…
In kot je napisala ena od vaju, je res najhujše to, ker on zdaj misli, da to je pa zdaj to (kao prava ljubav), s tem, da si je najdu eno ‘neresno’ smrkljo.
Boli, boli, boli…
Da bi si mogoče odgovorili na določena vprašanja, na katera sami ne najdeta odgovora, vama svetujem Skupino za razporočene, ki je organizirana pri frančiškanih (http://franciskani.rkc.si/fdi/index.htm). Sicer čez poletje ni srečanj, začnejo se jeseni. Sama sem bila zdaj dvakrat in moram reči, da je zares dobro…
In še nekaj: vem, da si zaslužimo srečo v življenju in vem, da si zaslužimo, da bi nas nekdo res imel rad…
prosim, če ste lahko popolnoma iskrene; ali bi bilo bolje, da niste nikoli izvedele, da ste varane?
Pred parimi dnevi sem izvedela, da moj svak vara mojo sestro. To mi je sam tudi priznal. Odločila sem se, da ji sama ne bom povedala – saj tudi ne vem KAKO! Rekel je, da ji bo povedal, ko bo sam pripravljen, da ga je strah. Imata 1 leto starega otroka, kar je še težje. Najbolj grozno pa je to, da živimo v hiši dvojček in moram svojo sestro vsak dan gledati in hkrati se počutim kot največja lažnjivka, kot izdajalka, pa sama nisem naredila nič narobe! Le zakaj ji je to storil?
Vem, da ni za na ta forum, a slučajno sem pokukala vanj in odkrila ta post.