Pet let je, kar sem te še zadnjič objela. Ležala si tam…tiha, bleda…hladna…

Želela sem si, ta dan izbrisati iz spomina…skoraj se ga nisem spomnila…ampak nekje zadaj, nezavedno je želja, da ohranim vsak trenutek tistega, ko se se te lahko zadnjič dotaknila in se ob tem zdrznila…bila si hladna…mrtva.

Čas mi ne pomaga…..vedno huje mi je…ampak nekako sem se navadila živeti s tem…

Na grob ne hodim…ne morem…ne vem, kje si…zlate črke tvojega imena na črnem marmoru…to nisi ti…to so le sledi nekoga, ki je brezosebno vklesal tvoje ime..

Barbara…če bi lahko čas zavrtela nazaj…sebično z moje stvari. Pot ki si si jo izbrala v onstranstvo je bila tebi v rešitev…rešitev, ko duša počepne pod pritiskom življenja…. vendar tu sem ostala jaz…sama z najino mami in očetom… ne jokamo skupaj…vsak v svojem kotu…da ne vidimo solze in tako bodrimo drug drugega…si osmišljamo življenje ki nam je ostalo po tvoji praznini. Še vedno je prostor…čaka te…morda pa so to res le moreče sanje…in ko se zbdimo bomo zopet skupaj….. želje…

Vendar vsak dan se pogovarjam s tabo…obujam spomine….modre barve so…jih vidiš tudi ti? Kadar se zavijem v tvojo jopico ali šal, se mi zdi, da te slišim, da me greješ…in takrat se nasmehnem…saj vem, srečali se bova..enkrat …nekje …. v modrini… in takrat se bova zopet skupaj smejali…srečni bova…ti zame, jaz zate…takrat ti bom pokazala vse tiste stvari, ki ti jih sedaj v mislih ne znam opisati, ne znam najti besed…ne moreš priti sem in videti…

Razpeta sem med tvojo modrino in toploto moji dveh sončkov. Veliko se pogovarjamo o tebi. Si predstavljaš, da sta že oba osnovnošolca. Živiš v naših misli…pa vendar mi manjka dotik…manjka mi tvoj smeh, tvoj pogled…preprosto manjkaš mi.

Barbara…rada te imam in pogrešam te… si moja sestra!

M.

draga M.,

kako poznam ta občutek, to željo, da so to le neke čudne, grozne sanje … tudi jaz nekje ves čas čakam, da jih bo konec … da bo potem spet vse lepo, kot je bilo prej … saj ne more biti res! saj to se ne dogaja, ne meni! mogoče se dogaja drugim, tistim daleč od mene … ne, sploh se ne zdi resnično!
me Janez zdaj vidi, me sliši, še ve, da ga imam rada? se bova srečala na drugem svetu?
so dnevi, ko ves čas jočem. in so dnevi, ko čutim le praznino – kot res v pričakovanju, da bo teh čudnih sanj enkrat konec … kot da sem v svojem lastnem življenju le opazovalka. kot bi gledala film, katerega vsebina se mene osebno niti ne dotakne. ta otopelost se mi zdi še hujša …
in ne vem, če se je mogoče sploh “sprijazniti” … sprejeti – mogoče. sprikazniti se?? kako le?????

Čakam jo ,da pride in pozvoni na moja vrata.
Čakam jo, da me pokliče in vpraša:”Boš skuhala kavo ?”
Čakam jo , da mi bo rekla , daj pogovarjaj se z mano , ne poklopi še telefona.
Pa zvonec noče zazvoniti, pa telefon je že več kot štiri leta mrtev glede njene številke. V mobitelu pa jo še vedno imam na imeniku, pod številko pet.
Zakaj za vraga se je ravno meni to moralo zgoditi, zakaj sem ravno jaz ostala brez nje, edine sestre ???
ZAKAJ ???????
Pa še toliko stvari sem ji morala pokazati in toliko zanimivosti povedati.
Bog , stokrat sem ti rekla, da nisi pravičen.
Zato, drage moje, vas razumem, in vem kako boli.Nikoli ne preneha,bolečina, samo potuhne in čaka, da udari, s spomini vred…

Ostali so nam spomini, in drobne reči, ki nas vežejo z ljubjenimi osebami.

Beruška