zahvala
Napišite jim nekako tako: Spoštovani!
Hvaležni smo Vam za 10 let predane in ljubeče skrbi za našo drago taščo, ki je bivala v vaši ustanovi. Spominjamo se vas s hvaležnostjo in spoštovanjem.
zraven lahko dodate še katero od spodnjih misli:
A dan je črni moral priti,
bridkosti dan, oj, dan solzan,
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.
(S. Gregorčič)
Življenje niso dnevi,
ki so minili, temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
(P. A. Pavlenico)
Vse poti so večne, stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo
vsak korak je večno nov.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetel in lep
kot zvezda na nebu…
(T. Pavček)
Razprl bi roke in trepetaje
zavpil v daljavo…
I. Minatti
Pojdem,
ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem
vse svoje zbrane
od včeraj
od kdo ve kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj vseh majev…
ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)
Nikamor času ne mudi se tu.
Nizko je, kjer obstal sem, na planoti
boričevje – in v tihem jezeru
počasi, list za listom, se na dnu
nabira šota. Dolgo stal bi tu
in zbiral misli svoje bi v samoti.
Janko Glazer
Ne en dih!
Ne en list ne zatrepeče,
mirno v srebru se leskeče,
ziblje stvarstvo sladko speče
pokoj tih…
(Simon Gregorčič),
To jutro se je sonce
priplazilo
čez rob mojega okna –
tako nežno mi je
pobožalo obraz
in zaspane oči.
V bežnem trenutku prebujenja,
polnem želja,
sem pomislil, molil,
da bi bila ta nežna
toplota lahko ti…
(R. M. Goom)
Vsi, ki radi jih imamo,
nikdar ne umro,
le v nas se preselijo
in naprej, naprej živijo,
so in tu ostanejo…
(J. Medvešek)
In tedaj, čisto na koncu,
spati.
Spati
in sanjati, kako je velika
muževna steblika,
ki zapiska ljudem
na pomlad,
o Jurjevem.
(Tone Pavček)
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)
e hočete resnično
gledati duha smrti,
odprite na stežaj srce
telesu življenja.
Kajti življenje in smrt
sta eno, tako kot sta eno
reka in ocean.
(K. Gibran)
Nisi se izgubil kot zven
v tihoto, nisi odšel
v nič in pozabo.
Po tebi merim
stvarem pomen
in tvojo pesem
skušam peti za tabo.
(T. Pavček)
In pojdem odtod
in ostali bodo ptiči in peli
in ostal bo moj vrt,
v njem zeleno drevo
in vodnjak beli
Človek ne more poplačati s
hvaležnostjo; lahko le povrne
na enak način
nekje drugje v življenju.
(Anne Morrow Lindbergh)
S tvojo pomočjo smo spoznali,
kako čudovito je lahko življenje,
kako so v življenju v resnici
najpomembnejše preproste stvari
in da je bistvenega pomena to,
lahko ravnaš z drugimi ljudmi.
(Lisa Scully-O” Grady)
Čez noč, čez noč
pregrnila travic svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
(O. Župančič)
Gorje, brez tebe bo še tisoč let
cvetela roža in mladil se svet,
a kdor naskrivoma
ti je srce poznal –
obiskal bo gomilo, kjer boš večno spal.
(Perzijski napis)
Čeprav izniči vse,
kar nas na zemljo veže,
do src globin
in do ljubezni
smrti moč ne seže.
(A. Škerl)
Življenje je kot knjiga,
za listom list,
za dnevom dan,
nihče ne ve, kdaj bo končana
zadnja stran.
(Malčka Tamše)
Zaželi dobrodošlico samemu sebi
v svojih tisočerih drugih oblikah,
ko se povzpneš na skrito plimo in
odpotuješ nazaj domov.
(Hafis)
Življenje – to niso dnevi, ki so minili,
temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.
(Projter A. Pavlenko)
Ovenela nam je vejica jasmina,
poljub skopnel je kot sneg spomladi,
in med ljudi, ki se imajo radi,
se je naselila bolečina.
Brez njih je dom
pust, nezaseden,
kot duša, ki nima s kom
spregovoriti besede,
a z njimi jo nosi
do skrivnostnih obal
k videnju,
k vedenju…
(T. Pavček)
Sedaj vem, da ni ločitev,
da so zgolj slovesa,
ki nas očiščujejo, nas prebujajo,
nam kličejo v zavest končnost…
(J. Rajhman)
Tudi jaz
trava med travami,
drevo med drevesi,
bom ostal z razprtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo, zemlja,
dolgo dolgo,
takrat ko bom tih in dober
tudi jaz.
(I. Minatti)
Srce je dalo vse, kar je imelo,
nobene bilke zase ni poželo,
odšel si sam na pot neznano,
kjer ni skrbi in bolečin,
za tabo ostal je le boleč spomin.
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
(S. Kosovel)
Meni ni treba nikogar več,
druga ne brata ne matere,
v mater pretajno sem našel nazaj,
sredi kali sem… in dobro je
(O. Župančič)
Neskončno trudna od iskanja,
od bojev, si miru želim,
miru, ki pesem vonj pozvanja,
da v njo zamaknjena zaspim.
(O. Župančič)
Ti si odšla
s popotnico zvezd in angelov
s kraja, od koder se odhaja v življenje
ali prihaja iz smrti.
(Tone Pavček)
Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J. W. Goethe)
Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
(O. Župančič)
“Življenje je meni Kristus, in smrt dobiček.”
(Flp 1,21)
Piš vetra posušil bo solze,
klopotec oznanil jesen,
življenje le kratka je pesem,
to zdaj, ko te ni, dobro vem.
(S. Makarovič)
Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.
(T. Pavček)
Ne jočite ob mojem grobu,
nisem tukaj in ne spim.
Tisoče vetrov sem,
diamantni lesk na snegu,
sončni žarek na zelenem klasu,
rahli dež jeseni.
Ko prebudite se v tišini jutra,
sem zamahi ptic prepevajočih,
ki krožijo po nebu.
Zvezda sem, njena blaga luč v noči.
Ne jočite ob mojem grobu,
nisem tukaj.
In potlej pride temna noč
in vsa lepota mine,
le svetle zvezde vprašujoč
v grozeče zro temnine.
(J. Murn)
Nihče ne sliši, kadar jočem,
nihče ne ve, kako mi je,
nihče mi solze ne obriše,
le vse molči in mirno je.
In tedaj, čisto na koncu,
spati.
Spati
in sanjati, kako je velika
muževna steblika,
ki zapiska ljudem
na pomlad,
o Jurjevem.
(Tone Pavček)
Vsa drobna razumevanja,
neopazne prijaznosti…
Na tisoče drobnih dejanj prijateljstva
je naredilo naše življenje lepo.
(T. Thompson)
.Vrača se pomlad, a življenje ne…
Le spomini kakor jata ptic
znova ožive…
Zorel me je čas,
skrbi in nadloge,
neprespane noči,
otroški glas,
smeh vnukinj
in dela ukaz.
(Rija)
Ko izgubiš nekoga,
ki ga imaš rad,
ostane bolečina
in z leti ne zbledi.
Četudi jo pokrijejo
skrbi,
vedno v tebi tli,
je žerjavica,
ki se nikdar ne pogasi.
Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran duh spremlja
te vedno in povsod.
(Simon Gregorčič)
Dobil si dovoljenje za odhod.
Recite mi zbogom, bratje!
Vsem se priklanjam in se odpravljam
na pot.
(Tagore)
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu.
(S. Kosovel)
Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.
(Ivan Minatti)
Kaj zapišem naj ti?
Kaj v prijazen spomin rečem naj?
Kaj usoda mi je vzela?
Kaj, zakaj…?
(Oton Župančič)
Ničesar ni, da v tem ne bil bi Ti,
so le oblike Tvojega smehljaja,
in vsaka stvar o Tebi govori,
Ti ostajaš…
(J. Košir)
Poslovil se je od ulic in poti,
od drevoredov, ribnikov, labodov,
od zatonov in sončnih vzhodov,
od spominov na prelepe dni.
(S. K. Jug)
Tja v gozd bi šel zato,
da tam na mehki mah bi legel
in svetle bi oblake pasel,
zroč v nebo.
Če le ne bo
ta gozd se prej že zarasel
in moj pogled tako prestregel,
da zrl bo le v temo.
(K. Erdlen)
Kaj ptici je, da žalostno
v grmovju žvrgoleva,
zakaj več pesmi, kakor prej,
veselih ne prepeva?
(Simon Jenko
Večerni zvon, o mili zvon,
tvoj glas poslušam iz daljave,
telesnih več ne čutim spon,
srce topi se, moli – Ave Marija.
Vem, da pride dan,
ko se mi izgubi spred oči ta
zemlja in se življenje tiho
poslovi in mi potegne zadnjo
zaveso čez oči
Nikoli več
sonce te ne zbudi,
nikoli več,
konec je vseh skrbi!
Kjerkoli si,
naj angel čuva te!
Kjerkoli si,
nate bomo mislili vsi!
(F. Nova)
Umrlo je meni srce,
umrle so nade sladke,
umrla ljubezen goreča,
umrla življenjska je sreča.
Simon Gregorčič
Naj zgrudi smrt človeka,
človeštvo ostane;
z njim do poznega še veka
živi, kar zanj storim.
(F. Prešeren)
Naše življenje je v božjih rokah,
če je Njegova volja,
ne žalujete za menoj,
temveč se me spominjajte v ljubezni.
Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.
(K. Kovič)
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
(S. Kosovel)
Slika je le senca
človeka, ki oživi,
ko se spomini
vračajo
Ne, ni umrl!
Oči le častne je zaprl,
da se po trudu in boju
oddahne v blaženem spokoju.
(S. Gregorčič)
In zopet je pomlad prišla
semkaj gor v hribe,
sem gor iz doline med trte
in cvetice bele.
Tukaj je čakala in jokala,
ker se ti ne prebudiš, ker ti za
vedno trdno spiš
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
(S. Kosovel)
Jaz sem majhno, majhno drevo,
ko pride veter, igra se z menoj,
in če, vihar, pozoveš me v boj,
kako naj se borim – kako?
(S. Kosovel)
Tiho, tiho mi, srce, zaspi,
tam pod rušo, tam so tihi sni,
tam je mir, ki tu ga človek išče.
(K. H. Macha)
Tiha misel zablestela
nad večernim krajem,
duša odblestela
z zlatim je sijajem.
(S. Kosovel)
Človek je kakor kaplja rose na listu,
veter pihne, ni te več!
Ljudje kot si ti,
nikoli ne umrejo,
le v velikem gozdu zaidejo s poti.
Zatorej, zbogom med zvezdami!
Noč, ki ne pozna jutra,
ni tvoja poslednja noč.
Naselila se je, z zvezdami posuta,
v očeh tvojih dragih,
vseh, ki si jih ljubila nekoč.
(T. Pavček)
Težko je pozabiti človeka,
ki ti je bil drag,
še težje je izgubiti ga za vedno,
a najtežje je, naučiti se živeti brez njega.
Na svetu nimamo ničesar,
kar bi bilo naša last,
vse nam je dano
le za določen čas –
tudi ljudje, ki jih imamo radi.
(M. Klevišar)
Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peruti v brezdaljo razpeti
in mir iz onostranske pokrajine vase ujeti.
(Srečko Kosovel)
Ni več trpljenja, ne bolečine,
življenje je trudno končalo svoj boj.
(S. Gregorčič)
Nihče ne sliši, kadar jočem,
nihče ne ve, kako mi je,
nihče mi solze ne obriše,
le vse molči in mirno je.
Le komu naj svoj bol izlijem,
le komu naj podam roko,
odšel si daleč tja v neznano,
brez slovesa, kar tako…!
Ko tvoje zaželim si bližine,
grem tja, v ta mirni kraj tišine.
Tam srce se tiho zjoče,
saj verjeti noče,
da te več med nami ni.
Tulipani zopet cvetijo,
tvoje terase zelenijo,
ptički veselo žvrgolijo,
vendar nam nič ne more
omiliti naše bolečine
Po ribniku veslaje
labod je v mrak zapel,
in tiše pojoč in še
tiše v vodo potopi
se bel.
(Heine)
O, saj ni smrti,
ni smrti!
Samo tišina je
pregloboka!
(S. Kosovel)
Pojdem,
ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem
vse svoje
zbrane
od včeraj
in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj
vseh majev…
Ne kličite me nazaj!
A dan je črni moral priti,
oj, dan teman, oj, dan solzan,
bilo se težko je ločiti,
a solze vse, ves jok je bil zaman
Rad bi zapustil svet, ljudi…
ne iz sovraštva!: krik srca
doline mraka si želi…
(Byran)
Po ribniku veslaje
labod je v mrak zapel,
in tiše pojoč in še tiše
v vodo potopi se bel
Gorje, brez tebe bo še tisoč let
cvetela roža in mladil se svet,
a kdor naskrivoma ti je srce poznal –
obiskal bo gomilo, kjer boš večno spal.
(Perzijski napis)
Veliko je načinov,
kako zlomiti srce.
Toda v resnici se je
srce strlo, ker so mu
odvzeli njegove sanje.
Pearl Buck
Končani hudega so boji,
a to ni smrt, je le vstajenje,
ko pri odrešeniku svojem
našla boš milost in rešenje
Pomlad srčno zaželena,
kje je tvoj obetan cvet?
Kam, o kam ste se iztekle,
nade mladih let?
(S. Gregorčič)
Zapel je zvon
Pojdem,
ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem
vse svoje zbrane
od včeraj,
in kdo ve, od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj
vseh majev…
Ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)
tebi v slovo.
Poln bolečin
ostaja spomin,
ostaja praznina,
molk in tišina.
Tisti, ki ljubijo bolj kot vse na svetu,
ta svet ne more ločiti. Smrt ne
more ubiti nečesa, kar nikoli ne umre.
William Penn
Tiha misel zablestela
nad večernim krajem,
duša odblestela
z zlatim je sijajem.
(S. Kosovel)
Odprta dan in noč so groba vrata,
al” dneva ne pove nobena prat”ka.
(dr. F. Prešeren)
Toda On me je poklical
in moral sem mu slediti.
Vstal sem in šel tiho.
(L. Cernuda)
Noč, ki ne pozna jutra,
ni tvoja poslednja noč.
Naselila se je, z zvezdami posuta,
v očeh tvojih dragih,
vsem, ki si jih ljubila nekoč.
(T. Pavček)
Ni več tvojega smehljaja,
le trud in delo tvojih pridnih rok ostaja.
Molče s solzami se borimo,
“naj bo le mora”, si želimo.
A žal, nebo nas ne posluša,
od žalosti boli nas duša.
Težke in bridke reči
mi pravi veter nocoj,
tiho v vejevju tam joče,
kot da na tihem žaluje
in trpi z menoj.
Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
(O. Župančič)
Svetli dnevi –
ne joči,
ker so minili,
ampak se smehljaj,
da so bili.
Minile zate vse so bolečine,
a v naših srcih pustila
si neizmerne lepe,
drage nam spomine.
Še vedno čutim na koncih
prstov njen zadnji utrip,
utrip srca, ki je mojemu srcu dalo prvi utrip
in je bilo do zadnjega diha
manj zase ko zame.
Do zadnjega hipa, ko sem spoznal:
nimam več mame.
T. Kuntner
Ko v dušo se tuga zares naseli,
še sonce ostane brez sijaja,
veselje izgine, srce zaskeli,
lep nate spomin nam ostaja.
(K. Stergar)
Pojdem,
ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem
vse svoje
zbrane
od včeraj
in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj
vseh majev…
Ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)
Gorje, brez tebe bo še tisoč let
cvetela roža in mladil se svet,
a kdor naskrivoma
ti je srce poznal –
obiskal bo gomilo, kjer boš večno spal.
(Perzijski napis)
Odšel si mnogo prerano,
s knjigo življenja nedokončano.
Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
a ostala je tišina, ki močno boli.
Na moji poti ni več
postaj.
Samo še ena je in tam
ostanem.
Vso pot premišljam, kakšen
je ta kraj,
tako je daleč in tako
na samem
V deževje in mraz smo ogrnjeni,
potniki skozi jesensko krajino.
Se iščemo na tej poti
ali le udejanjamo svojo usodo?
Nekemu navdihu sledimo,
vendar ga ne razumemo.
Na mnogih križiščih stojimo.
Sivi led ljubimo in mlačno zimo.
Prazni, ravnodušni svet.
(T. Brenk)
Trpljenje kratko skoro se konča,
ko v večni pokoj sprejme dušo grob,
in po viharjih in čereh morja je smrt pristan,
po boju mir, po delu sen sladak.
(Spencer)
Pot je prehojena…
Končana sta upanje in hrepenenje.
Težko je dojeti, da je minila
sreča z dobroto tvojega srca,
in žalostno sprejeti,
da se s tem vse konča.
Ostala mi bo nema bolečina,
ki za lepimi spomini se bo skrila.
Ostalo grenko je spoznanje,
to je resnica, niso sanje,
da te nazaj več ne bo,
ker si za vedno vzel slovo.
Spočij si žuljave dlani,
za vse še enkrat hvala ti,
dobrota tvojega srca
nikdar ne bo pozabljena.
EPITAF
Slišiš trpko melodijo?
Spomin se utaplja
v razglašenih vzdihih.
Paviljon v srebru
in duhovi,
ki strmijo v spomenike.
Kakšno posvetilo si želijo?
Mračni in rdeči…
Kakšne stihe?
(T. Brenk)
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem prostranem gozdu.
(S. Kosovel)
Ne boš več v zvezdnih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nestrpen čakal več pomladi,
ko breskev vzcvetejo in trt nasadi.
(A. Gradnik)
Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal.
(F. Prešeren)
Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetju zemlja se zagrne;
zame pa pomladi ni.
(S. Jenko)
Ko mene črni grob zakrije
in bela smrt oči zapre,
ljubezen še iz groba klije,
dragi, ne pozabite me.
Solza kane mi iz očesa,
pred menoj je tvoj obraz,
odšel si tiho, brez slovesa,
mirno spiš in čakaš nas.
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nestrpen čakal več spomladi,
ko breskev vzcvetejo in trt nasadi.
(A. Gradnik)
Niti zbogom nisi rekel,
tudi roke ne podal,
smrt te vzela je prezgodaj,
a v naših srcih boš ostal.
Truplo tvoje zemlja krije,
v hladnem grobu mirno spiš,
srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš,
nam pa žalost srce trga,
solza lije iz oči.
Spomin…
Edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne
Šel v visoke bom planine,
skrita sila vleče me,
tam kjer rododendron raste,
naj bi pokopali me
Bilo lepo je – prelepo,
skalilo srečo je slovo,
slovo, za nas najhujše zlo,
spoznali smo, da te ne bo
Ta črni dan je moral priti,
ta dan gorja, ta dan solza…
Ti nisi umrl,
ti samo spiš,
ko bomo mi umrli,
boš umrl tudi ti.
Nekje v tebi je bol bila,
zamahnil si z roko,
češ zmogel bom – močnejši sem,
pa vendar ni bilo tako.
Zdaj angeli se s teboj igrajo,
kakor z nami rad si se ti,
dlani ljubezni ti podajo,
saj bil del nas si in še si.
(Barbara Kolarič)
Spomin najlepše je darilo,
ker nikoli ne umre, in v
spominu našem boš živel do dne –
ko bomo tudi mi v tvoj svet prišli.
Smrt je sen brez sanj.
(Napoleon)
Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal,
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.
(F. Prešeren)
Ali predno mi skovir odpoje,
malo predno bom umrl,
se bom v tihi hram zaprl
in izpel vse pesmi svoje
(Kajuh)
Nalahno
pritajiti dih
zaspati
kakor sveča
stanjšati se
v večni list
malinovega cveta.
(Lidija Gačnik)
Ko je listje zašelestelo
in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatim je sijajem.
Tiha – kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela.
(S. Kosovel)
Ko mi bo hudo, pogledal bom v nebo,
in mi lažje bo, pogrešam te močno,
v rosi jutranji zajokal bom v nebo,
naj angeli mi te vrnejo.
Je svet živih in svet mrtvih;
edina vez med njimi
je ljubezen
In s teboj bomo zopet družina,
ko bomo sklenili ta krog ljubezni
in se skoz kroge grogov vrnili
k tebi – počasi in tiho in zagotovo –
eden za drugim.
(Tone Kuntner)
Povej mi kdo,
kam oblaki plujo,
kam ptice lete,
kam vode teko,
kam človek gre.
O. Župančič
V pisane trave ob bele poti
kmalu se rože preselijo s šip,
v snegu že okna odprl je hrib,
seme pod snegom znova kali,
a tebe več ni…
(po J. Menartu)
Kakor od daleč pada list na list,
ko da na nebu rumene vrtovi;
vsi padajo z zanikanjem v očeh.
In težka zemlja pada po nočeh,
v samoto pada iz vseh daljnih zvezd.
Vsi padamo. Ta roka, te oči.
Vsem je zapisan padec: neizbežno.
A Eden je, ki neizmerno nežno
to večno padanje v rokah drži.
R. M. Rilke, Jesen
Ko se moraš posloviti,
te objame neznosna bolečina.
A ko pustiš, da te preplavijo
vsi lepi, skupaj preživeti
trenutki, se zavedaš, da
si vendar za vedno povezan – le drugače in
bolečina popusti.
Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetju zemlja se zagrne;
zame pa pomladi ni.
(S. Jenko)
Če bom zlomljena in strta,
na smrt utrujena in čisto sama
in se bo name zgrnila noč brez zvezd,
tedaj ne išči velikih besed.
Phil Bosmans
Kaj morem, da svet se drugačen mi zdi,
kot sanjala sem nekdaj v slepoti,
le prosto radujte življenja se vi,
a mene pustite v samoti.
(A. Medved)
Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
(O. Župančič)
Življenjski smisel ni večnost.
Je ljubezen in spoštovanje.
Kdor ju zmore, je večen.
Bremena usode te niso zlomila,
pod zadnjim bremenom pa si omahnila.
Bolezen iz tebe vso moč je izpila…,
za tabo ostala je le praznina
In s teboj bomo zopet družina,
ko bomo sklenili ta krog ljubezni
in se skoz kroge krogov vrnili
k tebi – počasi in tiho in zagotovo –
eden za drugim.
(Tone Kuntner)
Naj cerkveni zvon zapoje
mi še zadnjič v slovo,
ko odšel bom na nebeško polje,
upam, da vse cvetoče bo.
Danes
trden si kot hrast;
že jutri veneš.
Odhajaš,
dokler za vedno
ne odideš.
Solze lahko skrijemo,
bolečino zatajimo,
le praznine, ki ostaja,
ne nadomestimo.
Smrt se izlila je v bledo obličje,
pogled je zaplaval v neznani pokoj,
ni več trpljenja, ne bolečine,
življenje je trudno končalo svoj boj.
Le kje so tisti časi,
ko srečni smo bili,
ko tebe smo imeli radi,
zdaj te od nikoder ni.
Zato tvoj grob zdaj rožice krasijo
in za ljubezen lučke ti gorijo.
Del tebe je zrasel v nas,
mi smo zmeraj skupaj
in nikdar narazen,
morda je med nami
razdalja, a nikdar
v srcu.
Dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srce veselo in bolno trpeče
v pokoj le bodo groba globočine
Če si kdaj okusil leteti,
boš vedno hodil z očmi,
obrnjenimi v nebo.
L. da Vinci
Tako kot reka v daljavo se zgubi,
odšla si tiho, brez slovesa,
za seboj pustila si spomin na
naša srečna leta.
Bol temna brazdo
globoko zareže;
a žlahtnih spominov
nikoli ne doseže.
Blagor mrtvim, ki umirajo v Gospodu.
(Raz 14,12)
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
Čakaš še name?
Trta – povej.
Rad bi prišel še, oh rad…
Na čakaj me več, ker me ne bo.
Pomniš še, kdaj sem prišel
po slovo?
Vinograd bo čakal,
češnje cvetele
in ptički peli –
tebe pa ni in te ne bo.
Nič več te ne bo prizadelo,
nič več bolelo.
Mirno spi.
Zvezda. Gledaš jo, večno.
Tedaj se utrne.
(M. Pavček)
Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(Goethe)
Ugasnila je luč življenja,
se prižgala luč spomina,
ko ostaja v srcu
tiha skrita bolečina
Ne jočite ob mojem grobu,
nisem tukaj in ne spim.
Tisoče vetrov sem,
diamantni lesk na snegu,
sončni žarek na zelenem klasu, rahli dež jeseni.
Ko prebudite se v tišini jutra,
sem zamahi ptic prepevajočih,
ki krožijo po nebu.
Zvezda sem, njena blaga luč v noči.
Ne jočite ob mojem grobu,
nisem tukaj.
Glej, oblak na moje polje mrzlo
sivo senco meče –
kod se skrivaš, ljubo sonce,
kje si?
(po Svetlani Makarovič)
Vem, da pride dan,
ko se mi izgubi spred oči ta zemlja
in se življenje tiho poslovi
in mi potegne zadnjo zaveso čez oči.
(Tagore)
Grenke so
sladkosti življenja
brez pelina križa.
Bridko je veselje življenja
brez bolečine križa
Pomlad bo na tvoj vrt prišla,
sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
Oh, kako je hiša prazna,
odkar več tebe ni,
prej domača in prijazna,
zdaj samotna, otožna tam stoji.
Vsak od nas svojo pot potuje,
vsako pot tisoč lučk osvetljuje,
vsako srce tisoč nitk povezuje;
nihče ne hodi po svetu sam.
T. Kuntner
Kot drobna kapljica
si v vodah morja,
ki se v soncu pari, posuši,
le bežen listek si
ob robu gozda,
ki v lahnem vetru pade, oveni.
(mama Otilija Lešnik)
Danes
trden si kot hrast;
že jutri veneš.
Odhajaš,
dokler za vedno
ne odideš.
(A. F.)
Pomlad bo na tvoj vrt prišla,
sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
Oh, in kako je hiša prazna,
odkar več tebe ni,
prej domača in prijazna,
zdaj samotna, otožna tam stoji.
Gorje, brez tebe bo še tisoč let
cvetela roža in mladil se svet,
a kdor naskrivoma
ti je srce poznal –
obiskal bo gomilo, kjer boš večno spal.
(perzijski napis)
Kakor eno kratko spanje,
kadar truden človek spi,
naglo mine, kakor senca,
tud” število naših dni.
Kadar enkrat v hladni zemlji
bo minula moja noč,
spet bo k novemu življenju
me zbudila božja moč.
(A. M. Slomšek)
O zlati večerni oblaki
bleščeči v grmadah zlato ognjenih,
kakor da vpijate vase somrak,
kakor da ugašate
goreče zlato.
(Srečko Kosovel)
Tja v gozd bi šel zato,
da tam na mehki mah bi legel
in svetle bi oblake pasel,
zroč v nebo.
Če le ne bo
ta gozd se prej že zarasel
in moj pogled tako prestregel,
da zrl bo le v temo.
(K. Erdlen)
Najboljših in najlepših stvari na svetu
ne moremo videti ne otipati…, ampak
jih čutimo v srcu.
Helen Keller
Vinograd bo čakal,
češnje cvetele,
smokve obrodile
in ptički peli –
tebe pa ni in te ne bo.
Nič več te ne bo prizadelo,
nič več bolelo. Mirno spi.
Ko tvoje zaželimo si bližine,
gremo tja, v ta mirni kraj tišine.
Tam srce se tiho zjoče, saj verjeti ono noče,
da te več med nami ni.
Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te čutimo mi vsi…
Med nami si!
Pomlad na vrt bo tvoj prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
(Gregorčič)
To dolg bo pokoj po tem dolgem hrupu,
po trudnem dnevu zaželeno spanje,
po mučnih teh prividih čiste sanje,
edina svetla nada v tem brezupu.
(Oton Župančič)
Spomin…
Edini, ki ostane močan nad vsem;
Edini cvet, ki ne ovene,
Edini val, ki se ne razbije,
Edina luč, ki ne ugasne.
(Jimenez)
Tiho, potiho pada sneg,
tiho, vse tiše je v duši,
bela je vas, bel gozd in breg,
belo, vse belo je v duši.
Legel bom v mah pod bele smreke,
z belim snegom se bom pokril,
tiho zaprl bom trudne veke,
nikdar se več ne bom prebudil.
(Stanko Janežič)
O, radost, ki me iščeš skozi bolečino,
ne morem ti zapreti srca;
skozi zaveso dežja iščem mavrico
in čutim, da ni bila zaman obljuba,
da bo jutro brez solza.
(George Matheson)
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)
Vprašaj osivelih mož,
kaj človeško je življenje,
vsi enako poreko:
bridka žalost in trpljenje.
Enkrat,
vse – samo enkrat.
Enkrat in nič več.
In mi tudi enkrat. Nikoli več.
(R. M. Rilke)
Če še kaj rabite povejte.