nagrobnik
Bojim se iti na grob. Tako me je pretreslo, ko sem videla na nagrobniku napisano njegovo ime in oba datuma. Pa najprej sploh nisem opazila, da je kaj drugace in da je pod imenom njegove mame zdaj se njegovo ime! Prizgala sem svecko, bila se tam nekaj minut – potem pa sok! Sploh nisem pricakovala, da me bo to tako zelo pretreslo – kot da bi sele takrat izvedela, da je umrl! Zacela sem se tresti in komaj vem, kako sem prisla v sluzbo – in sele tam sem se zjokala. Tri dni sem se ves cas samo tresla in se se zdaj, ko pomislim. Rada bi sla na grob, pa se bojim … Se vedno ne morem sprejeti, pa je minilo 8 tednov in 1 dan. Bojim se ponovne potrditve, da se je to res zgodilo ………… To je bilo v ponedeljek, danes je petek in moja svecka na grobu je gotovo ze ugasnila. Vsak dan si recem, da bom sla na grob, zjutraj, ko je mir in ni ljudi, ki bi me motili – a kar ne zmorem. Kako naj sprejmem, da je res??? Sem mislila, da sem ze sprejela, a ocitno nisem.
spela*
sočustvujem s teboj, tudi meni je iti na grob, gledati napis, pa vendar življenje le teč naprej. Morem se sprijazniti z dejstvom, da je ni več, nje, ki me je rodila, dojila, vzgojila po svojih močeh in znanju, čtistemu času primerno.
Ko sem bilv nedeljo na grobu, sa nikogar okoli mene, nikogar na pokopališču, sem se zamislil, življenje, kaj to sploh je ??
Je samo radost,
je bolečina,
čemu nepravičnost, nekdo v cvetu mladosti,
zopet drugi od starosti,
rak,
infarkt
kap itd..
Odgovora ni, in ga tudi ne bo, bolečina je čedalje hujša. mislil, sem, da bo čez čas minilo, toda ne. Te razumem, kajti. če si resnično ljubila, ga ne boš nikoli pozabila, vendar ne pusti bolečini, da načne tebe, kajti dragi, bo živel, dokler boš živela ti, dokler bo v tvojem srcu, ne dokler bo gorela svečka, dokler bo gorela svečka v tvojem srcu.
No danes, sem šel v cvetličarno, naročil ikebano času primerno, jutri jo bom odnesel na grob, da skupaj bova preživela te praznike, ne fizično, ampak z mislijo, pa saj tudi že misel na ljubljeno osebo, ti zopet vlije moči, za premagovanje bolečine.
V tolažbo in v razmislek pa ti dve misli :
– Prej sem bil še tam, zdajle hodim tod.
Preden vstane dan, bom nekje drugod. ( J. Menart )
– Mar prav zares je odšel tja,v neznano ?
Kako je mogel, ko smo mi še tu…..?
Nositi moramovsak svojo rano
molče,
da mu ne zmotimo miru. ( S. Makarovič )
Starček
Res je, da bo vedno zivel v mojem srcu. Po enem tednu sem sla na grob – pa mi je bilo kljub soku, ki sem ga dozivela prvic, ko sem videla njegovo ime na nagrobniku, tako, kot da bi bil tam grob nekoga drugega. Ne verjamem, da cas celi rane. Mogoce se naucimo ziveti s to bolecino. Zdaj je tu le pogresanje in praznina. Verjamem, da bo on vedno z mano – in hvala ti za tvoje besede -, in upam, da bom scasoma tudi veckrat cutila njegovo navzocnost, da se mu bom znova nasmehnila … Zdaj se se vse zdi brez smisla. Hvala ti tudi za odgovor v drugi temi – aja, saj verjetno si ze ugotovil, da sva spela in spela* ena in ista oseba (zvezdico sem dodala, ko sem se hotela registrirati in ugotovila, da uporabnisko ime spela ocitno ze uporablja nekdo drug)
Ves cas se sprasujem, kaj naj delam brez njega. Ce ne bi imela psa, bi lahko cele dneve bila doma in ali jokala ali pa gledala predse, cutec zgolj praznino … odvisno od dneva ali ure … Cez en mesec je moj rojstni dan in njega ne bo. Ne vem, kako naj razlozim ljudem, ki mi bodo hoteli cestitati, da tega nocem. Da je zdaj vse drugace. Da ne prenesem zraven sebe ljudi, ki ne morejo razumeti – pa ceprav so moji prijatelji.
Spoštovana ŠPELA, ne se zakrivati za zidovi samote, odpri se počasi, kot popek na cvetu, počasi, tudi bolečina bo znosnejša, le v sebe ne se zaprt, kajti, ne dovoli, da še tebe načne, samo to ne. Ko boš imela rojstni dan, čestitke ne zavrzi, loči, kaj so iskrene iz srca izrečene, res za srečo, čeprav, je tako kmalu še ne bo,pa vendar, ne trpi, pusti bol. Prijatelj je v roku slabih 7 mesecec izgugil sina edinca ( prometna nesreča ) , pred mesec ženo ( ljubezen resnično, rak ), ni se zaprl, žaluje. Kar pa je občudivanja vredno, vidi se na licu, razočaranem, dejal je, zakaj, zakaj naj še živim, našel je smisel, pa vendar človek sem, svojo drugo ljubezen konje, pravi ja edino oni me razumejo k njim grem, vsak me spominja na sina na ženo, ko bili smo na ježi skupaj, vikende, praznike, lepedneve, to je sedaj moj smisel. Mislim, da ga tudi ti imaš. Ne zapusti se, odpri se, žalost je eno, drugo je življenje,življenje zaradi življenja živimo,naj bo ” jadno ” ali ” bedno” živeti ga je vredno. Ljubezen, do dragega pa tako še dolgo ne bo umrla.
Potolaži se.
Starček
Vceraj sem sla spat bolj pomirjena. Pomagal mi je pogovor z osebo, ki prezivlja podobno izkusnjo … ce ta oseba to slucajno bere – hvala! Kako te nekatere stvari lahko zblizajo … Prvic po zelo dolgem casu sem obcutila nekaksen mir – in jasno zavest, da on vendarle je z mano, da me spremlja, da se lahko pogovarjam z njim in da, kjer koli ze je – in ne more biti dalec – ve, da ga imam se vedno rada. Velik dvom je bil v meni zadnje case. Dvom, o katerem nisem upala pisati in niti razmisljati, pa je vseeno bil v meni. Razdejalo me je sprasevanje o tem, ali ni vera v posmrtno zivljenje zgolj velika iluzija, odraz moje zelje, da bi bilo tako, saj bi se mi v nasprotnem zmesalo … Pa je res, da sem na dan pogreba tako jasno cutila njegovo navzocnost – kot bi sedel ob meni, kot bi me objel in mi na nek nacin brez besed dal vedeti, da nisem sama in da je on z mano. Kljub temu sem v tednih, ki so sledili, obcutila samo praznino in nikjer njega … Vcerajsnji pogovor mi je pomagal. Ko vidis, da podobno cutijo tudi drugi ljudje. Da to ne more biti le iluzija in da … so nasi najdrazji zares z nami in nas spremljajo … Po zelo dolgem casu – morda celo prvic, odkar je umrl – se mi danes zdi, da bom zmogla. Ne zato, ker bi premagala bolecino, ampak zato, ker bo on vedno z mano. In po zelo dolgem casu moje solze niso bile le jok iz obupa, ker ne vem, kako naprej, ampak sem ob tem cutila globoko povezanost z njim. To ne pomeni, da ga zdaj ne pogresam. Se kako ga. A hkrati cutim, da je na nek drugacen nacin vendarle z mano in da na nek nacin lahko komuniciram z njim in mu recem hvala za vse dobro, ki ga je prinesel v moje zivljenje. Tudi vem, da bodo skoraj zagotovo spet prisli dnevi, ko bom dvomila o vsem in se sprasevala o smislu vsega skupaj in o tem, zakaj sploh ziveti naprej in kako. A zdajle, od vceraj zvecer, cutim predvsem globoko povezanost med nama. Prav blizu je, le na vprasanje, ali mu je lepo, ne dobim jasnega odgovora, ceprav upam in verjamem, da mu je.
