Moja babica
Draga Sebi,
iskreno sožalje!
Tudi sama sem pred kratkim izgubila babico, ki sem jo imela izredno rada. Hudo je bilo že nekaj časa prej, ker sem vedela, da ni več pravega upanja. Najhuje je bilo, ker je bila do konca tako bistra in tako odločena, da se vrne domov, ampak kaj ko telo ni hotelo….
Na začetku sem veliko jokala, da sem spravila ven vsaj nekaj žalosti. Ljudje so mi govorili, da nimam kaj jokat, ker pri taki starosti nimaš več pričakovati kaj drugega?! Nisem si znala pomagat, pa tudi mislim, da takih stvari ni dobro tiščati v sebi. Potem je bilo počasi bolje, čeprav ne mine niti dan ne da bi mislila nanjo. Tolažim se z mislijo, da je bilo mogoče tako zanjo najbolje. Bolje, da mirno zaspiš, kot da se nečloveško mučiš kdo ve koliko časa. Doživela je veliko lepega in tudi manj lepih stvari, in v teh dolgih letih mi jih je povedala in skupaj sva doživeli stvari, ki ne bodo nikoli pozabljene. Pravzaprav imam občutek, da je še vedno nekje ob meni, čeprav na nek drugačen način kot prej.
Upam, da sem ti dala kako iztočnico, ki ti bo pomagala. Mislim nate.
Hvala za spodbudo N.N. Ob takih trenutkih se vprašaš o smislu življenja… Moja babica je bila zadnje 14 dni zelo uboga – ni mogla jest, med pogovorom jo je zmanjkalo, nositi je morala plenice, itd. Bolezen jo je zdelala. In vem, da je bolje zanjo, da je odšla. Ampak jaz sem pa ostala sami – brez nje, ki mi je sredi noči cvrla jajca in delala zame druge neverjetne stvari.
Pravijo, da čas zaceli vse rane… Komaj čakam…
Sebi
Sebi, glavo pokonci, življenje teče dalje. Včeraj baica , jutri mi, to je realnost življenja, vse kar se rodi enkrat umre. Bolečina je huda, jo dobro poznam, izgubil sem že oba starša, gledal mamo dnevno 3 mesece, kako hira, prevozil sem dnevno čez 100 km zadnje tri mesece, da sem bil z njo, jo videl.
Tedensko sem na njenem grobu, pa sva spet skupaj, se pogovarjava, razmišljama. Mogoče se bo komu zdelo neumno, čez da sem čez les, toda če nekoga imaš rad, ga spoštuješ, si mu hvaležen, da si, pa čeprav je bilo treba prestati marsikaj, se ti je godila krivica, pozabiš, vse to je človeško, marnimamo pravice grešiti.
Prižgem ji svečko, pokadim cigaret, dva, včasih tudi razjočem, ko odhajam s pokopališča sem miren sproščen, kot takrat, ko je še bila živa in sem odhajal domov k svoji družini. Zame ni umrla, le odšla je, postala nevidna, vem pa da bo živela v meni ob meni , dokler bom jaz živel, no potem, onkraj, če je kaj pa na snidenje…………..
To je pač naš vsakdanjik.
LP-Starček
Sebi iskrene sožalje. Meni je pred dvema mesecema umrl stric. Bil je res zelo bolan in smrt je njemu in nam ki smo ga videli trpeti in z njim trpeli prinesla odrešitev.
Na začetu mi je bilo zelo hudo. Vseskozi sem mislila da ni umrl, da vse le sanjam. Pa ni bilo tako. Najbolj sem to spoznala ko smo prišli v njegovo hišo. Ker ni bil poročen je po njegovi smrti hiša ostala prazna. Vsak predmet v hiši me je spominjal nanj.
Še sedaj o dveh mesecih mi je težko ko pridemo do hiše. Obutek imam da bo vsak čas stopil ven oz hiše, ali pa da bo sedel kje pred hišo kakor je imel navado v toplih dneh. A žal ga ne bo.
Meni pomaga da se vsak večer v molitvi spomnim nanj. Če nam je tako usojeno se bomo še kdaj srečali tam nekje nad zvezdami , če ne pa..pač ne. Mislim da nas sedaj on nekje pazi. Tolažim se s tem da je odšel k svojim staršem in bratoma ki so vsi že umrli.
Večkrat grem na grob in prižgem svečo.
Daj času čas. Bolečina ne izgine kar čez noč. Ampak verjemi mi da bo prišel čas, ko se boš babico lahko spomnila ne da bi začela jokati.
Ohrani lepe spomine nanjo in bodi vesela da si imela tako krasno babico.
Kot sem že rekla daj čas čas. Ta grozna žalost bo enkrat le popustila.
Veliko miru ti želim !
iskrene sožalje!
naj ti povem mojo zgodbo, ki ni kaj preveč lepa.
pred desetimi leti mi je umrl dedek. ki sem ga imela neuzmerno rada in bila sma nerazdružljiva. še danes mi je hudo, ko se spomnim. no in ostal mi je še en dedek in dve babici.. po desetih letih mi je umrla še babica, to je bilo januarja 2004, enakega leta v mesecu marcu mi je umrl bratranec ki je imel 30 let in smo ga vsi imeli radi, meseca avgusta 2004 se mi je stric smrtno ponesrečil in novembra 2004 mi je umrl še en dedek. tako da imam zdaj še samo eno babico in bolečino ob vseh izgubah. pa saj ne bi blo tako hudo, če ne bi blo vse tako skupaj v letu 2004. nenazadnje me je prizadela pa še prometna nesreča leta 1998 ko se je ponesrečil sestrin fant………………………………………………………………………………………….
pa nekako moram živeti naprej pa čeprav z veliko praznino!
Iskreno sožalje.
Kaj naj rečem? Ni besed, ki bi popisale tvojo bolečino, vem. Vem, ker imam tudi jaz tako babico. Srce se mi para ob misli, da bi jo izgubila…pa vendar jo bom. Tudi moja babica leži na smrtni postelji, pred 3 tedni so ji ugotovili, da ima raka in da ji ni pomoči. Trpi. In jaz z njo. Rada bi ji pomagala v njeni bolečini, pa ji ne morem. Bog mi oprosti, ampak želim si, da bi čimprej umrla, da je ne bi bolel več vsak dotik, vsak pogled…Vsak dan hodim k njej, rada bi bila ob njej in ji pomagala, čeprav ji ne morem. Se je pa zdaj začela čudno vesti, kot da me ne želi ob sebi. Vem, da sva bili celo življenje veliki, iskreni prijateljici. Jokam. Tudi jaz jokam. Zase, zate in za vse nas.