Niti ne vem,kaj bi rada dosegla?Mogoče,da izlijem breme sem gor,dobim kakšen nasvet,si pomagam in “očistim”?
Pred leti sem izgubila babico.Stara ženica,polna elana in vedrine.Oboževala sem jo.Imela sem 18 let.Vsi so mi govorili….sedaj moraš biti močna!!!Mama te rabi.Nisem jokala,bila sem trdna….za mamo.Gledala sme jo,kako joka za izgubo….sama nisem mogla,da ji ne bi bilo še težje.Dušilo me je od bolečine.
Poročila sem se,imam krasne otroke.Zakon je bil katastrofalen,pol psihičnega nasilja,zaničevanja,poniževanja…..zato sem se sama odločila,da ga zaključim.Čeprav po svoji želji,tisti občutek,da sem spet nekaj izgubila…ni bil nič manjši.Morala sem biti “močna”za otroke.
Ker sem bila vajena “skrivati”občutke….ljudje niti niso vedeli,da se kaj dogaja.
Kmalu po ločitvi,sem šla na težko operacijo….spet strahovi,dušenje,groza….
Uspelo je.
Ni minilo leto….sem zvedela….moj oče ima raka!!!Oče,ki mi je celo življenje stal ob strani,me spodbujal,trpel z mano……Nemogoče…..ne ON.Nisem se zlomila.Vem,skrbela sem za njega,ga bodrila,spodbujala,prosila naj se bori.
Kemoterapija……izgubljal je moči….trpela sem z njim….nisem jokala….ni bilo časa….Dvakrat dnevno se ga hodila hraniti v bolnico.Hvala zdravnikom,da so mi to omogočili,saj sem tako dobila tudi “podaljšek”časa z njim.Doma sem bila močna za otroke….za mamo.Po 9 mesecih boja je umrl.
Preživela sem priprave,pogreb…..spet brez joka….mama te rabi….bodi močna.Občutki so se zapirali….postajala sem “stroj”.
Začela se mi je upirati hrana,začela sem se umikati družbi,….
Po 3 letih me še vedno duši od bolečine….toliko stvari nisem povedala očetu….
Ne znajdem se več.Občutek,da me obdaja samo bolečina,ki ne prodre na plano je grozljiv.Ne znam več pokazati ne veselja,ne bolečine,ne zadovoljstva…….

popolnoma vas razumem, ker sem podobno doživljala pred nekaj leti tudi sama, samo da jaz nisem imela moči, da bi se ločila – samo zaradi otrok – izgubila sem oba starša (zaradi raka oba – mama je izgubila boj po 3 mesecih, oče pa po šestih) mož mi ni stal ob strani ampak me je v času, ko sem ga najbolj potrebovala še psihično maltretiral, enkrat tudi fizično, ampak sem takoj poklicala policijo in potem se ni več upal, potem 12 let nerešene dediščine,tako da sem komaj zbrala denar in izplačala eno sestro. Mož se občasno umiri, je čisto O.K.potem znova izbruhne. Ampak imam dva čudovita otroka in vero v Boga in samo to me je reševalo vsa ta leta. In pa krasno sestro in njeno družino, pa prijatelje v vasi, s katerimi se redno srečujemo in malo zažuriramo, pa se da vse prenesti. Sedaj so nastale obremenitve v službi, s tem tudi zdravstvene težave, ampak verujem, da bom vse to prenesla, ker mi sedaj otroci vse vračajo in v to morate tudi vi biti prepričani, se pobrati, ker življenje je borba, vsakodnevna, in vsak dan je zmaga, ne splača se trpinčiti sebe, ker iz tega nastane rak. Bodite močni, vedite, da za dežjem vedno posije žarek sončka.
Lp Mycy

Draga izgubljena!
Ne bom vas tolažila in govorila, da bo enkrat posijalo sonce tudi za vas in da čas ozdravi rane, ker teh besed in stavkov ne prenesem več. Dobro vas razumem kaj doživljate saj se sama počutim podobno. Vzgajali so me tako, da sem verjela, da vse zmorem in tudi sem, saj sem vendar močna oseba na katero se lahko zaneseš. Pred dobrim letom pa se je vse začelo rušiti. Mamina bolezen, boj za njeno zdravje,boj z zdravniki, med. sestrami in na koncu njena smrt so me spravili na tla-dobesedno. Med njeno boleznijo sem bila močna, saj čustev nisem smela, zmogla in znala pokazati,Ne vem kako sem to zmogla vendar sem.Po njeni smrti so mi vsi govorili naj pazim na ata, bodi močna!Nihče ni nikoli vprašal kako je z mano,saj sem vendar MOČNA za vse. Tudi sama sem skušala vse pozabiti se zakopala v študij- izredni, se maksimalno zaposlila in 6 mesecev je še nekako šlo.Potem konec študijskega leta in kot strela z jasnega nisem zmogla več niti dihati. Ko sem hotela o tem spregovoriti s prijateljicami so bile začudene, kaj mi zdaj je ,saj sem vendar tako močna. Da kot stroj, saj so me tega učili celo moje življenje.Kot da ne bi imela pravice biti samo hči, ki je izgubila mamo katero pogreša in žaluje za njo.Tudi jaz se ne znajdem več, saj se trudim a žal ne gre. Lp. V.

Zadnji čas je, da postaneš “sebična”, imaš pravico boriti se zase. Najdi koga, ki mu boš lahko preložila del bremen, ki bo poskrbel zate in ne ti zanj. Mogoče mama? Pa brez občutka krivde stori to. Vsak je kdaj na vrsti, da se pusti, da se mu pomaga. Moraš odložiti bremena. Vsaj za nekaj časa.
Upam, da ti bo mama lahko pomagala.

Veš kaj – zbudi se! Prav oklepaš se svoje bolečine, ker ti – pa če si hočeš priznati ali ne – daje občutek zadovoljstva. Ker smiljenje samemu sebi neznansko dvigne ego.

Ljudje se rojevajo in umirajo – tako je življenje. Umrejo ljudje, ki jih imamo radi, seveda doživljamo žalost, a eno je biti žalosten in iti čez to, kar je naravno, druge je pa dobesedno viseti na teh občutkih, se smiliti samemu sebi in se odločati, da pa sonce za nas več ne sije. Ja, gre za odločitev.

Sonce sije, samo ti ga nočeš videt. Samo zavedaj se, da je to tvoja odločitev. Vso to nesrečo lahko spustiš zdaj, v tem trenutku. Svet ima ogromno za ponudit, samo videti je treba. Sprejmi cikle življenja, poglej malo dlje in sprejmi svoje moči, živi! Prav hočeš se osredotočat na svoje strašne probleme – osredotočaj se raje na to, kar imaš, na to, da živiš in kaj vse ti življenje daje. Daje ogromno, vsak dan, samo očitno je bolj zabavno tarnati in si misliti, da nihče na tem svetu ni bolj nesrečen kot ubogi jaz.

To vse najbrž zveni strašansko neumno ljudem, ki se oklepajo svoje nesreče.

p.s. – tudi jaz grem čez izgubo in vem, kaj to pomeni. zato vem, kakšna je razlika med žalostjo in med “uboga uboga jaz”.