Vem, da se tu zbira mnogo žalujočih in zdaj sem tudi sama ena izmed vas. Vendar je zagotovo ogromna razlika, če ti umre babica ali pa, če mami umre njena mama.
Zanima me namreč, kako bi pomagala mami, ki je bila na svojo mamo izredno navezana, jo vsakodnevno obiskovala, z njo preživljala več ur na dan, bile sa zelo povezani…
Zdaj pa se bojim za mojo mamo, kako močno bo trpela vsak dan brez svoje mame. Kako ji naj vse olajšam? Kako se počuti človek, ki izgubi mamo?OZ. kaj mu lahko malo olajša ali pa skrajša to dolgo obdobje žalovanja in bolečine. Saj vem, da bo ta vedno ostala, ampak, kaj je vam (če ste izgubili koga zelo bližnjega) najbolj olajšalo ”žalost’ kaj storiti, da ji ne bo tako dolgo tako hudo?
Hvala.

Bodi tako dobra hči mami, kot je bila ona svoji.
Ne vem, ni nobenega recepta, pač je tako, da vsak enkrat gre in s tem se moramo sprijazniti. Prej, ko to naredimo, bolje je. Vse, kar ostane, so spomini!

Draga Jiška!
Lepo, da razmišljate kako bi mami skrajšali in olajšali čas žalovanja. Sama žalujem za mamo, ki mi je pomenila ogromno. Ni recepta za skrajšanje žalovanja vsak žaluje po svoje.Bodite ob mami jo poslušajte, ne vsiljujte ji svojih idej in ne govorite ji kaj naj stori, da ji bo bolje.Predvsem pa ji dajte čas in možnost da izrazi svojo žalost na svoj način.Lp

Naj ji svetlobo prinese misel, da je svojo mamo lahko ljubila in sta bili tako navezani ena na drugo. Vsak človek tega ni imel. To ji je bilo dano in naj ji bo toplo pri srcu, ko se bo spomnila, da je imela največ, kar človek lahko ima. Vsak pač enkrat mora oditi in če je v življenju dal toliko, kot je tvoja stara mama dala tvoji mami, potem je bilo njeno življenje izpolnjeno. Naj bo mama vesela, da jo je lahko imela toliko časa.

Hvala vsem za misli in čas.

Neizmerno te razumem. Tudi meni se je to zgodilo. Mami je odšla. Žal do dneva točno, kot so napovedali.
Novica, da tvoja draga oseba odhaja, te najprej čisto potolče. Najprej sem bila čisto izgubljena, zmedena…Potem sem se vzela v roke in se prepričala, da bom mami in naši družini naredila 14 čudovitih nepozabnih dni. Toliko nam je še preostalo.
Teh dni nihče od nas ne bo pozabil. Toliko ljubezni, heca, smeha, topline, pozornosti, igrivosti nismo nikoli prej niti kasneje doživeli…

Potem je mami odšla. Ves čas smo bili z njo…

Vendar vsega tega ne bi bilo, če se ne bi povezala z društvom HOSPIC. Oni so pomagali mami tako s stališča zdravstvene pomoči in preprečevanja bolečin, kakor tudi meni, da sem ji znala omogočiti dostojanstven odhod…

Pokliči jih, zaupaj jim (vredni so zaupanja), pomagali ti bodo bolj kot kdorkoli na svetu.