Bolečina, ki jo čutim me je popeljala na ta forum. Bila sem stara 11 let, ko se je v Bosni začela vojna.Živela sem skupaj z dedkom, teto in par let od mene starejšim stricem. Nekega dne so vojaki vdrli v naše naselje, kjer so živeli ubogi kmetje, ki nikoli niso nikomur kaj slabega naredili. Moški so zbežali v gozdove, ženske in otroci smo ostali doma. Ne bom razlagala kaj grozovitega vse se je takrat dogajalo tudi ženskam in otrokom, ker nima smisla, želim olajšati svojo bolečino, ker mi je nekaj groznega obudilo vse te spomine. Tistega dne so ubili mojega dedka, stric, ki je živel z nami in je bil le otrok, je zbežal v gozd s drugimi tremi strici. Enega so isti dan ujeli in ga ubili, za ostale tri smo slišali, da so jih ujeli, vendar njihove točne usode nismo poznali-vse do včeraj, ko smo dobili obvestilo, da so jih najdli oz. so najdli njihove ostanke. Vse so jih pobili, pobili so vse moške, nikakor pa ne morem preboleti smrti strica, ki niti živeti ni začel, bil je še otrok, kaj vse je moral preživljati! Vsi vemo, da je bila vojna kruta, vendar upam, da se tudi vi zavedate, da to ni bila vojna, ampak brutalen genocid, tak, da človek ne more verjeti, da je to človek naredil. Niso se pobijali vojaki med sabo, pobili so navadne kmete, ki so do tistega dne ša krave pasli, otroke, žene in vse, kar ni bilo srpskega. S tem zadnjim sem povedala, da sem muslimanske veroizpovedi in nikoli ne bom pozabila, kaj so nam naredili, kako naj pozabim? Zbrisali so vse iz mojega otroštva, tudi če za nekaj časa pozabim, se vsake toliko časa spomnim in danes po 14 letih so šele najdli njihove kosti.

Draga bos, sočustvujem s tabo in verjamem, da ti je zelo,zelo hudo.Pa vendar poskušaj živeti naprej in predvsem ne živi s sovraštvom v srcu kajti potem jim je uspelo zmagati in tudi tvoje življenje uničiti, kljub temu da si ostala živa. Sama verjamem v to, da je tistim,ki so umrli veliko lepše in lažje kot nam ki preživimo. Nikar si ne uničuj življenja z razmišljanjem kaj je bilo in kako bi lahko bilo.Živi sedaj to življenje ki ga imaš, tisti ki so to storili pa bodo sigurno prej ali slej za to plačali , na tak ali drugačen način.
Naj ti v tvojem srcu tvoji dragi še vedno živijo, a naj ne bo njihova smrt tista,ki ti bo ostala v zadnjem spominu. Spominjaj se jih iz časov ki si jih preživela z njimi in verjemi mi, da si oni ne bi želeli da si zaradi spominov in žalosti uničiš življenje. Mislim,da če si pokojne zapomniš oziroma misliš samo na njihovo tragično smrt, s tem izničiš vse njihovo dotedanje življenje, kot da ni bilo pomembno nič do tistega trenutka ko so umrli.
Vem, da si ne morem predstavljati kaj si ti in vsi drugi preživeli v tej vojni, a doživela sem smrt svojega sina in verjemi mi, da tudi jaz vsak trenutek svojega življenja prenašam to težko breme žalosti.
Želim ti vse dobro…

Grozno je kaj si preživela, a verjemi če boš še dosti razmišljala o tem, boš končala kot moj ati, ki se mu je po vojni rahlo strgalo, tako da ne loči realnosti kaj dosti, nonstop nam skuša dopovedati da so ga srbi je.. celo življenje in da bojo tudi nas,da so zahrbtni nacionalisti.. da ne imet nič z njimi nikoli ker so ga še vedno zaj.. in tudi nas nebibilo več,če bi bilo po njihovo,ker se je ati še kr trudil da nas obvaruje od psihičnega maltretiranja sosedov druge nacionalnosti..in potem v vojni. A če bi tako gledali, bi marsikaterem ki ni naše nacionalnosti zagrenili življenje, ga izločili iz družbe, mogoče uničili cele družine. Niso vsi enaki. Le en del populacije je tak, z drugimi pa je v vojni manipuliralo vodstvo. Verjemi,da danes ne morem mirno gledati film,kjer je nekdo posiljen,takoj ko vidim da se začenja neki na silo obrnem program ker mi gre na bruhanje.. Če si pa šele sedaj zvedla za posmrtne ostanke, toliko hujše da so se spomini obudili. ampak skušaj razmišljat odprto do drugih nacionalnosti in pozitivno, boljše bo za tvojo psiho.Drugače boš kot mi rahlo “strgana”.

Hvala vama za vspodbudne besede. Stvar je taka, da sploh nisem nacionalistka, veliko mojih bližnjih je poročenih z nemkami, slovenkami, itd., nimam nič proti ljudem, ki verujejo v nekaj drugega, ker je to stvar vsakega posameznika, saj človek niti ni nikoli prepričan 100% v tisto kar veruje, tudi pri meni je tako in zato mi to sploh nič ne pomeni. Kar se pa tiče srbov je pa stvar drugačna, oni so zame en iztrebek človeštva, vsi. Zakaj? Take grozote, ki so jih naredili in to nedolžnim ljudem se ne da pozabiti. Najboljši sosedje so pobijali svoje sosede, čisto vsi, ki so v Bosni imeli možnost so pobijali in verjamem, da bi se enako zgodilo kjerkoli po svetu, če bi dobili priložnost. To kar tvoj oče pravi je čist res. Ne nosim sovraštvo v sebi, ampak imam pravico ne oprostiti, ne pozabiti ta balkanski, krvožejni pohod po bivši Jugoslaviji.

lp

In obratno velja tudi za “nesrbe”, ki so izvajali popolnoma enako agresijo. Vsak ima svojo zgodbo in za vsakogar je enako dramatična in boleča. Tebi bo pa v življenju še zelo hudo, če boš še naprej takega mišljenja. Ker si še mlada, ne veš kam te bo življenje še pripeljalo. Kaj pa boš, če boš mogoče v šlužbi ali nasplošno v življenju, primorana kakorkoli preživljati del časa z “izmečkom človeštva”, ki nima popolnoma nič s to vojno in morda tudi nikoli ni bil blizu tem krajem?!

Ja res take grozote…
Mož je Musliman jaz pa pol srbjanka pol slovenka-pa me nihče ne sovraži ,čeprav dosti hodimo v Bosno in se z njegovimi svojci super razumemo.
Moja mama ki je srbjanka in tašča sta zelo veliki prijateljici.
Z obeh strani so bile grozote-to je stvar ,ki je nikoli ne pozabiš in hvalabogu da je ne!!
Tebi pa želim da preboliš pozabiti pa ti ni treba NIKOLI!!
Res kaj takega se nikoli ne bi smelo zgoditi-te popolnoma razumem in te ne obsojam.

Lep pozdravček in objem samo zate!!!

vse kar si napisala velja isto za nas ,ki smo pravoslavci, muslimani so mi ubili pol familije.Staro mamo so metali ob zid dokler ni umrla, stene so bile nekaj mesecev krvave,ker ni bilo človeka,ki bi to lahko počistil.

Upam,da to kar si preživela ne bo razlog, če bi se nekoč spoznale ,da ne popijemo kavo skupaj. Za vse to kar si preživela nisem kriva ne jaz ne moji starši. Lep pozdrav

Sama sem Srbkinja – pravoslavna po mami, Bošnjakinja – muslimanka po očetu in tudi Slovenka – tu rojena, odrasla, tu imam vse.

Zelo hudo mi je vse vas in vaše bližnje, ki so trpeli v (hvalabogu) že pretekli moriji na Balkanu. Ras mi je hudo in zgodbe o tem me vedno znova zelo prizadanejo.

Edino, kar lahko naredimo, je to, da gremo naprej. Ker nazaj ne moremo, ker tega, kar je bilo, ne moremo izbrisat. Žal.

Tudi jaz sem srbkinja. Moje stare starše so ubili Muslimani na pragu njihovega doma še preden se je začela II. svetovna vojna, ampak me zaradi tega starši niso odgajali v sovraštvu do njih, niti koga sovražim. V tej bosanski vojni je pol naše familije živelo ves čas v obstreljevanem Sarajevu, mlajši sorodniki so se borili skupaj z muslimani proti tistim srbom, ki so jih napadali. Nekaj jih je tudi umrlo, eni so bili ranjeni. Preživeli so tudi zdaj v Sarajevu in živijo naprej skupaj z muslimani, tako kot prej.

Svojega otroka učim, da spoštuje ljudi in ločuje samo dobre od slabih. Vse ostalo je nepomembno ali se tiče zgodovine.

Vem, da je hudo ampak živeti je treba danes in delati tako, da nam je vsem bolje jutri. Sovraštvo nikomur ni nič dobrega prineslo. Mlada si še in moraš iti skozi to čimprej. Pa ne zaradi srbov, ampak zaradi sebe!

Na koncu še to : a se zavedaš, da so tudi tvoji predniki včasih bili srbi, preden so spremenili veroizpoved? Pa koga to danes briga???