Nikomor ne priznam resnice, vendar boli, boli, mogoče res drugače kot druge, pa vendar. Kmalu bo minilo dve leti od kar je odšel … . po lastni želji!!!! Še zdaj se sprašujem, kaj bi to morala narediti, da bi ga “vrnila na pravo pot”. Če pa sem iskrena, predobro vem, da mi je pričelo primanjkovati moči in ga “vračati” v teh dolgih devet let. Velikokrat se je že prej dogajalo, npr. “če ne moreva biti srečna – pa se zapeljiva z mosta v Savo”, ipd. Žalovati enostavno nisem mogla – saj sem ga še nekaj mesecev po pogrebu “fizično čutila” – bil je presrečen!!! V preteklem letu in pol sem ga skoraj vsako noč sanjala. Kot da bi živela dvojno življenje. In bila sem srečna.
Zdaj nekako sanje pojenjajo, jaz pa se prebujam. Nikakor si ne morem priznati dejstva, da ga več NI. Počutim se zgubljena in tako sama na tem planetu. Z glavo vem, da to kar sem izgubila, nikoli več ne pride nazaj, toda srce tega enostavno noče sprejeti. Jokati ne morem, žalovati tudi ne!

Ali ste tudi vi tako doživljali smrt ljubljene osebe? (V preteklih dveh letih sem doživela še dve drugi smrti v družini, toda to ni bilo toliko “problematično”) Kako normalno zaživeti, da bi pričela z kakšno novo vezo, mi niti na misel ne pride?!

Jaz sem doživela dve tako “problematični”smrti v družini-odhod na lastno željo.
Moram pa povedati da sem ful žalovala in še žalujem. In da veliko jokam in da zelo boli. In vem da bo še nekaj časa bolelo.
Ampak verjam v to, da osebe, ki so odšle po svoji volji želijo, da mi ostanemo in da smo srečni.
Z občutki krivde se ne srečujem, sem pa samo malo jezna in zelo žalostna.

Drži se in živi naprej!

****

Popolnoma te razumem. Tudi jaz sem izgubila cloveka, v katerega sem bila zaljubljena in priblizno pet let je trajalo, da sem ga pozabila. Vem, da trenutno to zveni grozno, vendar slika pocasi zbledi. Leta minejo, zalost se umakne in ostane le lep spomin. Zdaj, priblizno petnajst let po njegovi smrti (neverjetno, kako hitro mineva cas), sem srecna z drugim clovekom in na mrtvega fanta se spomnim le se redkokdaj. Vendar imam vedno, ko se zdaj spomnim nanj, obcutek miru, obcutek, da je srecen in da tudi meni zeli sreco v mojem zivljenju.
Smrt je del zivljenja. Moj sedanji partner je precej starejsi od mene in vcasih premisljujem o tem, da bo verjetno umrl prej kot jaz. Hudo mi je pomisliti na to, vendar me je prav prva izkusnja smrti pred mnogimi leti naucila, da lahko kljub izgubi najdem sreco, da se lahko poberem in grem naprej, da v naravi cloveka je, da zmore ziveti dalje in najti ljubezen in luc. Naucila me je, skozi veliko let seveda, da je moja sreca odvisna od mene same.
Vzemi si casa, kolikor ga potrebujes. Nic ni narobe, ce se vedno zalujes, to je povsem normalno. Dve leti se mi zdi se precej sveze, ce se spomnim, kako je bilo meni po dveh letih. Ampak scasoma bos videla, cas naredi svoje. Se veliko moras doziveti in preziveti v tvojem zivljenju, se veliko lepih stvari.
Srecno!