Ne morem se sprijaznit
Spoštovana!
Kdo bi vedel, kdaj boodbila naša ura! Tudi zdravniki ne. Zato ne mislite na izrečeno. Izkoristite čas, ki Vama je dan. To Vam bo ostalo. Ljubezen in biti z osebo, ki ti je draga, največ pomeni. Nobene panike in posebnih načrtov ne delajte, le enostavno živite vsak dan posebej in se imejte radi.
/Svojo mamo sem izgubila pri 49-tih; po zdravnikovem odpisu je živela še eno leto.)
Držim pesti za Vaju. Lep pozdrav.
Veš kaj, res se ne kaže vedno zanašati na zdravniške ocene, tudi jaz sem že slišala za precej primerov, ko so ljudje živeli še več let po tistem,ko so jih zdravniki že zdavnaj odpisali! Morda poskusite še s kakšno alternativo (kakšno bolezen pa ima, če ni skrivnost?), bodite pozitivni in optimistični vsi skupaj! Že boš že zdaj zgolj žalovala, ko je tvoja mama še tu, to ne bo najbolje izkoriščen čas – lahko lepše preživiš čas z njo, tudi če bi res živela le še tri mesece! Pa upajmo, in držim pesti, da bo precej dalje! Vem pa in razumem, da ti je zelo hudo! Na tvojem mestu bi poklicala kakega uveljavljenega, dobrega (pa ne nujno dragega!) alternativnega zdravilca – zgubiti nimate kaj, lahko pa ji vsaj za nekaj časa okrepi imunski sistem in povrne življenjsko energijo, tako da se bo organizem sposoben sam boriti proti bolezni in vsaj za nekaj časa podaljšal življenje in dvignil njegovo kvaliteto!
Vso srečo, Maja
Draga Sangrija,
tudi moji mami so julija 2004 napovedali 2-3 mesece (stara ravno tako 62 let). Mama je danes se z nami in celo – tok, tok, tok – brez zaznavnih znakov bolezni!!! Zmogla je tisto, kar smo ji teoreticno ves cas prigovarjali, mislec, da jo bodrimo, saj tega ne bo zmogla. Pa je! Na nase veliko zacudenje. Nasa mama, ki nikoli v zivljenju ni bila “borec” se je zmogla prepustiti zivljenju. Brez strahu in skrbi, kaj bo, ce bo, kako bo, ce ne bo… In to je tisto, kar dela cudeze. “Narave” oziroma tistega najmogocnejsa ne moremo nadzorovati, zato je potrebno spustiti svoj um z vajeti. Um je tisti, ki ves cas sili nekam v prihodnost in zahteva nadzor nad vsem. Ni mogoce, zato je treba tega zajedalca spraviti pod kontrolo (ne ga enaciti z razumom) in mu ne dopustiti, da v nasem telesu povzroca kemijske reakcije, ki so logicen odgovor nasemu custvenemu stanju in povzrocajo padec imunskega sistema. Prepustite se vsemu in imejte v glavi, da je na nsem svetu vse dobro. Ceprav ni vedno, kot bi si zeleli.
In jaz se ves cas pocutim kot izdajalec, da sem se tako prepustila zdravnikovim napovedim, da se mi je skoraj zmesalo. Ves cas sem ji trdno stala ob strani, v sebi pa sem jo dobesedno ze pokopala. Zdaj me ze pol leta daje tako hud obcutek krivde in prave psihicne more zaradi vsega, kar se je zgodilo. Ne tako! Glavo pokonci. Jaz nisem znala tega, zdaj vem, da je potrebno in da je to edina pot.
Enja
Hvala vam za vse lepe besede. Danes sem bila pri nej, samo še leži, na 4 ure vzame morfij proti bolečinam, rak je prizadel že jetra…tumorji po celi trebušni votlini, ima že 5 operacij za sabo, sedaj ne morejo več operirati.
Danes mi je rekla, da ima privarčevan denar za pogreb in začela je jokat.
Vse kar je imela je danes razdelila med naju z sestro…..češ…da ne bova imeli potem komplikacij z zapuščinsko razpravo, da je nekje izvedela, da se včasih čaka na razpravo 2 leti. Povedala mi je tudi, da se je zmenila vse potrebno tudi na Žalah…
Samo molčala sem in poslušala. Ko pa sem šla od nje….vam raje ne povem.
Pozkušali smo vse metode…od bioenergije, živa voda, čudežni čaji od ne vem kje, pa terapije v Kr. Gori v Larexu….saj sploh več ne vem.
Jaz se s tem ne morem sprijaznit, NE MOREM, to se ne dogaja meni.
Hvala ker ste me poslušali.
Draga Sangrija!
Pred desetimi dnevi sem doživela isto. Kaj naj ti rečem. Do zadnjega sem bila pri mami in jo držala za roko. To je največ, kar lahko storiš zanjo in zase…
Moli, čeprav mogoče nisi verna, verjemi, pomaga.
Preberi še sestavek, ki govori o “abstinenčni” krizi, ko dragi ljudje umrejo, na tem forumu. Meni je zelo pomagal. Tvoja bolečina je normalna.
Drži se, bodi močna.
Sangrija, kako jokam, ko tole berem! Drži jo za roko, samo drži jo, dokler je tako kot je, bodi ob njej, kolikor največ zmoreš!!! Kaj bi jaz dala na svetu, da se jo lahko še enkrat dotaknem!!!! Drži jo in čimveč tega si vtisni v spomin, kajti nekoč boš imela le še to.
Meni je mama umrla pred devet meseci, pa se še ne morem sprijazniti.
drži se!M.
draga Sangrija!
Te čisto razumem, ker sem prestajala isto stvar.
Mama je pri 62 dobila raka na žolčniku. Rekli so da bo trajalo 1 mesec, trajalo pa je 5 mesecev. 5 mesecev straha ob vsakam zvonenju telefona. Tisti dan, ko je umrla smo bili vsi pri njej v bolnici, jaz sem se poslovila od nje, kljub temu, da smrti do takrat nismo omenjali, ker se je borila do zadnjega trenutka. Čakala je na moje slovo in to, da se sprijaznim s tem in ji pusti oditi.
Sedaj jo čutim, kot bi bila še vedno živa, v sanjah sem vsako noč z njo, nekoč pa se spet srečava…
Mene je najbolj potolažila moja hčerkica, takoj po mamini smrti pa sem zanosila in dobila še sinka, ter misli preusmerila nanj. Eni grejo, drugi pridejo.
Preden ti mami umre, ji povej vse kar te teži in se ji opraviči za vse kar si zgrešila. Meni je žal, da je šla brez mojega opravičila na drugi svet, čeprav čutim, da mi ni ničesar zamerila.
Draga Nati,
ne obtozuj se, mama ti zagotovo ni nicesar zamerila in ji je zelo veliko pomenilo, da si bila z njo. Meni je pred nekaj vec kot mesecem dni (vceraj je bilo pet tednov) umrl moj najblizji prijatelj – za rakom, star 32 let. To, da sem bila z njim, da vem, da je odsel v miru, da je vedel, da je ljubljen in da ni sam, me tolazi. Zelo tezko ga je bilo pustiti oditi, a ko je prisel cas, sem morala storiti tudi to in mu reci, da ga bom vedno imela rada. Grozno ga pogresam, a zdaj je z mano na drugacen nacin. Upam, da mu je lepo, tam, kjer je. Nasi najblizji zdaj pazijo na nas, in tvoja mama te spremlja, tebe in tvoja otroka. Vso sreco!
Spela