Velikokrat obiščem to stran in včasih začutim, da bi tako rada komu napisala kaj vzpodbudnega pa enostavno obnemiš in ni pravih besed … Lani poleti je moja naj prijateljica izgubila moža. Kako si nemočen, ko ne moreš odvzeti niti najmanjšega delčka bolečine. Saj lahko ves čas nekomu stojiš ob strani, samo bolečine in samote mu ne moreš odvzeti. Za rojstni dan ni želela, da ji čestitamo, za praznike letos prvič ni naredila smrekice, in njen odgovor za vse je, ker ji čisto nič nič ne pomeni. Tako zelo jo imam rada, ampak se tudi zavedam, da skozi srčno pot mora sama in da bo pot dolga … in čutiti je treba take užaloščene ljudi … jokati z njimi in se smejati z njimi … molim dobro energijo zanjo in vse vas, ki preživljate to pot osameljenega popotnika … V pesmici Ferija Lainška sem začutila, kot bi poslušala mojo prijateljico, da mi govori o njem, ki ga je izgubila … želim jo podeliti z vami.

Medvedek Pu

VČASI TU

Včasih tu gre veter čez,
čez polje gre in preko cest,
še dalje gre, morda čez svet,
a pride spet, a pride spet.
Včasih gre oblakov vlak
in tisti najin bel oblak,
še vrača se povsem enak.
Le tebe ni že dolge dni
in ni poti od tam, kjer si.

Včasih tu je svetla noč,
in luna je, ki je oko,
in zvezde so, ki vse vedo,
a ne reko, a ne reko.
Včasih tu se uleže sneg,
zima nemo zre v obraz,
edina sem, ki vidim gaz.
Saj tebe ni že dolge dni
in ni poti od tam, kjer si.

(Feri Lainšček)

Medvedek Pu!

Hvala!

Vidka

V nedeljo bo en mesec, odkar je za rakom umrl moj najblizji prijatelj … Se vedno se mi zdi, kot da ni res. Tudi meni je zdaj vse nepomembno. Prijateljice in prijatelji me zelijo spraviti ven, pa ne morem – ne morem se delati, kot da je vse normalno in ne morem poslusati pogovorov o stvareh, o katerih sem se prej tudi jaz pogovarjala, vendar so postale cisto nepomembne. Edini zivi bitji, s katerima se ukvarjam in ki sta mi v tolazbo, sta nasa dva psa … pasja sola in sprehodi pa edini kraj, kjer vsaj za nekaj trenutkov mislim na kaj drugega … pa hvala za to pesem – Mia Znidaric jo poje.

spela

Dragi Medvedek Pu, še te imam v mislih in … hvala ti za vse!
Tudi jaz gojim podobne občutke, rada bi komu pomagala, pa se bolečine nikoli ne da povsem odvzeti, ali se je pravzaprav sploh ne da. Po naključju sem našla tole stran, mi je pomagla MimaŠ in … kako zelo težko je velikemu številu ljudi … kako težko !

marija (1)