Živjo, Maša!

Najprej – moje iskreno sožalje, čeprav (po svojih izkušnjah sodeč) si mislim, da ti žal zelo zelo malo pomeni!
Ker imava obe zelo podobno izkušnjo (jaz sem bila takrat stara 26 let), bi ti rada napisala moje sedanje gledanje na svojo travmo (po 5-ih letih) – seveda z upanjem, da ti bo vsaj malo v pomoč! Ne vem sicer kako je s tabo, ampak sama takrat nisem poznala nikogar, ki bi se mu kaj tako groznega res zgodilo in sem zato vse, ki so mi nedvomno želeli pomagati z nasveti in tolažbo apriori dojemala z rezervo – češ kaj pa oni sploh vejo o čem govorijo… Danes ne mislim več tako. No, upam da ti bo moj primer vseeno lahko kaj pomagal!

Saj ne da bi jim karkoli res zamerila, ampak meni je bilo “dobro se držiš” poslušat v bistvu grozno: ob tem sem se namreč takoj počutila max. sama – sama na celem svetu! Na eni strani sem bila jaz z svojo muko, ki jo moram kakor pač vem in znam predelat in se spet postavit na noge, na drugi pa vsi ti “tolažilci” in “vzpodbujevalci”, ki so se vsak večer lahko mirno vračali v svoj topel dom in v bistvu sploh niso imeli pojma o čem res govorijo! Nisem imela pojma, kako se stvari lotit – vsi nasveti v smislu, zamoti se s čim, pojdi v družbo, joči kolikor ti da duša itd. so se mi pa apriori zdeli nasveti osebe, ki pač nima pojma o čem govori… A tu je bila že PRVA PAST: nezavedno sem se postavila “nad njih” – češ moja bolečina je najhujša na svetu in kaj mi boste vi govorili, ki vam je najhujša mora do sedaj npr. to, da vam je hudo zbolela mačka; s tem sem nehote “samovzdrževala” svojo travmo in v njej nezavedno našla “lep izgovor”, da še leta nisem nič storila npr. v zvezi s svojim faxom (češ kaj ti bo kariera, ko pa nimaš več ljubezni), prijateljstvi (češ kaj ti bodo ljudje, ki te sploh ne morejo razumeti), itd. Da ne naštevam še celo stran. Ampak ZAKAJ SEM TO POČELA? In TAKO DOLGO? Danes vem: zato, ker MI JE BILO LAŽJE SE SKRIT oz. SE ZAMRZNIT, kot pa začet reševat nastalo situacijo. Res, NUJNO RABIŠ ČAS – morala sem dozoret, da sem se te pasti zavedla in zbrala energijo in pogum reševat zadevo. Ja, reševala sem jo pa res zelo tako, kot so mi vsi svetovali – ampak šele, ko sem sama dojela, da to res rabim: prisilila sem se it v službo, s kolegi ven, na kakšen žur… Dobesedno prisilila! Na začetku sem se tam počutila grozno, ampak ves čas sem se vzpodbujala, da bo to dolgoročno zame dobro – tudi, če se sedaj tega še ne zavedam. Vedela sem, da si s tem omogočim vsaj ene par ur na dan razmišljat o drugih zadevah, ker če ne, se mi bo res strgalo! In neverjetno – res je delovalo!! Na enem takih izhodov s kolegico sem najprej spoznala dva totalno odštekana tipa – cel večer smo se zafrkavali in malo tudi popili zraven in to je to. Nobenih telefonskih ali kaj podobno zateženega! In sem dojela – če mi je bilo nocoj lahko tako fajn, se mi najbrž res ni skuru kakšen center za dobro počutje kot sem namreč sprva verjela! In potem je šlo počasi, a vztrajno samo še na gor! Naj se sliši še tako neverjetno – TEŽAVO (ki je zelo čustvene narave) SEM REŠILA RACIONALNO! Če bi čakala, da bo izzvenela sama od sebe, bi prej osivela! Oz. bi žalovala (patološko žalovala) do konca življenja – ki ga pa ni tako malo ostalo! In vmes ne bi dosegla nobenega uspeha, na katerega bi še lahko bila ponosna, samo sebe bi prikrajšala za druženje z zelo zanimivimi ljudmi, da niti ne omenjam mojega sedanjega fanta. Pa, da ne bo pomote: niti slučajno ne spadam med “neobčutljive” ljudi, ki na bolečino in ljubo osebo, ki je ni več preprosto pozabijo! Iskreno mislim, da takih ljudi sploh ni. Sama pa vsaj kratkoročno sploh nisem sposobna funkcionirati, kadar me kaj zelo prizadane! Ampak sem se pa naučila ČUSTVA in RAZUM UPORABLJATI HKRATI – saj je to oboje moje – oboje sem jaz! In najbrž z nekim namenom?

Jasno je, da smo si ljudje različni – hvala bogu. In ni rečeno, da ti bo tole sploh kaj v pomoč. Ima pa dober namen in to je važno. Res – ne izoliraj se za predolgo, opazuj svoja razmišljanja – in predvsem bodi pri tem dovolj samokritična! Vem, da se sliši bedno in zguljeno do amena – ampak to zadevi niti slučajno ne odvzame resnice: vsaka travma je med drugim tudi lekcija zate – potrudi se najti v njej sporočilo, ki je čisto osebno – kaj se ti iz tega o sebi in za svoje nadaljnje življenje lahko naučiš? Vzemi to tudi kot šolo življenja in res – ko boš spoznala svoje sporočilo, bo bolečina postala znosna.
Če jaz sedaj pomislim na mamo in na Primoža – res se večinoma spomnim lepih trenutkov z njima – a ne več s smiljenjem sami sebi, ker jih ni več, ampak z nekakšno toleranco do “krute usode”, ki ju je vzela. Dejansko lahko rečem, da tako pač je, bog pomagaj. Pa naj se komu sliši še tako brezčutno in arogantno. Pridejo pa tudi dnevi in noči, ko se zjokam nad tem dejstvom. Ampak zame je to normalno. Vse, kar ni čemenje v kotu in celodnevno smiljenje samemu sebi se mi pač zdi ok.

LP, Kaja

Kaja,

res zelo lepo si opisala. Jaz sem sele na tej poti, ko dozorevam. Dolg, predolg cas “valjanja” v zalosti in trpincenja same sebe, sem spoznala, da tako enostavno ne morem ziveti. Ampak ziveti pa se zelim (beri: nisem imela suicidnih misli). Torej moram nekaj narediti. In uporabiti moram vse, kar mi je na voljo. Najprej sem se skusala na silo zaposliti. Sem se, vendar sem vso bolecino nesla s seboj in ves cas razmisljala, tonila globje in globje v crne in zalostne misli. Pa sem se vprasala: “Morda pa moram it ven? Med ljudi?” In sem sla. V trgovino, kje se ljudi smao pasivno dozivljala. So bili okrog, ampak (Hvala Bogu) mi nihce ni nic hotel, nihce me ni ogovarjal, skratka, to kar potrebujem. Mir in samoto, da bom lahko svoje premlevala dalje. Ko sem si nakopala vnetje zelodcne sluznice in poziralnika, si se vedno nisem dala dopovedati, da sem zagotovo sama prispevala k temu. Misli -> custva -> vedenje -> kemicni procesi -> imunski sistem. “Ah, dajte no”, sem zmigovala z roko. “To ze ni od tega. Se nisem dobro pozdravila zelodca, ko je udarila nad hrbtenico. Takrat pa sem se resno ustrasila. Pa ja ne bom menda hroma – kaj bo pa potem?!? Potem bom resnicno znala ceniti vse lepo, kar se mi je zgodilo in doumeti, da je (zal) mimo. Da kolesa casa ne morem zavrteti nazaj in da, ce zelim ziveti dalje, moram nekaj ukreniti. Tako ne morem in – korak dalje – ne zelim.

Vprasala sem se dalje, kaj lahko storim zase. Kako bom najprej pozdravila tezave. Ja, z zdravili. Na-ak. Ni bilo dosti. Zacutila sem, da moram svoje prispevati sama, aktivno, v svoji glavi. Ni lahko, priznam. Ampak to je pot, za katero mislim, da je prava. Prvi rezultati so ze tu in po svoji naravi je moja pot podobna tvoji. Skozi tvoj prispevek sem danes zjutraj dobila kamencek k potrditvi, da sem na pravi poti. Se vedno namrec pogosto zaniham. Zato me taksni drobci zelo razveselijo.

V cloveku so custva in je razum. Da, oboje z namenom. In custva niso samo za zalostiti se (tudi za poveseliti!) in razum ni samo za resevanje matematicnih enacb, ampak tudi za nadzor custev! Res je, da vcasih nihata kot tehtnica eden nad drugim in obratno, ampak to je normalno. Nihata. Ne pa, da ena skledica pade dol, druga pa ostane gor dolgo, predolgo. Takrat pa je potrebno umetno obteziti tisto stran, ki pretirava. Ni enostavno in ne gre cez noc. Razlicno dolgo casa “moramo” pretrpeti, da naredimo korak v dozorevanju. In tudi najmanjsih uspehov se moramo poveseliti.

Zato, Kaja, hvala Ti za ta prispevek, mene je zelo razveselil, saj mi je vlil kancek nove energije!

Manja