Eno psiho-medicinsko vprašanje: a je bolečina ob izgubi bližnje osebe lahko neke vrste abstinenčni sindrom oz. kriza?
To je sicer strokovni izraz, ki ga povezujejo s patološkim stanjem odvisnosti od praktično česarkoli, brez česar pač ne moremo normalno funkcionirati – obstoja seveda tudi čustvena odvisnost od bližnje osebe.

Po mojem je bolečina ob izgubi bližnjega (družinskega člana, partnerja) do neke stopnje izraz normalnega “fiziološkega” abstinenčnega sindroma – prehodno obdobje izredno slabega počutja, v katerem dominirajo boleče misli povezane s to osebo. Sčasoma pa so te misli vedno redkejše in vedno manj boleče. Vseeno pa v okviru normalnega žalovanja še lahko normalno funkcioniramo: študiramo, hodimo v službo, skrbimo zase in morda za druge bližnje osebe…
Se mi pa močno zdi, da je veliko preveč t.i. “patološkega” abstinenčnega sindroma v zvezi s tem – bolečina in trajanje le-te je v takih primerih preveč intenzivno, predolgotrajno in predvsem onesposobljajoče! Zanemarimo sebe, druge bližnje, študij, službo…
Seveda je kriza hujša, če izguba pride nenadno – nepričakovano, če je bila navezanost na to osebo velika – patološka pa, če je šlo za pravo odvisnost od te osebe!

Sama sem pred petimi leti v istem letu najprej popolnoma nepričakovano in zelo kruto izgubila dolgoletnega partnerja, ki mi je dobesedno pomenil vse (100% čustvena odvisnost!) in nekaj mesecev kasneje še mamo (recimo ene 95% čustvena odvisnost!), od majhnega sem živela brez očeta. Nadaljna tri leta mojega življenja so bila ena sama črna luknja – edini dokaz, da so bila, je dejstvo, da sem še vedno tu… Študij se je sam od sebe zamrznil, edina uteha so bile priložnostne zaposlitve, ki so mi vsaj za nekaj ur omogočale pobeg iz totalne praznine in izlolacije. Živela sem v brezčasju in popolnoma vseeno mi je bilo v katerem prostoru. Začela sem kadit, alkohol mi je na srečo še vedno smrdel, droge bi najbrž zahtevale preveč organizacije. Milijonkrat na dan sem razmišljala o najbolj optimalnih tehnikah samomora. Dolgo sem se celo v tem smilila sama sebi – češ, še fentat se ne morem, zaradi tega prekletega samoohranitvenega nagona – vsaka varianta se mi je v ključnem trenutku dejanja zdela popolnoma neizvedljiva, ne glede nato, kako močno sem si to želela. Dnevi so vedno bolj postajali brez ritma, kmalu je bila noč dan in dan noč.
Ampak, zanimivo – po nekje treh letih teme in čemenja in ne vem sploh česa, sem se postopoma naveličala in začela spet po korakih življenje osvajat nazaj. V bistvu je bilo precej podobno učnemu procesu majhnega otroka, le da sem hojo, pa govor in pisanje in take zadeve lahko preskočila. Celi dve leti sem si nazaj postavljala voljo in smisel in zanimanja… Skupaj pet let! Res je, da nisem hotla niti slišat za kakšnega psihiatra, ker sem bila prepričana, da mi v tem smislu ni bilo pomoči. Vedela sem, da si lahko pomagam samo jaz sama – je blo pač treba premlet vse zgodnje otroštvo – travme, prerasti pomanjkanje samozavesti in vso ostalo navlako, ki bi jo itak predelovala tudi s psihiatrom, samo da mi tako ni blo treba od doma. In kaj je z mano danes? Nič posebnega, samo da sem spet zdrava! Spet se veselim, zanimam, imam voljo, končujem fax, imam fanta, ki ga ljubim in on mene. O kakšni odvisnosti pa niti drobtinice!

Zakaj sploh to pišem? – Zato, ker bi rada, da se nad temi vrsticami (poglobljeno) zamisli čimveč o tej tematiki razmišljajočih ljudi! In si mogoče prihrani ene tri do pet let življenja! Zakaj se patološko navezujemo na ljudi in kako lahko to preprečimo? Še predem ga/jo izgubimo, delajmo na izgradnji sebe in postavimo pravilen – neodvisniški odnos do te osebe. Bolje preventiva kot kurativa! Pa to ne pomeni, da ne ljubimo dovolj – prej bi rekla, da ljubimo pravilno!
LP, Kaja

Pozdravljena Kaja!

Teoretično se mogoče celo strinjam s teboj,najbolje bi bilo ko bi se na smrt lahko kar požvižgali,saj to končno je nekaj,kar čaka vse od nas…potem nebi izgubili niti minute z žalovanjem….
Praktično pa je obdobje žalovanja odvisno od posameznika…Na primer meni se je posul ves svet ko je umrl moj dragi in sploh ne razmišljam več tako kot prej,mislim celo da ne bom nikoli več sposobna razmišljati tako kot sem prej…Življenje je potrebno osmisliti dokler smo še tu,ker predvidevam da smo tu z nekim namenom…Smrt in žalovanje vsekakor ni izguba časa,to je zelo,zelo grenka izkušnja,ki jo mora predelati vsak sam…nekdo to hitro pozabi,nekdo drug joče vse preostalo življenje za osebo,ki je ni več…nekdo celo potegne kaj pametnega iz te izkušnje…
Verjetno si še mlada in imaš prihodnost pred seboj,no tudi jaz je imam še nekaj,čeprav sem nekoliko starejša…moj ljubi je bil enkraten človek,marsikdo mi je rekel,da takih ni več…teoretično in praktično imam pravico žalovati,pa čeprav to traja do moje smrti….

Razumem o čem govoriš…

Tudi jaz sem v zadnjem času ogromno razmišljala o tem. Izgubljam mamo, ki ima raka, vsak dan je slabše, nič me ne more potolažiti in tuhtam o vsem mogočem.

Razmišljam o psihiatru, ker se tudi meni zdi, da je moja navezanost nanjo in bolečina zaradi njene bolezni pretirana, ampak tudi jaz mislim, da se bom sama izvlekla ven.

Skrbi me, ker sem se v teh trenutkih začela čustveno tako zelo oklepati partnerja, kot da bi se bala, da bom izgubila še njega. Polna sem strahu in negativnih misli, pa ne vem natančno česa se bojim. Življenja, ko mame ne bo več? Občutka, da bom sama?

Človek lahko vse preboli, vendar pa je žalovanje nekaj nujno potrebnega. Hvala za tvoje razmišljanje. Se bo marsikdo počutil bolj “normalnega” in lažje preživel notranje bolečine, če se bo zavedal, da je to nek naraven, normalen proces…

Pozdravljena Guga!

Najprej – popolnoma te razumem in sočustvujem s tabo! Bolečina ob izgubi ljubljene osebe – tako v primeru njene smrti kot tudi razhoda (pri meni je bil tak, kot da je ta oseba resnično odšla iz tega sveta) pri večini ljudi (tudi pri meni) – to globoko verjamem – ne bo nikoli izginila. In nikoli, nikoli te osebe ne bom sposobna kar pozabiti. S tega stališča bo verjetno žalovanje res prisotno do smrti. Meni se še vedno zgodijo dnevi, ko boleči spomini dobesedno oživijo. In verjamem, da se bodo dogajali vedno.
Bistvo reka, da čas celi rane, je po mojem v tem, da ti da možnost razviti drugačen pogled na celotno situacijo od tistega, ki te doleti najprej. Tema se sčasoma lahko pretvori v svetlobo, a to še zdaleč ne pomeni, da je človek pozabil in da se požvižga. Kaj mislim, da je patološka odvisnost? Stanje, ko brez ljubljene osebe resnično ne moreš živeti. In značilno: svoje žalovanje nato dobesedno neguješ – celo do takih absurdov, da se ti zdi izdajstvo vajine ljubezni v svojo bližino spustiti koga drugega. Spomini na vajino skupno življenje postanejo pravljica – človek je bil najboljši, najpametnejši, najbolj pozoren, skratka gotovo ga ni več takega pod soncem. Da ne bo pomote – ne govorim o tebi, saj te ne poznam. Vem pa iz prve roke kako to izgleda – mama mojega fanta to zelo vestno počne že deset let in nič ne kaže, da bo kdaj odnehala. Brez svojega moža je dobesedno izgubljena.
Sama vem, da bi si moj sedanji partner v primeru moje smrti slej ko prej poizkušal najti novo zvezo in prav je tako. In vem, da me zato ne bi prav nič manj ljubil v svojem spominu in me nikakor ne bi kar pozabil. Konec koncev – še vedno bo to samo in izključno njegovo življenje – on bo še naprej edini njegov krojač, kajti mene ne bo več. Od njega bo odvisno ali bo skupaj z mano umrl tudi on, ali pa bo živel naprej.

Obžalujem, če sem te s svojim razmišljanjem prizadela – tudi sama tega pred nekaj leti ne bi mogla jemati resno. Žal ni recepta, ki bi nam omogočil normalizacijo življenja po. In pravilen odnos do življenja pred. In seveda ni neke zgornje meje – koliko časa je intenzivno žalovanje še normalno. To kratko malo ni pomembno. Pomemben je cilj – ponovno zdravo življenje. Želela sem samo povedat, da se da. Z veliko mero vere, potrpljenja in dela na samem sebi. Saj zato pa so izkušnje – človek se uči do smrti… tudi iz smrti ljubljenih.
LP, Kaja

Pozdravljena T.!

Popolnoma te razumem in vem, kako zelo ti je hudo. In žal ti bo zelo hudo tudi, ko mame ne bo več. Rada bi ti napisala par vrstic o moji izkušnji – v upanju, da ti bo v pomoč.
Moja mama je zbolela dobesedno čez noč. Zgodilo se je nekaj mesecev po smrti njene mame, na katero je bila zelo navezana. V naslednjih parih letih je zelo hitro razvila najhujšo možno obliko sladkorne bolezni. Ker sem sama medicinka, sem zelo dobro vedela kaj in kako hitro jo čaka. A ker je bila to moja mama, do nje nisem mogla imeti enakega odnosa kot do drugih bolnikov. Predvsem ne kar se tiče njene bližajoče se smrti. Kar nekako sem upala, v bistvu bolj nezavedno, da se to pač še ne bo zgodilo. V bistvu – da gre za mojo mamo, ki ne more kar umret. Nelogično, pa vendar. Dokler je bila živa, sem bila nekako mirna, da mamo še imam. Čeprav bolno in izčrpano, pa vendar ob meni – tako kot je vedno bilo. Mama, ne glede na to, kako dobro te pozna, kako dobro se z njo razumeš (pri naju to niti ni bilo zelo optimalno) – ti do konca daje nek občutek varnosti – če bi vse na tem svetu propadlo, če bi te vsi ljudje izdali in zavrgli – je mama tista oseba, ki te ne bo nikoli. Takrat bo dovolj, da imaš njo še živo, pa bo vse ostalo že nekako šlo. Po mojem gre za neke vrste nagon ali pa tako močno privzgojeno povezavo s to osebo.
In v času, ko se ona poslavlja, v tebi raste strah pred neznanim – strah pred izgubo te absolutne varnosti, ki jo mama pooseblja že od kar se zavedaš. In res – ob njeni smrti me je zadelo prav to. Silovit občutek, da sem na tem svetu le ena izmed mnogih anonimnežev, ki morajo biti sami sebi zadostni. In hkrati zavedanje, da je morda ta samozadostnost eden izmed pomembnih mejnikov v osebnem razvoju in dozorevanju. Tiste večne roke, ki me je vedno in za vsako ceno pobrala, kadar sem padla, ni več. Od sedaj dalje, se bom pobirala sama.
Ne morem ti napisat, da ni tako hudo kot pravijo. Ker je. Mogoče se skušaj tudi v tem času orientirat na pozitivne plati tvojega življenja – tudi na svojega partnerja, kajti dejtvo, da je ob tebi v tem hudem času, je dejansko pravi blagoslov. Ne boj se, da se ga preveč oklepaš – hkrati pa ne samo, da se ne bat, moraš se o tem tvojem “oklepanju” pogovorit tudi z njim. Sama sem svojega sedanjega partnerja spoznala pol leta po smrti moje mame – še popolnoma izgubljena in neuravnovešena. Takrat sva bila še samo prijatelja. Jasno, da je razumel mojo stisko in močno potrebo po bližini razumevajočega človeka. Takrat se mi je zdelo, da mi to v bistvu prav nič ne pomaga, ampak ko gledam nazaj, ne vem kaj bi brez njega. Srečo sem imela, da je razumen človek, ki je znal na mojo in najino situacijo gledat zelo objektivno. Kmalu sva oba dojela, da morava živet dalje in da ga s svojo bolečino ne smem zamorit. Da mora bit močnejši od mene in si ne dopustit, da bi njega in naju to žalovanje zamorilo. Čeprav je morda slišat kruto, ampak ravno s treznim pristopom naju je rešil. Kljub razumevanju mi je pogosto posolil pamet z zelo racionalnimi nasveti, včasih celo zahtevami. Kot da bi vedel, da potrebujem tudi trdo roko in ne samo večnega sočustvovanja. Mogoče mi je na ta način še najbolj pomagal – omogočil mi je, da moje žalovanje ni šlo pregloboko in da se je sčasoma res prevesilo v znosno bolečino, ki mi danes pusti normalno živeti.

Želim ti veliko mero poguma in vere, da čas resnično zelo dobro celi rane. Vsaka izkušnja, pa naj bo še tako boleča, pride z namenom – ta pa je v končnem vedno pozitiven, tudi če trenutno predstavlja samo bolečino in strah.
LP, Kaja

Kaja,

izgubila sem parterja, skupaj sva bila 6 let, 100% navezana…….skupaj vsak dan, ker sva imela več skupnih interesov. Umrl je pred 3 meseci, umrl je pred mano, bila sem zraven, ni se dalo pomagati…..stara sem 28 let.

Samo malo o meni: polna energije, življenja, smeha, upanja, fleksibilna, veliko stvari me zanima………….bla bla bla…………SEM BILA………..

Mislim, da me bo pobralo, trudim se dalje ………. drugi pravijo, da sem močna in se odlično držim. BEDARIJA !

Kaja, hvala ti za tvoje pismo, ki si ga delal z nami. Samo to sem ti hotela povedat.

Kako to boli ! nisem vedela, da je tako prekleto težko !!!!!!!!!!!!!

Mamica je predprejšnjo soboto umrla. Hvala za vse, ki tukaj delite svoje izkušnje in misli. Zelo mi je pomagalo v zadnjih tednih. Pomagalo, da sploh lahko še živim. Tudi jaz sem bila ves čas ob njej in moram reči, da mi je zato zdaj lažje. Življenje bo šlo spet naprej, vem, jaz ne bom nikdar več takšna, kot sem bila. A vseeno: Kaja, odprla si mi oči za še en aspekt. Hvala ti…