Spet se mi je paralo srce na pogrebu znanca. Bolečini se ne da izogniti, vendar ti pogrebi, glasba in govori bolečino še poveča, ali sem narobe presodila? Čeprav nisem bila zelo blizu umrlega, mi je bilo tako hudo, kako šele ženi umrlega? Mislim, da jaz sploh ne bi mogla biti tiho, ampak bi kričala na ves glas. Ali pa te prisotnost množice brzda in miri?? Vem, da je kultura slovesa pri nas pač takšna, vendar me zanima, ali bi si želeli drugače?
Hvala za misli in lep dan vam želim!

Mi smo se od mojega očija poslovili v najožjem družinskem krogu. Zdaj si sploh ne znam predstavljati, da bi bilo kako drugače. Želeli smo, da smo skupaj samo ljudje, ki smo ga imeli neimerno radi in smo si res zelo blizu. Razmišljala nisem o ničemer drugem kot o njem. Ja, tudi kriki so bili. Ne vem, če bi nas množica ljudi brzdala in mirila ali bi bolečini res pustili svojo pot.
Je pa res, da nas je veliko ljudi spraševalo, kako to, da je bil tak pogreb, oči je poznal res veliko ljudi-bil je zelo aktiven, star komaj 58 let. Za to obliko slovesa smo se odločile (mami, sestra in jaz), ker smo se nekoč o tem pogovarjali (čisto slučajno) in smo prišli do zaključka, da bi si želeli, da se poslovimo v najožjem krogu, da je to tako intimna stvar….nismo vedeli, da se bomo morali tako kmalu odločati o tem.

Glede kulture pa mislim, da je najbolj pomambno, da se spoštuje volja ali umrlega ali žalujočih. To je najbolj pomembno- s tem se kaže naša kultura.

Hvala, da si postavila to vprašanje. Spet imam dneve, ko zelo veliko razmišljam o očiju, ko mi je zelo težko, ko se bojim za vse, ki jih imam rada, ko me prizadane vsaka smrt-tudi ljudi, ki jih sploh nisem poznala,….in pomaga, da o tem pišem ali govorim.

Lep dan ti želim!

Hvala , zvezdica. Tudi meni je tvoje razmišljanje v pomoč. Zanima me, kako ste dosegle, da ste bile same na pogrebu? Velikokrat ljudje izvejo in pač pridejo. Ali ste jih izrecno prosile, da bi pokop izvedli v ožjem krogu, ali pač niste nikogar obvestile?
Hvala in srečno tudi tebi!

Tudi mi smo se pred dobrima dvema tednoma mnogo prezgodaj poslovili od mojega očija, ki sem ga imela nadvse radam saj sem bila njegova edina hčerka. Tudi moj oči je bil pri 69 letih zelo priljubljen, aktiven in je imel veliko prijateljev in znancev, a si je želel, da ga pokopljemo v najožjem družinskem krogu. Zato smo njegovo voljo seveda spoštovali.

Tako smo se zmenili že v bolnici, kjer je umrl in potem tudi na Žalah, kjer je bil pogreb. Če rečeš, da želiš v najožjem družinskem krogu, tudi ne dajejo drugim informacij o pokojniku in času pogreba. Če že, morajo znanci klicati domov ženo ali otroke pokojnika. Tudi nismo dali parte pred ampak šele po pogrebu. Z mamio pa sva obvestili tiste ljudi, s katerimi si je bil oči res zelo blizu in ki so ga spoštovali in imeli zares radi.

Meni, kot hčerki, se je paralo srce na pogrebu, bila sem tako zelo žalostna, da sploh nisem mogla več jokati. Ko mi je kdo izrekel sožalje, pa nisem mogla nehati jokati. Krike bolečine in neprespane noči polne solz pa sem dala skozi že v času očkove bolezni in potem prve dni po smrti. Bilo je grozno in zelo, zelo ga pogrešam.
Na samem pogrebu sva z mami ob poslušanju ganljivega govora očkovega prijatelja glasno hlipali. Bilo je zelo lepo, a tako zelo žalostno.

Najbolj mi je hudo, da moja 14 mesečna hčerkica ne bo poznala svojega dedka, ker ji ga je kruta usoda iztrgala iz rok. Pa tako plemenit in dober človek je bil.

Tudi jaz veliko razmišljam o očiju, ko mi je zelo hudo in v sanjah podoživljam trenutke, ki sva jih preživela skupaj. In seveda velikokrat jočem – ravno danes sem v solzah zaspala in pomaga, da lahko kaj napišem.

Zvezdica, če bi si rada dopisovala in s kom delila občutke žalosti, mi piši.

Lep dan želim vsem!

Moonlightangel

Kako smo dosegle, da smo bili ob grobu sami?
Prvo osmrtnico je dalo podjetje, kjer je bil zaposlen oči. Vedeli so, za kakšno obliko slovesa smo se odločile in so to v osmrtnici tudi napisali. Tako je veliko ljudi izvedelo kakšen bo pogreb. Pogrebno podjetje o tem ni dajalo informacij. Tistim, ki so klicali nas pa smo same povedale. Parte pa smo domači dali po slovesu.

Doma smo v manjšem mestu. Novice takšne in drugačne se širijo zelo hitro.

Pozneje smo se z veliko ljudmi pogovarjali o pogrebu. Ljudje imamo različna mnenja, oziroma smo ugotovili, da se o tem sploh ne pogovarjamo.
Presenetljivo veliko znancev je reklo, da bi si tudi sami želeli tako slovo, a, da je problem v tem, ker so navade drugačne oziroma eni sploh niso vedeli, da je tak način mogoč, enim je pomembno kaj mislijo drugi.
Me smo se pogovarjale in se dopolnjevale- to vem zdaj.
Ne vem pa od kod jemljemo ljudje ob tako težkih trenurkih energijo, moč, na kaj vse se spomnimo,…

Po pogrebu smo odšli domov, pili smo čaj in se pogovarjali. Pogovarjali smo se tudi o tem, kako si nekdo želi, da obujamo spomine na skupne trenutke z očijem, si želi gledati slike, drugi sploh ne, kaj se je zgodilo s telesom, dušo,… stvari o katerih nisem nikoli prej razmišljala. Ker ne verujemo v Boga, so se naša vprašanja kar vrstila. Zanimivo, kako si ljudje razlagamo smrt, kako se eni ne sprašujejo o tem, kaj se dogaja potem, kako si najdemo različne načine (nekateri delijo žalost z drugimi, nekateri žalujejo tiho), da lažje preživljamo izgubo. No, pa sem spet zašla.

Lep dan in ljudem, ki ti veliko pomenijo daj to tudi vedeti.

Draga Moonlightangel!

Januarja bo 2 leti odkar je umrl moj oči.
Ne mine dan, da ne bi mislila na njega. Včasih z nasmehom na ustih-spomini so zelo zelo živi, potem pa prevlada bolečina in se moram izjokati. Bolečina ni nič manjša kot takrat, ko sem spoznavala, da je res zelo bolan in nič manjša od dni po njegovi smrti.
Drugače je samo to, da sem se navadila živeti z njo in je moja stalna spremljevalka. Pa to ne izgleda tako, da bi bila zamorjena in vedno žalostna. Po naravi sem vesel in optimističen človek. Imam mnogo razlogov zaradi katerih se veselim vsakega dne posebej. Tudi jaz imam otroka.
Ko je umrl oči je bil star 18 mesecev. Danes ve, kdo je njegov drugi dedi, skupaj gledava slike in na tak način moj oči živi z nami. Sinko me včasih sprašuje zakaj je moral umreti, zakaj ni zdravila, kje je zdaj, enkrat mi je celo rekel, da če sem žalostna me bo on potolažil. Ganljivo. Vedno mu odgovorim po resnici tudi če ne vem odgovora mu povem, da ne vem zakaj je tako.
To pišem, draga Moonligtangel, da boš vedela, da se da zelo lepo ohranjati spomin na ljubo nam osebo. Tvoj in moj otrok lahko živita z mislijo, da sta imela dedija, ki je bil vesel, dober, plemenit, športnik,…. Ampak v naravi je pač tako, da se vsa živa bitja (rožice, živali in ljudje) rodimo, živimo in umremo. Na tak način tolažim predvsem sebe. Ne smem pa začeti razmišljati, kako se je počutil oči, ko je vedel, da umira in da nas vidi zadnjič. Vem, da je vedel. To pa je nekaj groznega. Ko razmišljam o njegovih občutkih. Moj dragi pravi in vem da ima prav, da s tem samo mučim samo sebe in da ne smem tako razmišljati. Lažje reči kot storiti. Pa veliko delam na sebi.

Tako nekako se jaz prebijam in filozofiram in živim brez mojega očija. Vem, da mi je lažje, če se spominjam kako je bilo, ko je bil še živ. Mučim pa se, ko začnem razmišljati kako bi lahko bilo, če bi…. skratka zapleteno.

Vesela bi bila, če bi se še kdaj oglasila!

Pred enim tednom je bil pogreb mojega očeta.Tudi jaz sem pomislila na slovo v družinskem krogu.Ampak kako naj bo pogreb v družinskem krogu, če manjka mama, ki je del naše družine (mama je v bolnici) Vem,da bi ljudje razumeli, če bi želeli pogreb v družinskem krogu, ampak sem dala priložnost tudi drugim , ki so ga imeli radi in ga spoštovali, da se poslovijo od njega. Bilo jih je ogromno. Nisem imela občutka, da je kdo pasel radovednost, saj je bilo videti žalost in pretresenost na obrazu vseh. Sedaj sem vesela, da sem se tako odločila, saj je ati bil vedno rad med ljudmi in vem, da bi tudi on takko želel, če bi le lahko odločal o tem.

Dragi Moonlightangel in Zvezdica.

Tudi meni je umrli oče in bilo mu je le 52 let. Še nekaj dni, pa bo dve leti odkar ga ni. Mislim, da se je veliko lažje pripraviti na smrt neke osebe, če je človek bolan in veš daj je le vprašanje časa, kdaj nas bo zapustil.

Nas je oče zapustil nepričakovano. Zvečer smo še delali načrte za naslednji dan. Ponoči pa me je mama zbudila, da je nekaj z očetom narobe. Kljub trudu , da bi ga oživela, mi ni uspelo. Najbolj me bilo to, da smo dan pred smrtjo govorili o pogrebu pomembne slovenske osebe. Očeta sem vprašala, kakšen pogreb si želi. Nikoli si ne bom odpustila tega, da sem ga še živega tako rekoč pokopala.

Obe pravita, da imata že otroke. Jaz jih žal še nimam. Zelo me boli, ker moj oče ne bo videl mojih otrok. Jaz moje stare starše po mamini strani nisem poznala, ker so prej umrli. Po očetovi strani pa je dedek tudi sorazmeroma mlad umrl. Imel me je zelo rad. zato mi še bilj hudo, ker vem, kaj je meni pomenil dedek.

Čeprav mineva dve leti, imam še vedno občasne krize. Najbolj mi pomaga, da se zjočem. Pogosto se spomnim nanj, največkrat ko delam stvari, ki jih je včasih on. Če mi kdaj kaj ne gre, se v mislih povežem z njim. Občutek imam, da mi to zelo pomaga in da sva na ta način res povezana.

Kdaj bo bolečina res izginila in kdaj se bom res sprijaznila z odhodom, pa ne vem. Morda je krivo ravno to, da sem bila preveč navezana nanj.

Veliko ljudi se odloča za pogreb v družinskem krogu. Mi se nismo. Čeprav mi je bilo težko poslušati ljudi, ki so izrekali sožalje. Vendar sem tako dojela, kako veliko ljudi je imelo mojega očeta radi. In to se mi zdi zelo lepo.

Vsem, ki ste kakorkoli prizadeti in žalostni želim veliko sonca v življenju.

Draga čebelica 1!

Berem, da si v približno istem času kot jaz doživljala izgubo očeta.

Rada bi ti napisala, da me je tvoj stavek, da se je lažje pripravit na smrt, če je človek bolan, in veš, da je le vprašanje časa, kdaj bo odšel, najprej pošteno razjezil. No, potem sem trikrat zadihala in se pomirila. Vem, da nisi mislila nič slabega in prebrala sem, da imaš drugačno izkušnjo. Ampak bistvo je, da sva obe ostali brez nama zelo ljubih očetov. Mi se nismo nič pripravljali na smrt, jaz sem upala, da bo njegov zdravnik poklical in povedal ali da bomo zasledili na internetu, da nas bodo obvestili iz Amerike, da je nekje bil nekdo operiran, da so našli zdravilo, da se je zgodil čudež. skratka upala sem do zadnjega in se hkrati bala vsakega dne in spet upala,… Nisem se sprijaznila in nisem mogla dojeti, da je zbolel, kaj šele, da umira. In iskreno povedano si včasih mislim, da je odšel daleč stran in, da se bova nekoč spet srečala. v mislih se pogovarjam z njim,… živim z neko svojo razlago in mislim, da mi je lažje, kot da bi ujčkala to svojo bolečino in ji ne bi pustila, da se izraža po svoje. Jokam, ko mi je hudo in to je včasih vsak dan, potem pride kak teden, ko ne jokam,… a ne mine dan, da ne bi mislila na njega.
Vem, da smo ljudje tako različni, da eni, ko izvejo za diagnozo že pokopavajo, drugi se borijo in so optimisti in borci. in zgodi se, da človek, ki se bori tudi uspe.
Jaz sem bila vedno optimist in upam, da bo tako ostalo, kljub hudim preizkušnjam, ki nam jih nalaga življenje.

Draga čebelica1, daj odpusti si. Pogovora o pogrebu ne jemlji, kot da si ga živega pokopala. O tem pogovoru razmišljaj raje tako, da je še dobro, da ste se pogovarjali, da si vedela kakšno je njegovo mnenje in, da si ga lahko upoštevala in na tak način izkazala veliko ljubezen in spoštovanje, ki ju čutiš do svojega ljubega očeta.

Eden izmed mojih načinov samotolažbe je tudi ta, da se zavestno spomnim, da sem vesela, da imam mamico in omico, pa dedka in pa seveda sestro in njeno družino in moja sončka-dobrega partnerja in sinka. In, da se lahko zelo hitro zgodi, da nekdo umre. Včasih sem si verjetno mislila, da se žalostne in hude stvari dogajajo drugim. Kot da smo mi nedotakljivi. Zato pa si zdaj želim, da smo veliko skupaj, čutim tudi neko potrebo, da ljudem, ki jih imam rada to povem.

No, spet zdravim svojo bolečino. Sama nisem odpirala novih tem. Zdaj sem se zavedala, da še vedno pišem pod Tininim vprašanjem. Ona je želela vedeti kaj si mislimo o različnih oblikah slovesa in kakšne so naše izkušnje, jaz pa tu opisujem in filozofiram o sebi in mojih občutkih. Oprosti, Tina2.

Čebelica1, midve pa lahko odpreva novo temo, če želiš seveda.
Vse dobro ti želim.