pomoč
sama sem prvič na tej strani, kajti prej nisem imela toliko moči. minilo je pet mesecev odkar sem izgubila hčerkico. nosila sem jo celih devet mesecev in deset minut po porodu mi je umrla. neizmerno jo pogrešam in si jo želim imeti ob sebi. ne vem zakaj ampak sama sebe krivim za smrt svoje hčerkice. rada bi nekaj storila pa ne vem kaj.po eni strani bi bila rada ponovno noseča, pa se po drugi strani bojim. s partnerjem bi se rada pogovorila o tem, pa je tudi njega strah sigurno. ne upam si odpret te teme. kaj naj storim. sama sem v breznu in ne nejdem izhoda. ne najdem svetlobe, ki bi me popeljala na lepši svet. s hčerkino smrtjo se ne bom nikoli sprijaznila, ne znam pa pomagati niti sama sebi.
Draga Špela
iskreno sožalje ob izgubi tvojega angelčka. Kot je rekla skorpion, se pridruži sosednemu forumu Ko starši žalujejo, oz. obišči forum na spletni strani Društva Solzice, ki je namenjeno staršem, ki so izgubili svojega otročka med nosečnostjo in kmalu po porodu (www.solzice.com) – verjemi da pomaga, če veš da obstaja nekdo, ki pozna tvojo bolečino in ti stoji ob strani, ko drugi (tudi partner) vse skupaj že lepo pozabijo. Na voljo imaš tudi knjigo Prazna zibka strto srce, ki je krasna knjiga in velika pomoč.
Vse boš zvedela na tej strani.
Popolnoma razumem tvojo stisko, saj sem tudi sama pred 3 meseci v rokah držala svojega zlatega fantka, danes pa hodim v park zvončkov.
Draga moja
bodi pogumna in daj bolečino iz tebe. Vse se da. Z svojo ljubeznijo do tvojega otročka boš premagala vse ovire in ugotovila, kako zelo močna oseba si in kakšna krasna mamica svojemu angelčku. Naredito zanj in zase in lepo ti bo.
Nisi sama – tukaj smo da ti pomagamo in te poslušamo.
Veliko toplih pozdravov in objemov od Kaje
(na strani solzice moje ime: luna)
Draga moja, ne se krivit sama sebe.Tudi jaz sem se v začetku.Toda sedaj, ko sem dala vse preiskave skozi, sem svoj bes usmerila v gin.čeprav to tudi ni prav,po eni strani.Jaz intezivno delam na novi pikici,ki ne bo nadomestek za mojga Vidka.
Jaz imam dneve, ko sem čisto v redu,drugič pa samo jokam.Ampak to je takšna faza,ki jo moramo dati skozi.Po eni strani si mislim,me je Bog moral tako kaznovati, po drugi….Zadnjič sem spoznala mamo,ki ji je sin umrl pri 21 letih.Že 6 let je od tega in težko spregovori o njemu.
Ne vem, meni je mogoče malček pomagalo,ko sem odkrito spregovorila o tem.Mnogim je nerodno,ko začnem govoriti o tem,ampak potem pogovor le steče.Tudi doma se veliko pogovarjamo o Vidu in o smrti nasploh.Zelo nam je pomagala oddaja Polnočni klub,čeprav sva z možem jokala skoraj celo oddajo, ko sva gledala,ampak lažje nama je bilo, ko vidiva,če kdo odkrito spregovori o tem.Svetujem ti, pogovori se o svoji hčerkici.Res je,da je nikoli ne boš pozabila. Tudi nobeden ne zahteva to od tebe, je bila oz. je še tvoja hči.Ampak mislim,da z novo pikico,boš bolečino lažje prenašala.
lp D.
Sama sem bila v zelo podobni situaciji kot si ti. Sedaj je minilo že več kot šest let in imam po tem žalostnem dogodku dva zdrava otroka. Vem, da ti ne bo v tem trenutku pomagala nobena tolažba, povem pa ti, da ti bo tvojo izgubo lahko nadoknadil le nov otrok in da se boš kljub temu, da ga boš imela, še vedno vsaj enkrat dnevno spomnila, na izgubo, ki si jo utrpela. Pa še to, iz lastnih izkušenj ti povem, da moški žalujejo čisto drugače kot ženske, kar ti trenutno ni všeč, ampak, če bi oba žalovala tako, kot si to ti predstavljaš potem, bi se vama obema zmešalo. Meni je dr. Cerar rekel, približno takole, pozabite, živite naprej in verjamite, da je vaš otrok umrl zato, ker ni bil sposoben živeti ter še, čimprej se odločite za novega otroka. Sama vem, da vsak žaluje na svoj način ampak tudi jaz ti svetujem, opravi vse možne preiskave ter se odloči za ponovno zanositev – čimprej!
Vse dobro ti želim. Breda