Zgodilo se je, da je najina pikica po hudi bolezni za vedno zaspala.

Zgodilo se je v casu moje porodniske, ki se traja. Povejte mi punce, prebrala sem, da mi priprada se 10 dni po njeni smrti, kako naj grem nazaj v sluzbo?

Ni mi problem it v druzbo, celo iscem jo sama, ker mi sedenje med 4 stenami prav nic ne pomaga. Samo v druzbi sem lahko samo toliko casa, dokler mi ustreza in potem grem. V sluzbi bom pa morala biti 8 ur in delati. Trenutno pa ne morem delati, ker se ne morem zbrati, ker ne morem intenzivno razmisljati… saj so razumevajoci, venadr zdaj predvsem rabim cas za pocitek po vsem kar smo prestali.

Je 10 dni res dovolj, da se mama po porodu, hudi bolezni in na koncu smrti svojega otroka spravi k sebi? Kako ste s tem opravile ve?

Draga mamica!

Najprej ti izrekam iskreno sožalje ob izgubi tvojega otroka. Vsaka naša zgodba je tako težka in tako posebna. Tako kot tudi tvoja. Tvoja pikica je našla svoj mir, ti (oba) boš rabila pa veliko časa, da boš njen odhod sprejela in odžalovala.
Žalovanje traja, najprej je stanje šoka, šele nato pričneš spoznavati kaj vse si z otrokom izgubil. In to je najtežje. Izgubil si ga za vedno! Ob pogledu na otroke njegovih let, se tega najbolj zavedaš.

Glede odhoda v službo vem, da ti pripada 45 dni, če ti otrok umre zaradi prezgdonjega poroda. Mislim, da od teže 500 g naprej ali 22. t nosečnosti.
Potemtakem bi tudi tebi morali pripadati ti dnevi. Povprašaj na CSD.
Če ne, se obrni na svojega osebnega zdravnika in če je “normalen”, ne bo prav nobenega problema za stalež še vsaj mesec dni po smrti otroka. Verjemi mi, da se tudi zdravniki zavedajo kako velik šok je to za mamo. Meni je komisija odobrila še dalj. Psihologi stanje po izgubi otroka definirajo kot akutno reaktivno reakcijo.

Sama osebno sem šla po izgubi prvih dveh otrok obakrat v službo čez mesec dni. Drugič je bilo posebno hudo. Velikokrat sem nihala med tem, da službo pustim, kar oddidem domov oz. nevemkam!
Po izgubi še deklice letos, pa sem si vzela dva meseca in pol. S tem, da sem v službi zelo nedostopna, hladna (maska), delam kot “robot”. In spet velikokrat ne zmorem, se hodim jokat na WC in celo razmišljam o menjavi službe. Čeprav ne vem, če imam energijo še za to. In prav jezna sem na dejstvo, da sem se v službo morala vrniti kar trikrat po izgubi otroka. Občutek imam, da se mi dogaja velika krivica.

Upam, da sem ti kaj pomagala. Vzemi si čas, res je še bolj težko žalovati, ko si v službi. Energije ti kar zmanjkuje. Smrt otroka te vrže bolj iz tira kot smrt starejše osebe.

Veliko moči ti želim.

V srcu čutim s tabo.

Koliko časa ti pripada? Odvisno koliko je bil star otrok, ko je umrl …
Pišeš, da si po eni strani želiš v službo po drugi pa, da ne veš kako boš zdržala.
Mislim, da je 10 dni premalo. Potrebuješ čas, da se soočiš z žalovanjem, da se nekako naučiš živeti.
Lahko bo prišel čas, ko ne boš želela družbe, ko boš raje sama s seboj in to ne bo nič narobe. Resnično počni tisto kar čutiš, da umirja tvoje misli.

Če čutiš, da potrebuješ več časa potem te bo zdravnik dal na bolniško.
Vzemi si časa kolikor ga potrebuješ.
Po enem mesecu moraš na komisijo, če še ne boš sposobna za službo.
Potem je od komisije odvisno kako se bo odločila. Čudno se sliši in včasih imajo mamice kar težave s podaljšanjem bolniške. To pa se razlikuje od komisije do komisije.

Ne, ni dovolj deset dni. Pravzaprav, vsaka drugače čuti. Nekatere si želijo na delovno mesto in se “potopiti” v tok življenja, druge si spet želijo vzeti več časa zase in za žalovanje in niso sposobne takoj v službo. Nekatere so odšle v službo vendar niso zmogle in so nekaj časa delale skrajšani delovnik ali odšle za nekaj časa na bolniško. Zelo različno …

Sama, osebno sem si vzela kar nekaj časa za žalovanje in za ” učenje živeti ”
Ker sem pedagoška delavka in delam z najmlajšo populacijo mi je bilo toliko težje se vrniti nazaj na delo.
Ko sem začutila, da je čas, da se vrnem, sem to storila in je šlo.
Seveda ne gre vedno gladko. Bili so padci in vzponi a sem zmogla.
Zmorem – tudi sedaj je včasih težko. Ko imam pred sabo otroka, ki je isti letnik kot Brina mi je včasih hudo, včasih pa sem srečna ob pogledu nanj.
Različno – odvisno od trenutnega razpoloženja.

Draga mami, vzemi si časa kolikor ga potrebuješ, prisluhni sebi in tudi tebi bo uspelo.

Želim ti veliko moči in poguma na poti, ki jo moraš prehoditi

10 dni je odločno premalo ! Po 10 dneh šele pristaneš na trdnih tleh.

Pred malo več kot letom sem bila sama na istem, ko mi je umrl sinček star 4 mesece in pol. 3 dni po njegovi smrti sem se začela zanimati za to, kaj mi je za storiti. Iz ure v uro sem bila bolj razočarana in zgrožena nad odgovori, ki sem jih dobivala. Vse stvari, ki se dogajajo ob smrti majhnih otrok, mamicam samo otežujejo situacijo, namesto, da bi jim pomagale.
Lani sem o tem na lastno pobudo spregovorila tudi v Tedniku v oddaji okrog 1. novembra, ker sem upala, da bom s tem opozorila na krutost tistega trenutka. Hotela sem prihraniti neprijetnosti mamicam, ki bodo za nami na istem, pa mislim, da se ozaveščenost ni spremenila. Tukaj verjetno velja- en ni noben, a recimo- bolje en kot noben.

No, pri meni je izgledalo takole:
Po zadnjih 5 tednih, ki sva jih preživela v pediatrični kliniki, po hudi bolezni SMA, se je naš Marki dvignil v neskončnost. Poslovili smo se od njega in se morali vrniti v ustaljeno življenje.
Tri mesece po porodu poteče porodniška in začne se nega. Odgovor sociale in zakona je, da otroka ni več in s tem nimaš več koga negovati, zato se moraš vrniti na delovno mesto. Kako preprosta logika, za nekoga, ki je z lahkoto napisal zakon in se mu niti s kančkom možganov ni dalo razmisliti o vseh posledicah takšnega ravnanja.
Otroci, ki umrejo že v dobi “nege”, malokrat umrejo kar iz niča. Prej je to posledica hudih okvar in bolezni, ki do same smrti zahtevajo od staršev še večjo skrb, bedenje ob bolniških posteljah, oživljanja, ohranjanja življenskih funkcij in psihičnih naporov. Smrt otroka se mogoče kdaj res zdi, da si se rešil vsega. A tudi ob taki razlagi, vse to hodi s teboj še lep čas, v glavi, v duši in srcu, ki ti ga hoče raztrgati.
Moja edina pot do normalnega prebolevanja in doživljanja življenja takrat je bila: Obiskala sem mojo splošno zdravnico 5 dni po smrti. Prišla sem 2 dni prepozno, ker zdravnik lahko napiše bolniško samo za 3 dni nazaj. Dobro, 2 dneva sta se nekje zgubila, verjetno so mi jih v službi priznali. Sploh nisem spraševala.
Splošna zdravnica me je napotila k psihiatru, ki naj bi podal strokovno mnenje, če res potrebujem več kot 10 dni bolniške. Meni se je to zdel velik absurd. Če potrebujem….? Vsi so mi rekli, da neverjetno dobro prenašam vse skupaj. Sama pa sem dobro vedela, da sem za zbrano delo v službi čisto nesposobna.
Z odporom sem šla k psihiatru, a kmalu ugotovila, da sem storila prav. Naletela sem na sijajnega človeka, ki mi je dal 3 tedne bolniške z jemanjem antidepresivov ( niti enega nisem vzela!!!), zaradi sklicevanja na jemanje zdravil. Po kontroli sem dobila še 3 tedne. Se pravi, vse skupaj sem bila doma po smrti Marka 6 tednov. Ni idealno obdobje, je pa sprejemljivo. Kadarkoli prideš v službo, po enem mesecu ali dveh, vedno je težko začeti. A, če je čas za žalovanje daljši, več možnosti imaš, da sam v sebi prideš do določenih spoznanj, ki ti omogočijo bolj normalen vklop v okolje.

Želim ti, da si vzameš ta čas, prisluhneš svoji notranjosti in sporočilu svojega otroka. Vez med vama ostaja za vedno, čas ti mogoče prinese tudi globja zavedanja.

Toplo te objemam- Andreja

Spet en angelček več.Sprejmite sožalje od nas treh.

Moja punčka je umrla 21.6.2006 v 11mesecu starosti.Na socialni so mi z dnem 22.6 prekinili porodniško in tri dni sem imela dopust ,ki ti pripada 15delovnih dni(4tedne) pa sem imela bolniško.

Včeraj ,še niti 1mesec po njeni smrti sem pa začela delat.težko je vedno ,pa če bi šla čez 2meseca v službo.Imam pa super šefa ,ki mi je takoj prišel povedat ,da bom opravljala en čas lažja dela ,ko ne rabim bit tako zelo skocentrirana.

Nekaj pa je ,da vsi ,ki žalujemo smo si različni.Jaz sem dokaj močna oseba in sem si že zelo želela it v službo.Nekateri pa pač potrebujejo veliko časa.

Želim ti veliko poguma in pogovorov o mali srčici.

lp

Luša,
ni odvisno samo od moči osebe kdaj gre ponovno v službo. Odvisno je tudi od tega, kje dela, kakšni so odnosi v službi, ali je to izguba prvega otroka, odvisno od preživljanja faz žalovanja (za nekaterimi pride kasneje); nekateri bežijo do svojih čustev v službo …od celotne zgodovine človeka…

Resnično močna oseba je tista, ki ve kdaj kaj potrebuje, za tem stoji in si vzame svoj čas. Ne pa tista, ki gre čimprej v službo.

Samo to sem želela dodati, da se tvoja mami ne bi počutila krive, če bi ostala še nekaj časa doma.

Se popolnoma strinjam s Frido1. Jaz sem šla po dobrem mesecu dni v službo in to predvsem zato, ker sem se bala samote, ki me je spremljala doma. Vedela sem tudi, da bo takrat v službi manj dela, da so v službi ostali le tisti sodelavci s katerimi sem se dobro razumela (ostali so bili odsotni) in se mi je tudi zato tisti trenutek zdel zelo primeren čas za vrnitev v službo.
Tudi iz najglobje žalosti sem se izvlekla predvsem zato, ker sem se v določenem trenutku ustrašila, da bom s svojo žalostjo in bolečino odšla tako globoko, da se ne bom več znala vrniti nazaj v življenje.
Pa mi vsi govorijo, da sem močan karakter. Pa sem res?

Verjamem pa, da je ne glede na to koliko časa smo doma, vrnitev v službo po izgubi otroka vedno težka.
Lep pozdrav vsem.

Frida1
Vsak pri sebi ve ,kako močan si ali pa tudi ne.Ob šestih operacijah in ogromnih manjših rutinskih posegov ,ki jih je Naša Ajša doživela ,moraš bit -ostat močan.Mož je bil ves ta čas pretresen ,v šoku.Še njemu sem morala pomagat ,da je spet končno zaživel in da smo bili srečna družina.

Ne rečem ,da me nič ne potre.Ravno danes sem spet žalostna in sem se po dolgem času razjokala ,saj je 1mesec odkar je naša Ajša odšla med angelčke.

Sedaj ,ko sem v službi mi je lažje.Imam hvala bogu dobre sodelavce in nadrejene in kar je najpomembneje vredu delo.

Najbolj mi je pa v uteho to ,da sem bila na pogrebu jaz tista ,ki se je zadnja z besedami od Ajše poslovila.

Ajša rada te imam

Izvedela sem, da mi resnicno pripada le 10 dni po smrti otroka. Nasa puncka zdaj pociva in vem, da ji je zdaj bolje, kot ji je bilo tukaj.

Najprej sem mislila, da bom lahko sla v sluzbo, vendar se mi zdi, da potrebujem cas tudi zase, ki ga zdaj resnicno ni bilo.

Pozanimala sem se na CSD pri pravnikih, pa so mi sami rekli, naj grem absolutno k svojemu osebnemu zdravniku po bolnisko, ker mi je nihce ne more odreci. Cudno. Kdo je napisal tak zakon, da ga potem vsi krsijo?

Osebno me je najbolj prizadelo, ko je najina puncka zbolela, ko so mi povedali diagnozo. Takrat je bilo tako hudo, da sem mislila, da ne bom prezivela. DA bom kar nehala dihati in da bo konec.
Ko je umrla, mi je bilo lazje, saj se je na ta nacin resila vsega hudega, kar bi jo se cakalo.
Ko pa sva se cez 4 dni od nje poslovila za zmeraj, sem ponovno dozivela sok; kaj je ostalo od najine puncke in dejstvo, da nikoli prav zares nikoli vec ne bom mogla do nje, jo pobozati in drzati v narocju.

Torej, 6 dni po slovesu, naj bi spet normalno zafunkcionirala. Kljub temu, da sem mislila da bo slo, ne bo slo. Ker se mora tudi moje telo od vseh naporov spociti, ker moram nekam stran od tukaj, da vsaj malo popusti ta napetost.

Ze veckrat v drugih situacijah sem ugotavljala, kako pisejo pravila in zakone ljudje, ki o stvari nicesar ne vedo. Ne mores se iz knjig nauciti, koliko casa potrebujes, da se poberes. In vendar so ravni ti ljudje najbolj pametni. ko bi v sebi premogli vsaj toliko samokritike, da bi se posvetovali z nekom, ki ima izkusnje. Vendar ne; on so najbolj pametni, oni ze vedo, kdaj je dovolj zalovanja in kdaj se moram vkljuciti nazaj v druzbo. To me najbolj jezi.

Tudi jaz imam krasne sodelavce, vendar jim trenutno ne morem biti v pomoc pri delu, ker imam sama s seboj zadosti opraviti. Ko pa bom lahko, se bom vrnila. Mislim, da bom sama zacutila, da je cas.

Toja mami!
Prav je , da po tako težkih trenutkih želiš in greš nekam stran. Ampak vedi, da prtljago nosiš vedno s seboj, kamor greš.
Vse lepo ti žeilm.
Zora

Res je Zora, žalosti se ne da ubežati, gre zraven na morje, pa v planine, vsepovsod… In ljudje te vsepovod sprašujejo, če imaš kaj otrok, koliko ipd.
A hkrati dobro dene pogled na valovanje morja, življenje v gozdu, čeprav še tam slišiš vse maldičke.

Luša, vem, da si močna ženska in še veliko moči boš potrebovala! Kaj je to en mesec? Najhujše obdobje šele prihaja. Želela sem povedati samo to, da moč ni povezana s tem kdaj se vrneš v službo. Mislim, da je velikokrat močnejša tista ženska, ki si vzame čas za svoje žalovanje kot tista, ki si ga morda ne vzame (razlogi niso pomembni).

Samo to. A v službo vsak ob svojem času.

In tvoja mami, kaj je šest dni? Saj še sploh ne dojameš!

Vsem želim veliko moči in poguma.