Šest mesecev je minilo odkar sem se poslovila od mojega Maxa. Zdaj ga pa skoraj vsako noč sanjam. Včasih je že devetletnik, drugič je dojenček, trejič se komaj kobaca. Vedno se smejeva in sva srečna. Ko pa se zbudim sem čisto sesuta in po svetu hodim napol budna. Nihče ne razume.

Zdravo Alex35,

ja, tudi mene tlačijo more in tudi meni se zdi, da sem edina ki razumem. Bolj kot v sanjam, imam svojega sina v neki fantaziji. Kar naprej fantaziram, kakšen bi bil, kako bi skupaj uživali, kako blazno bi ga imela rada…

Ko me butne ob tla, je včasih ta kruta realnost tako bedna, da bi najraje izginila…

Alex, sva bile midve skupaj na Neplodnosti?

Brina

Brina,

jaz vsake toliko pokukam na tale forum in si zmeraj zelooo močno želim, da bi ti imela otročička. Vsakič, ko pridem na ta forum se zjočem in mi je tako hudo, da bi mi kar srce počilo. Na dan mrtvih sem šla prižgat na Žale malim angelčkom svečko in sem potem še ves dan jokala.

Verjamem Brina, da bi imela ti svojega fantka tako zelo rada. Jaz tudi svojega zasipam z neizmerno ljubeznijo. Nikoli ne bom razumela kako lahko kakšna ženska reče, da saj to ni tako hudo, če ti otrok umre. Mislim, da je to najhujša stvar, ki se lahko ženski, materi zgodi. Tista punca v Mariboru, ki so jo po krivem obsodili, da je punčko poteptala se verjetno vse življenje ne bo pobrala.

Mene bi psihično ubilo, če bi se kaj zgodilo z mojim sončkom… Vedno sem z vami punce in z vami jokam. Brina držim pesti, da boš lahko razdajala to svojo neizmerno ljubezen.

LP Neja

Hej Brina,

Ja, skupaj smo bile na neplodnosti. Ne moreš verjet da smo zdej pa tukej a ne?

Zdravo Alex,

ja, imaš prav. Nekaj mesecev nazaj srečne nosečke, potem pa ta mora…
Veš, da se včasih zbujam sredi noči in razmišljam kako je bilo, čutim brce mojga otročka, podoživjam porod, ki je kot neke moraste sanje… razmišljam koliko sem že stara…, pa da ponovno poskušava že od aprila, pa kar nič… Spet sem na istem, kot sem bla pred zanositvijo. Čeprav na IVF-je sploh ne morem pomislit, vse se mi gabi in upira…

Včasih resnično obupam, no pa potem spet odnekod posije sonce… Alex, upam da nam je usojeno postati mamice živahnih zdravih dojenčkov in ne samo mamice angelčkov… Tega kar ne bi mogla prenesti…

Neja hvala za lepe misli. Vem, da me razumeš. Objemček tebi in tvojemu srčku…

Brina

Drage moje, ko boste začele svoje sanje jemati kot sporočila vaših otrok oz. dušic teh otrok in ne kot moro, vam bo dosti lažje.
Vse te sanje so resnično njihova sporočila. Želijo, da smo srečne, da ne žalujemo tako dolgo za njimi, se z nasmehom spomnimo nanje in pričakujemo, da bodo spet vstopili v telesca naših naslednjih otrok.
S takim razmišljanjem boste pomagali sebi in otroku za katerim žalujete.
Srečno.

Andi,

hvala za te besede. Prišle so mi do srca in prvič sem pomislila na tragedijo tudi z druge strani.

Srečno, Brina

Bodite trdni.Res je ,da je živlenje kruto in nam vzame tisto ,kar imamo najraje.Bog nam daje velike in boleće preizkušnje . A mogoče ve zakaj. A živlenje teće naprej in ga mi nemoremo zavstaviti ali celo zavrteti nazaj ćeprav si to marsikdo od nas želi . Vedi pa ,da je živlenje samo eno klub vsem bolecinam ,ki nam jih prinaša moramo se boriti dalje….