POZDRAVLJENE!

Po dolgem času se ponovno oglašam na forum. Čeprav sem ga zadnje čase redno brala.

Danes bi moja dva angelčka dopolnila 1 leto in 9 mesecev, srce me pa tako močno boli ker vem, da ju ne morem stisniti k sebi, ju objeti in reči kako ju imam rada,…. jima dati lupčka na lica,…. ter pokriti za lahko noč,……………. Vse kar lahko naredim je, da prižgem svečko za moja dva angelčka.

Nekje sem zasledila nasledno zgodbo (na forumu, ko starši žalujejo) jo je napisala neka mamica:

“V parku na klopici je sedela majhna punčka in poskušala prižgati svečko… bila je žalostna, ker ji to nikakor ni uspelo… blizu nje pa se je igralo polno otrok, vsak je imel svojo svečko, ki je veselo plapolala… k tej punčki pristopi gospa in jo vpraša:”deklica zakaj si žalostna in zakaj sediš tukaj in se ne igraš z drugimi otroki?” Deklica jo je pogledala in ji odvrnila:” ne morem se igrati z drugimi otroki, ker moja svečka ne gori… čeprav jo poskušam vedno znova prižgati, mi to ne uspe, ker jo solze moje mame vedno znova pogasijo!”

Tudi moje solze najverjetneje pogasijo svečko,… ker me srce premočno boli in se mi trga,…. oh, kako rada bi obrnila čas,…..pa ne morem,……….

Rada vaju imam.

Damjana -TT

Damijana, iskreno sočustvujem s tabo! Kako boli, ob obletnicah še bolj!

Jaz sem imela včeraj tudi ves čas pred sabo moja dva angelčka… Drugega angelčka sem izgubila ravno pred mesecem dni…

Naj ti pogled na sonce prinese nasmeh na ustnice.

Naši angelčki so srečni!

Vidka

Ja res boli. Pa kaj to pravim, kajne,.. ve to prav tako veste kot jaz. Danes sem bila na grobu. Res boli ampak še bolj bi me bolelo če ne bi mogla obiskati groba (LJ- PZ). Tako pa sem prižgala svečke za moja dva angelčka.

Tudi jaz iskreno sočustvujem s teboj in mislim nate in na vse ostele.

TT-Damjana

Punce, z vami sem.

Objem in poljub od Brine

draga Damjana,

napisala sem zgodbico, ker me je v oddaji dr Phila tako zelo pretresla…
ko sem bila potem sama na tem, tudi nisem mogla kontrolirati svoje bolečine in solz in sem kar dolgo mojim dvem fantom kar naprej ugašala njuni svečki…
sedaj je minilo 4 leta in pol… bolečina postaja znosna, vsaj večji del, pridejo pa dnevi nenormalne bolečine in spominov in takrat jim svečki v roki ponovno ugasneta…

drži se in v mislih sem s teboj…

Hvala ti!

Ne veš, koliko mi ta zgodba pomeni. Se mi je zelo vsedla v srce. Tudi moja bolečina je znosnejša, ampak pridejo trenutki, ko preprosto ne zmorem več in takrat,….. polom in obup, vse pride na plano.

Ja ko se mi je to zgodilo, sem se najbolj ustrašila, kako živeti s tem celo življenje?! Kako ?! Bom zmogla?! Moram, ne gre drugače. Moja dva sineka bom pa objela, ko se snidemo. NEKOČ. Do takrat pa,…..

Naj jima gorijo svečke.

TT-D

Mislim na vas.