Pozdravljene vse, ki obiskujete ta forum. Kar nekaj časa že nisem prebirala vaših pisem, danes pa sem začutila to potrebo, saj minevejo tri leta od kar sem v 35. tednu rodila hčerkico, ki je takoj po porodu umrla. Danes sva z možem tudi obiskala park zvončkov, na žalost ga ne moreva velikokrat ker nisva iz Ljubljane. Kar zmrazilo me, ko sem videla, koliko je novih tablic z imeni vseh angelčkov. Res je, da takšne bolečine ne preboliš nikoli. Sedaj imava punčko staro 6 mesecev, vseh 9 mesecev nosečnosti nisem bila niti en dan sproščena, saj samo razmišljaš kako bo, pa se ja ne bo spet kaj zgodilo, pred vsakim ultrazvokom sem imela nočne more, ko pa sem bila tam, pa skoraj nisem mogla dihati, ko sem rodila s carskim rezom, sem slišala sestro, kako me je budila, pa sem si mislila ne bom se zbudila, ne bom še prenesla enkrat besed “z vašo punčko pa ni vse vredu”, no pa se je le izteklo.

Sedaj vsi govorijo pa še hitro enega, sama pa vem, da še ene nosečnosti ne bi psihično prenesla.

Tako malo sem se morala izpovedati. Lep pozdravček

neja

Iskreno sožalje,čeprav je preteklo že tri leta,vem da bolečina še zmeraj ostaja.
Čestitam za deklico,saj jo čuva sestrica.Vem,kakšni občutki te spreletavajo,ker sama zdaj trenutno doživljam isto,kot si ti v sedanji nosečnosti.Neizmerno me je strah tako,da ne znam opisati.Čeprav sem pozitivno naravnana,me zmeraj grabi kaj pa če…..Vedno bolj se približujem 24.tednu,ko sem rodila Vida in nočne more me zbujajo iz sna.Grozno je to,res sama veš,kakšen strah je to.Res psihično in fizično te pobije.
Jaz ti želim vse najlepše v življenju in enako tvoji družini.
lp D.

Razumem vajine obcutke, draga Neja in draga D.

Pogresam svojo Elizabeth. Minilo je 5 let, 3 mes. in 5 dni.
Hudo je vedno enako, samo jaz sem si medtem dusevno opomogla in lazje prenasam.

Ko vozim Emanuela v vrtec, videvam mamice, s katerimi smo se srecevale s trebuhi ter katerih sem se pozneje izogibala na siroko.
Z eno od njih sva tistega dne hkrati prisli na sprejem s popadki. Dala sem ji prednost, ker so njeni bili mocnejsi… Le kdo bi lahko vedel, da bo tam notri neki mali nevidni vozel naredi toliko gorja.

Poznam ta strah, mene je spremljal cisto do konca. Dopovedovala sem si, da malemu bitjecu ne smem dati nic manj, kot sta imela Alex (11 l.) in Elizabeth od prvih dni.
Bilo je tezko, pa vendar je slo nekako. Ko so mi zivega in zdravega Emanuela po 10. dneh preko roka polozili na trebuh, sem zjokala ven ves strah, sreco, nesreco, muke in trpljenje iz dveh let.

D., pogumno!
Vid te cuva.

LP
A.