Moram se vam javiti, ker sem tako žalostna in prizadeta. Kot da sem vržena za dve leti nazaj, po izgubi drugega otroka, ko sem morala ob vsej bolečini prenašati še neprimerne izjave in nerazumevanje okolice.

Najhuje mi je bilo, ko mi je katera mama z “živim” otrokom dejala, da še ja nisem videla otroka, da še to sploh ni otrok, da pač moraš ponovno probat. Celo sodelavka mi je dopovedovala, da je hudo, če izgubiš 8 let starega otroka (kot je njen), ne pa jaz v nosečnosti.

In danes se mi je ponovno zgodilo, da me je napadla neka mama, češ da pa ja še to ni otrok in da ga nisem rodila (uh, pa sem ga) in sploh še ni bil sposoben preživeti. KOnčalo se je tako, da sem bila zelo jezna, prizadeta, še bolj pa žalostna in sem se od silne žalosti komaj nehala jokat.

Kako lahko mama, ki je bila kdaj noseča izreka take izjave. Ne razumem in nikoli ne bom. Te in podobne izjave pa bolijo še enkrat toliko kot izguba otroka. Nerazumevanje bolečino zelo poveča.

Morala sem to napisati, ker še sedaj ne razumem in ne vem, če imam še energijo in moč, da delam na osveščanju okolice.

Lahko noč vsem nam in našim angelčkom

Frida 1 popolnoma te razumem,kajti tudi pri nas je tako da me ne razumejo.In kaj je najhuje da me ne razumejo bližnji,se pravi recimo moja tašča.
Njen komentar je-moraš pozabiti in živeti naprej,važno je da ti je ostal sinek(umrla deklica je bila dvojček),in če se nebi to zgodilo morda nebi imela danes še drugega sinka.Prvi je star 3 leta,drugi 11 mesecev.
Ne razumem kako mi lahko reče kaj takega,ko pa je sama mati in ve kaj ti lahko pomeni otrok?Za mene bo vedno praznina in bolečina za mojo zlato deklico Niko ki ji ni bilo usojeno živeti.Nosila sem jo pod srcem in bo ostala vedno del mene zato je nebom nikoli pozabila.
Popolnoma te razumem kako ti je ob takšnih izjavah,vendar poskusi to preslišat,čeprau sama predobro vem da ni lahko.
Lažje je tolažiti drugega kot jaz sedaj poskušam tebe,ko pa tolaži nekdo mene pa ne najdem tolažbe ki mi jo kdo nudi.
Vse dobro in lahko noč tudi tebi in vsem našim angelčkom.
LP Marina

Podobne izjave sem “opravičevala”z mislijo da ljudje ne vedo kako reagirati.Jaz sem sicer otroke izgubljala v prvih tednih nosečnosti a sem vedno vedela da je to moj otrok=nov človek kot jaz ali kdo drug

Popolnoma te razumen in tudi meni včasih zmanjka moči za “ozaveščanje okolice”. Ampak izgleda, da je ravno v tem problem, saj res premalo govorimo o tem, premalo se zavzemamo zato, da so tudi naši otroci bili živa bitja (nekateri pač samo v trebuhu) ter bili rojeni (naj NE govorijo, da je bil opravljen splav!!), skratka, da smo te otroke imele in jih nato izgubile. To bi morale govoriti in ozaveščati druge ravno me – mame, ki smo to doživele. Vendar pa nam je ravno v času, ko še aktivno žalujemo in najbolj potrebujemo pogovor in tolažbo (razumevanje) drugih, najbolj težko govoriti o tem drugim ljudem (še zlasti znancem ali neznancem), saj smo takrat najbolj občutljive, pa tudi vso svojo energijo usmerimo v preživetje (žalovanje), tako da nam večkrat zmanjka motiva in moči za ukvarjanje z drugimi ljudmi (saj imamo več kot dovolj dela same s seboj).
Vsekakor pa ne bi smele pustiti drugim, da nam govorijo kdaj in koliko lahko žalujemo oz. ali sploh (po njihovem mnenju) lahko žalujemo.
Moja praksa: Ko nanese beseda na to temo, jaz glasno in jasno (beri odločno) povem sogovorniku moje (zgoraj opisano) mnenje. Očitno na ta način (da je moje mnenje splošno znano vsem v moji okolici), že v kali preprečim njihova nesmiselna besedičenja, saj mi do sedaj še nihče ni rekel kaj podobnega kot tebi.
Vem, da je še vedno veliko ljudi, ki razmišljajo (eni potiho, drugi na glas) tako kot si ti napisala. Take ljudi pa lahko utišamo samo tako, da jim neštetokrat ponovimo (razložimo) naša razmišljanja, občutke …. Na nas pa je, da zberemo dovolj moči in volje, da bomo to tudi zares storile. Bodi močna. Lep pozdrav vsem.

Točno to se je zgodilo tudi meni, kot sem že pisala je moji mamici umrl prvorojenec 4 dni po porodu, 4 leta nazaj je njeni sodelavki umrl sin star 18 let-nesreča z motorjem. Ko smo se slučajno zadnjič srečali smo šli na kavo, pa je pogovor nanesel na moj porod, ki je bil zeloooooo težak, na koncu sem rekla, da sem vse pozabila, samo da sem slišala jok in, da si niti predstavljati ne morem kako je bilo moji mamici, ko sinko umrl. Potem me je pa ta sodelavka napadla, da kako je pa šele njej, ker ima še 18 let spominov in da moji mami pa ni bilo tako hudo, saj ga še spoznati ni imela časa, in da za takega majhnega sploh ni treba žalovati. Rekla sem ji, da jo razumem, toda moja mami je zelo trpela in, da bi vsaj ona to lahko razumela, naj je otrok še plod ali 18 letnik za vsakega starša je hudo, če ga izgubi.Moja mami pa je bila ves čas tiho.
Včasih me res prizadene, kaj vse ljudje govorijo, naj vsaj zadržijo zase!

Frida 1, tudi jaz še predobro vem o čem govoriš. Mene je zdaj 5 mesecev po izgubi moje punčke kar groza, kdaj se bo kdo iz moje okolice spet spomnil in želel pametovati, da se bi zdaj pa že morala pobrati in živeti naprej. Ker so tudi taki, ki mi to govorijo.

Na njihova vprašanja kako sem, rečem, da sem »še kar«. Sploh se več ne upam govoriti o svoji bolečini. Ne želim več poslušati besed tolažbe, ker me nikoli ne potolažijo, ampak razžalostijo s svojo brezbrižnostjo. Samo to si želim, da ne zmanjšujejo pomena moje bolečine s pripombami, če si predstavljam, kako hudo je šele staršem, ki so izgubili starejšega otroka. Jaz verjamem, da jim je hudo. Zelo hudo. Vendar, do zdaj še nisem začutila, da bi me zato moja bolečina bolela kaj manj. Zakaj si jemljejo to pravico, da me presojajo, kako bi morala čutiti ob izgubi? Kako si upajo soditi kakšen vpliv je imela moja punčka na moje življenje in kaj čutim ob njeni izgubi?

Vsem lep pozdrav

Kaj vse ljudje ne govorio. Nas pa prizadane. Meni ni umrl otrok ampak mož, pa mi je prijateljica pol leta po smrti rekla; Saj si lahko zadovoljna, da lahko doma otroka in vse sama komandiraš in se ti ni treba z nikomer nič dogovarjati in vse narediš po svoje!!!

Neka druga, kar dobra znanka pa me je vprašala kdaj mislim, da bom nehala žalovati in se ozrla po kakšnem novem moškem? (po njenem bi bil počasi že čas, malo več kot leto po smrti).

Obakrat sem obnemela.

V naši družbi je žalovanje praktično prepovedano. Vsi želijo, da si čimprej v pogonu, ali pa da se umakneš in s svojo žalostjo nikogar ne obremenjuješ ali pa da čimprej zaćneš nazaj dajati, če ti je slučajno nekdo stal ob strani.

Za mame, ki pa so jim umrli novorojenčki, ali pa bili otroci mrtvorojeni se pa smatra, da imajo ene tri mesece časa, da se poberejo potem pa zopet skrbijo za vso svojo okolico.

Ne vem kako sploh spremeniti ljudi? Ampak vse je zelo žalostno in ni čudno, da se potem človek zapre, ker ima dovolj poslušanja vseh neumnosti in žaljivk.

z vami, Ana

Te razumem. Ljudje rečejo marsikaj, nekateri so prav “pametni”, ko ti govorijo, kako da bi moral TI živeti in žalovati. In kako zaradi tega sploh ne upamo (vsaj jaz ne) po resnici odgovoriti na vprašanje “kako si”? – ker se bo ob tem že nekdo našel, ki bo spet pameten in rekel, da moraš “iti naprej”. Držite se!

Ja grozno je to.Jaz vem,da sem eni znanki neizmerno zamerila,ko mi je rekla naj čim hitreje pozabim.Pogledati je več nisem mogla.Saj se mi je prišla potem opravičit,ampak grenak priokus pa je ostal.
Sploh starejši so tako naravnani,da je to bilo “pač nekaj”,kar je treba čim prej odmisliti in pozabiti.Jaz sem mojim staršem zelo zamerila in jim tudi ne morem oprostiti,ko so enkrat na eni zabavi se delali,kot da nič ni.Ne vem,ali so tako vzgojeni,ali kaj,res ne vem??????
Pozabiš sigurno nikoli ne.Res je,da bolečina postane sčasoma topa,ampak ostane.Jaz se sploh ne oziram na takšne izjave in v bistvu zdaj me sploh ne prizadanejo več tako,kot so me prej.Mislim si,da pač ti ljudje imajo svoj prav in živijo v svojem svetu.
lp D.

Tudi jaz se pridružujem ostalim sogovornicam.

Me naj bi se tako hitro pobrale in najraje bi videli vsi, da ne bi nikoli več spregovorile v javnosti o tem, kar se nam je zgodilo. Po eni strani, pa ne bi poslušale “bedastih” izjav o tem kako naj živimo dalje, da saj ni bilo še nič, da………….Katastrofa.
Jaz se o tem tako nerada pogovarjam s kom drugim, razen z meni podobnimi mamicami, ker potem vedno nekako izvisim, ostalim ne pridem do dna z mojimi besedami,.. kot bi govorila steni.

Govorijo mi, da naj naprej živim (izgubila dvojčka sedaj od tega1 leto in 9 mesecev- na Solzicah zgodba DVA ANGELČKA in OBUPANA OSTALA SEM ČISTO SAMA), zapustil me je fant,… ampak…, pa saj JAZ ŽIVIM naprej, saj se borim. Ker če se ne bi, bi se že zdavnaj pridružila mojima angelčkoma. Pa da naj pozabim,… Kako? Kako lahko kdo to sploh pozabi? Naj izgubim spomin?!

Naj pozabim na dan, ko sem izvedela, da sem noseča,… na slabosti,… na mali pikici na monitorju,… na 7 mesecev nosečnosti…., veselje ko so mi povedali za spol….,veselje pri izbiri imen……., jok in neprespane noč, ker sem ju izgubila…, pogreb..,………………. Kako naj vse to pozabim?! Ne gre in niti nočem. Zakaj?! Vsaj tako ju imam ohranjena v spominu pa kakršnikoli so že ti spomini. Za mene so dragoceni.

Ja v tem boju,… ne vem kdo bo zmagal. Žalost je žalost, ne glede na časovno obdobje na čoveški premici. Vsak drugače žaluje in na to tudi drugače gleda. Lahko je komu pamet soliti in govoriti, kako in kaj? Ja to je res najlažje?!

Objem vsem od DAMJANE-TT

Pozdravljena!

Tudi jaz sem prizadeta. Pa ti povem zakaj? V nedeljo sva bila z možem v parku in poleg naju sta prišli še dve starejši ženski. Ena je drugi dopovedovala ( jasno in GLASNO ), da so tu majhni otroci. Ta pa ji je nazaj odgovorila, da kako lahko damo ime mrtvemu otroku. Si lahko misliš, da se to zgodi v pričo dveh staršev. Nekako sva se vzdržala, a če bi bila sama, bi ji jasno povedala, da je otrok otrok, pa če se rodi živ ali mrtev.

haloooo!

Kaj so to ženske? Bi rekla da nimajo svojih otrok. Ali pa nimajo srca!
Tale je pa res kar malo kruta izjava. Ne morem verjet.

Me zanima kaj bi rekle če bi prisostvovale pri porodu, ko se mučiš, pa veš da ne boš slišala otroškega joka.

Res, skoraj mi je zmanjkalo besed.

lp

Hm…
ja, se strinjam, da so take izjave bedaste.

Samo po drugi strani pa – čeprav tega ne boste hotele slišati -ni na mestu tudi žalovanje, ki traja prekomerno. Eno je, da si žalosten in moraš dati to čez, drugo pa je, če se oklepaš bolečine. In mislim, da veliko ljudi počne ravno to. Ker v tej neskončni žalosti je vir zadovoljstva, ego se ob vsem tem samopomilovanju neizmerno veča.

Pravijo, da zdravo žalovanje traja eno leto. Kar je več, je že patološko. Ne rečem, da vam moram biti vseeno, a dejansko, če ne nadaljuješ z življenjem po določenem času, hočeš obtičati. Sam se odločaš za to. Ker na nek način je fino takole obstati. Žalost in bolečina in vse to je odločen izgovor, da ti dejansko ni treba se zbuditi in premakniti naprej, ampak venomer tičiš v preteklosti. In seveda uživaš v tem, kako neznansko bogi si in kako te nihče ne razume.

Govorim iz lastnih izkušenj, sem šla tudi sama čez izgubo in to težko, ki je prinesla cel kup težav. Strinjam se, da ljudje ne razumejo tega in da znajo biti brezčutni in brezobzirni. Samo prekomerno utapljanje v bolečini, ki traja v nekaterih primerih že več kot dobro leto, ne pomeni nič drugega kot to, da se človek zavestno odloča, da bo trpel. Ne pravijo zastonj: sladkost trpljenja. Če dobro in iskreno pogledate, je v tem vir užitka, ker dejansko gre za občutke, da si nekaj posebnega. V bistvu je vsa ta bolečina le izgovor, da si ne znamo narediti življenja lepega. Da ne znamo biti srečni, živeti za ta trenutek, živeti za zdaj. In take izgube so seveda težke in boleče, ampak treba je biti pozoren in se zavesti, kdaj postanejo samo dober izgovor, da ne prevzamemo odgovornosti za lastno življenje in to da ne znamo biti srečni.

Ne znamo biti srečni in za to iščemo vse možne izgovore in ta je eden najboljših. Vse, kar te potre, za vse je krivo ta izguba. Ni res! Sam si odgovoren, da se tega oklepaš in se ne znaš sprijazniti, sprejeti, ter iti naprej. Da nekod ni srečen, je odgovoren le on sam, vse ostalo so izgovori.

Kot sem rekla, govorim iz lastnih izkušenj in vem, kaj je to izguba in žalovanje.

Samo je treba znati nadaljevati z življenjem! Ne v tem smislu, da izbrišeš iz spomina, kaj se de zgodilo, ampak da na to gledaš z neko zrelostjo.

Samo to je pa pač odvisno od posameznika in od tega, koliko je tega sposoben.

Hvala prijateljice za vašo podporo, vaše izkušnje. So mi pomagale skozi ta teden.

Moram pa vam napisati, da se mi je omenjena mama danes res zelo opravičila. Da je tudi ona jokala, ker je spoznala, kako me je s svojimi izjavami prizadela.

In tako spet z večjim optimizmom zrem v novi jutri…

Mislim na vas vse…

**

Pred 32 meseci se je ta zgodba pripetila tudi meni.

Po dveh letih negotovosti se mi je izpolnila druga težko pričakovana črtica.
V 11- tednu sem med pregledom začela krvaveti.Seveda me je zdravnik obdržal v bolnišnici,kje so mi naredili abrazijo.
Ker sem mogla” nenapovedano”ostati v bolnici in je mož ostal z menoj sem taščo prosila,če popazi sina(takrat starega 3-leta).
KO sem se zbudila iz narkoze sem takoj začela jokati,ker sem izgubila tako težko pričakovano pikico.Z možem sva tolažila drug drugega.

Odpustili so me še isti dan.Samo pozno zvečer ob 21-ih.
Med tem je tašča klicarila,če me ne mislijo še domov spustiti,pa kaj toliko časa delajo,pa da morem otroka dati spat,……

Ob pol desetih zvečer,ko sem prišla po sina sem poslušala take in drugačne pripombe.Bila sem tiho,ker sem preveč trpela.

Naslednji dan sem počivala in je mož spet poslušal,da kakšna sem.Da mi ni treba ležat še manj pa se “cmerit”,……

Bolečina srca je bila in je še neizmerna.Ne morem si misliti,da so lahko ljudje tako brezčutni,brez srca.
Sedaj imam dva sončka,ki mi pomenita vse na svetu,moža ki ga ljubim in nov dom daleč od tasta in tašče.