Še vedno boli,čeprau mineva že 3 leta
Pozdravljene vse mamice malih angelčkov.
Moram se javit in vam izlit bolečino katera me neznosno duši.V nedeljo 21 avgusta bo minilo 3 leta odkar sem pred porodom izgubila svojo hčerkico Niko.Ni ji bilo usojeno živeti,ker jo je njen bratec dvojček zajedal in je morala v nebesa k ostalim angelčkom.Res da je bila rojena z 29 tedni,vendar se znova in znova sprašujem zakaj se je moralo to zgodit.Leta bežijo a meni je čedalje huje in me boli srce iz dneva v dan bolj.Tolažita me triletni in devet mesečni sinek ampak mi to ni dovolj,ko pa vem da bi moralo bit ob meni še ena zlata deklica.Jočem,jočem in jočem a ne moram izjokat svoje bolečine.Duši me,ne da mi spati misel da sem jo morala za vedno izgubiti.ZAKAJ-ZAKAJ?
Vsem žalujočim staršem pošiljam velik pozdrav v upanju da ste našli tolažbo,kajti jaz je nisem.
Marina
Draga Marina!
Najprej iskreno sožalje ob izgubi hčerkice.
Tudi jaz že pet let neizmerno pogrešam mojo hčerkico, a vseeno moram reči, da je bolečina po tem času znosnejša in da živim naprej. So pa trenutki (podnevi ali ponoči), ko me spomini na tiste najtežje dni tako potrejo, da ne vem, kaj naj s sabo.
Dobro, da me sinko in hčerka tako okupirata, da nimam veliko časa za jok, žalost in samopomilovanje. Pa tudi mož mi stoji ob strani.
Ne vem, kaj bi svetovala tebi, ker vem, da vsako žalovanje zahteva svoj čas. Vsekakor pa ti želim, da bi vsak dan našla razloge za veselje in da bi bilo žalostnih trenutkov čimmanj. Bodo pa vedno, prav gotovo.
Jaz si včasih rečem, da je moja hčerkica vesela, da živim in da ne mara, da sem žalostna. Sta pa najini mali hčerkici skupaj in sta prav gotovo srečni.
Srečno, draga Marina.
Vidka
Pozdravljena Vidka!
Hvala da si mi poklonila te lepe besede.V mojem življenju je veliko veselih trenutkov vendar globoko v sebi nosim samo žalost.Od trenutka ko sem izgubila svojo deklico sem povsem drug človek.Na zunaj sem še kar vesela in družabna vendar se mi upira vse kar me obkroža.Edino veselje sta še moja sinka,na moža sem pa dobesedno pozabila.Vem da sem sebična ampak nekje v podzavesti krivim moža kakor tudi sebe za smrt najine hčerkice,pa čeprau vem da nisva storila nič narobe.So dnevi ko bi lahko samo jokala,posebej sedaj ko se bliža ta 21 avgust.Nevem kako bom preživela ta dan oziroma kako bom sprejela vse goste ki pridejo proslavljat rojstni dan mojega sineka.Verjetno se bom veselila z njimi a duša in srce mi bosta jokali.Težko je resnično in sploh ne najdem besed z katerimi bi opisala kaj čutim.Sem pa pomirjena,ker vem da moja Nika gleda svoja brateca iz nebes in pazi nanju,kakor tudi ostali mali angelčki katerim ni bilo usojeno živet.
V spomin NIKI!
Nisem te imela možnosti videt,
nisem te imela možnosti poljubit,
nisem te imela možnosti ljubit in razvajat,
imam pa možnost da te ohranim v svojem srcu in te čuvam na delu svojega srca,kateri pripada samo tebi moja zlata deklica.
LP MARINA
Draga Marina!
Kako te razumem! Na isti dan razlog za praznovanje in razlog za žalovanje! Mislila bom nate! Pa ne pozabi, Nika se veseli v družbi angelčkov in je vesela, ko vidi svojo mamico vsaj zadovoljno, če že ne srečno. Tudi moj mož v nedeljo praznuje rojstni dan, tako da bomo res povezani!
Nikinemu bratcu vse najboljše za rojstni dan! Marina, četudi bo hudo, četudi bo duša jokala, omogoči sinku nepozabno praznovanje.
Pa ne krivi sebe ali moža za to, kar se je zgodilo. Sprejmi to kot božjo voljo ali usodo, kakorkoli, za katero pa ni nihče kriv.
Drži se, draga moja! Tudi zate sije sonce!
Vidka
Če želiš, mi lahko pišeš na mail: [email protected]
Pozdravljena Vidka.
Evo mene po kratkem premoru sem zopet tukaj.Naj ti povem da sem vesela da je minila ta nedelja.Vzdušje je bilo dobro,vendar se je čutila napetost in so sorodniki vedeli zakaj sem samo na videz vesela in prisilno sproščena.V nedeljo zjutraj ko sem se pelala v domačo pekarno po tortico za mojega sinka sem vso pot jokala in veš tudi nebo je jokalo z menoj in močno je deževalo.Najprej sem se ob pol desetih zjutraj ustavila na Mariborskem polju Belih vrtnic,prižgala svečko,ter položila zraven svečke igračko pikapolonico.Nikakor nisem morala od tam pa čeprau sem bila tam sredi največjega naliva in popolnoma sama.Čutila sem da me moja Nika posluša in si ne želi da odidem a žal sem morala.Najhujše je bilo ko je bila ura deset minut do ena popoldan.Takrat je prišla na svet naša Nika tri minute kasneje pa njen bratec Žan.Joj zopet jokam in mali že sprašuje če me kaj buba da jokam.
Tako pač je in morala se bom navadit na to in živet z to žalostjo in bolečino.Kako ste pa vi praznovali?Upam da lepo?
Lep pozdrav tebi in tvoji družinici in obilo veselih trenutkov in ko bo čas se mi še javi kaj ker čutim da se nekako lahko pogovarjam z teboj o teh stvareh,ker vem da razumeš kaj preživljam ker si doživela izgubo tudi sama.Če ti je še prau se ti rade volje oglasim na mail.
LP Marina!!!!!
O te prav dobro razumem Marina,kako ti je bilo. Mi smo imeli 16. avgusta ravno mašo za mojga Vida. Srce se mi je trgalo v cerkvi in potem,ko sem šla na njegov prerani grobek,sem mislila,da me bo pobralo. Kaj naj ti rečem….nič,ker so vse besede odveč. Pred cerkvijo mi je rekla ena znanka:”Bodi pomirjena,je v nebesih in čuva tebe in tvojo družino”.
Mogoče res,ne vem?Zmeraj si še slikam njegov obrazček,ki sem ga imela pred sabo tako kratek čas. Lahko ti samo rečem,da s skupnimi močmo bomo močnejši.
lp D.
Draga moja Marina!
Najprej naj te prisrčno objamem v mislih! Celo nedeljo si bila z mano, četudi smo tudi mi imeli polno obiskov! No, ja, praznovali smo po domače – žar (na balkonu), malo pogovora, malo igre… Lepo je bilo, a naporno.
Prav čutim tvojo bolečino, ko si bila na Polju belih vrtnic. Jaz imam hčerko pokopano v družinskem grobu in me vsak obisk zlomi, a tudi nekako opogumi, da moram naprej.
Glede maila – kar piši mi! Bom vesela. Moj naslov: [email protected]
Torej kmalu ‘na branje’?! Lepo se imej!
Vidka
Pozdravljena Vidka.
Sem ti pisala na mail pa mi non stop zavrača tvoj naslov oziroma dobim povratni mail da ni pravi tvoj naslov.Če boš utegnila se mi probaj ti javit na moj mail: [email protected]
LP Marina
draga Marina,
srce se mi trga ko prebiram tvoje besede… tudi sama imam za seboj izgubo… v 22. tednu dvojčka (fanta)… letos je minilo 4 leta… boli pa včasih bolj kot takrat, ko se je to zgodilo…
čutim tvojo bolečino, a vendar te obenem prosim, če ne že kar rotim, ne uničuj sebe in vseh okoli tebe, ne krivi sebe ali moža, mogoče celo sinka, ki mu je dano živeti… veseli se svoje lepe družinice in bodi hvaležna Bogu, da jo imaš… svojo zlato hčerkico, pa pusti oditi…
ko sem brala tvojo zgodbo sem se spomnila oddaje dr. Phila, kjer je povedal naslednjo zgodbico:
v parku na klopici je sedela majhna punčka in poskušala prižgati svečko… bila je žalostna, ker ji to nikakor ni uspelo… blizu nje pa se je igralo polno otrok, vsak je imel svojo svečko, ki je veselo plapolala… k tej punčki pristopi gospa in jo vpraša:”deklica zakaj si žalostna in zakaj sediš tukaj in se ne igraš z drugimi otroki?” Deklica jo je pogledala in ji odvrnila:” ne morem se igrati z drugimi otroki, ker moja svečka ne gori… čeprav jo poskušam vedno znova prižgati, mi to ne uspe, ker jo solze moje mame vedno znova pogasijo!”
verjemi draga Marina, da tvoja deklica raje vidi nasmejano mamico kot žalostno… vem o čem govorim… poznam bolečino, ki je mogoče še bolj žgoča, saj sama nisem še uspela imeti sončka, ki bi mu lahko podelila svojo ljubezen, gledala kako raste, kako se smeji, kako joče…
upam, da me razumeš kaj ti želim povedati… tvoja ljubica bo vedno tvoja ljubica in vedno bo bolelo, pa naj še tako pravijo, da čas celi rane… že mogoče, a ko se brazgotina odpre boli še veliko bolj… a kljub temu se veseli življenja okrog sebe in poglej spet enkrat svojega moža, ki mu verjetno tudi ni vseeno, le moški včasih ne znajo ali pa ne upajo pokazati… kdaj si mu nazadnje iz srca rekla, da ga imaš rada?
želim ti vse dobro in predvsem moči, da boš izbrala tisto kar je dejansko dobro zate…
objem
mucica
Slučajno sem prisrfala na to stran in bi samo rekla, da nas je zelo, zelo veliko takih, ki to doživljamo, samo se skrivamo za to bolečino, ker ljudje so sedaj taki, da nimajo ne časa, ne posluha in se nobeden ne pogljablja za tvojo bolečino in živimo eden mimo drugega.
Poglej, resnično zaupaj v božjo voljo, resnično živi za tvoje, ki jih imaš, jih imaš rada in imajo oni radi tebe.
Moja sorodnica je izgubila dve hčerki- obe stari 20 let, sedaj sta z možem ostala brez otrok, predstavjaj si ti to bolečino ko se njuji vrstniki poročajo, imajo otroke, ona in njen mož pa vesta, da bosta brez vnukov. Boli, zelo boli, res boli,…..ne vem kaj naj rečem, ker tudi moja duša joka