Vsakič je huje
Drage moje sopotnice v svetu trplenja!
Spomnim se prvega dneva ko sem dobesedno priskakljala domov z novico – NOSEča sem. Že po dvanajstih tednih so moj smeh zamenjale solze. Kaj hitro sem se postavila na noge in si zadala tolažbo “prvič je pač možno, da se to zgodi”. Drugič mi po vseh zdravsvenih težavah ginekolog ponovno potrdi – “test je pozitiven”: Srce je poskočilo 100km/h. Po 18 tednu je mojo radost zamenjala žalost. Vendar tudi v drugo sem se pobrala. In potem še tretjič! V strahu je dvanajsti in osemnajsti teden bil za mano. Upanje je bilo do konca pa čeprav me je ginekolog opozarjal da je plod nekoliko manjši oz. da izostaja v rasti. Prišel je 22. julij 05 (30 teden) ko se mi je zrušil ves svet. V vseh primerih sem od zdravnikov dobila tolažbo da je prišlo do napačnega kromosomskega zapisa in da medicina napreduje tudi za moj primer. Nihče pa ne razume mene, kaj se v meni dogaja? Za partnerja ne najdem nobene lepe besede, staršem niti ne dovolim, da bi prišli blizu, ko pomislim na službo je hudo, ko vidim svojega petletnega nečaka je še huje, najhuje pa je, ko se na obisk najavi parnerjeva svakinja v 37. tednu nosečnosti. V vseh primerih je moj izgovor SPIM.
Tokrat ne najdem izgubljene puške v koruzi. Iz dneva v dan ne znam krotit jeze. Kaj tako krutega se dogaja samo meni!Kako ti lahko nudijo tolažbo prijateljice, ki se jim kaj podobnega sploh ni zgodilo? Edino pot ki jo še najdem je grobek mojih pikic. Tisoč je vprašanj vprašanj ZAKAJ, a odgovora ZATO … ni. Zame obstaja samo noč in pa pomirjevala.
Tako hudo mi je ob tvoji bolečini.
Res je, da zdravniki, prijateljice, sodelavci ne vedo kaj se dogaja v tebi. Ti žaluješ. Vsi občutki, ki si jih opisala (jeza, vprašanja na katere ne znamo najti odgovorov, občutek, da si edina, ki se ji je to zgodilo) so meni zelo znani. Imela sem jih oz. jih še imam.
Vse kar se je dogajalo v mojem trebuhu 7 mesecev in potem v porodni sobi je bilo zaman. Ostala sem brez vsega. S praznim naročjem in bolečino v srcu. In praznim trebuhom. In počutila sem se tako sama. In spraševala sem se zakaj.
In nisem razumela, kaj se dogaja. Nekaj razumevanja vsega skupaj mi je prineslo šele branje knjige Prazna zibka, strto srce in tega foruma. Moja bolečina ni bila nič manjša. Samo malo bolje sem razumela določene stvari. In ob izpovedih mamic sedaj vem, da nisem sama in vem, da žalujejo tudi očetje. Vem, da žaluje tudi moj partner, samo na drugačen način in da ni njegova bolečina nič manjša od moje.
Na internetu sem tudi prebrala, da je žalovanje normalna reakcija staršev na nenormalen dogodek, tako nenaden in nepričakovan. In da bo bolečina in žalost še prihajala, le naučila se bom živeti z njo tako, da mi spomin na otroka ne bo povzročal le bolečin ampak tudi lepe občutke in spomine.
Draga moja,vem kako ti je!!!Jaz sem v 38.tednu nosečnosti rodila mrtvo punčko,3.8.2005 je minilo 11 mesecev,vendar bolečina je ostala enaka!Razen moža me nihče ne razume! Vsi so ta dogodek pozabili, vsi se smejijo, pojejo,…jaz pa ostajam žalostna,polna nesreče,ni dneva da ne jokam…vse mi gre na živce,nimam volje niti veselja!Nedolgo nazaj mi je tast rekel, da se moram smejati,da nimam razloga biti žalostna, da imam vse,pozabil pa je da nimam najpomembnejše stvari v življenju,OTROKA svoje punčke!Bodi močna in ne dovoli,da te prizadenejo ljudje,ki ne vedo kaj preživljaš-podobni mojemu tastu!Draga moja iskreno upam,da bova obe kmalu stiskale male štručke in vedi da se samo dobrim ljudem dogajajo take stvari!Toplo te objemam
Draga Izgubljena.
Zelo mi je hudo zaradi tvoje izgube. Izgubila sem eno pikico in si sploh ne predstavljam kako je to 3x zapovrstjo. Razumem da se zapiraš pred svetom. Tudi sama sem trenutno jezna na vse noseče prijateljice in sodelavke. Zbiram pogum da grem obiskat sosedo, ki je pred kratkim rodila. Včeraj sem bila na pokopališču in jokala. Nihče ne razume. Včasih sem tako osamljena, vendar svetu kažem veder obraz. Vsi pravijo da dobro prenašam. Kaj pa oni vejo. Žalost je v duši, vsak trenutek samote je grozljiv.
Vem, da ti nihče ne more pomagati dokler ne boš sama pripravljena storiti nekaj v tej smeri. Ampak življenje teče naprej, čas se ne povrne. Imaš še partnerja. Tudi on te potrebuje.
Drži se izgubljena.
Mislim, da imaš vso pravico umakniti se pred nosečnicami in otroki oziroma dojenčki. To velja za vse.
Ko sem jaz izgubila svojo Nuško, se mi je mešalo, saj sem povsod videla samo trebuhe in dojenčke in vozičke … To je bilo dolgo časa prehudo.
Tudi v službi sem se umikala pred pogovori o otrocih, pred gledanjem fotografij.
Najbrž je takrat veliko ljudi mislilo, da sem čudaška, da mislim, da se samo okrog mene vrti ves svet …
Pa kaj!!!
Ker pač nisem naredila samomora, se zapila ali kaj podobnega, je bilo treba živeti naprej. In nekaj časa je šlo le tako.
Pazite nase, vse žalostne mamice, ki se zbirate tukaj. Vse imamo pravico do žalovanja, vse pa moramo tako ali drugače živeti naprej. In pri tem okolica, ki zmajuje z glavo in z vsemi pametnimi nasveti vred ne razume, ni pomembna.
Mislim na vse in vas objemam,
Tina
Naj napišem samo to-
moja mami je čakala 10 let, da me je dobila in za menoj še mojega brata.
Pred nama je imela ogromno problemov,,,izgubila je 3 mesece starega otroka, pa 7 mesecev staro punčko, pa skoraj 9 mesecev starega fantka…
Ne pretiravam,,,,Tudi v sanjah si ne predstavljam, kaj je morala prestati,,,
Sedaj ima pa že vnukinjo, mojo hčero.
Morda ti bo to kaj pomagalo..upam…srečno!